Za službo dosegljivi 24/7, odzivnost takoj, to se že kar pričakuje. Kamorkoli greš, gresta s tabo službeni mobitel in prenosni računalnik. Pripravljenosti seveda nihče ne plača. Delo po službi, zvečer, popoldne in za vikende, ker pogoltne multinacionalke ne morejo zaposliti več ljudi, saj bi njihovi lastniki obubožali. Otroke je potrebno vpisati v 1001 dejavnost, jih celo popoldne razvažati z ene aktivnosti na drugo.

Kaj imamo od tega? Res mislimo, da smo tako nepogrešljivi, da bi se brez nas svet ustavil? Nam bodo postavili spomenik? Mislite, da če jutri resno zbolite, da stvari ne bodo mogle funkcionirati brez vas? Za čem se torej ženemo, zakaj pristajamo na vse to?

Ne vem zakaj pristanete … Jaz ne, moj partner tudi ne.

Se je treba včasih postavit zase in rečt ne. Treba se je kdaj ustavit in znat uživat življenje tako kot je. Zamenjaj tempo z modrostjo.

Če rečeš ne in se postaviš zase, odletiš. Videno že večkrat, tudi v živo.

“multinacionalke” so spet nek buzzword ljudi, ki se izogibajo delu.

Kako pa ti rečeš firmi z lastniki v ZDA, ki imajo izpostave po vsem svetu? s.p.?

Uspešna firma.

Kako veš, da je uspešna, če nimaš vpogleda v finančne izkaze? Lahko tudi, da je uspešna, je pa to dosegla preko davčnih oaz ali pa izkoriščanja delavcev. Ampak v kapitalizmu šteje samo uspeh za vsako ceno. Še sreča, da imajo take zveste podanike kot si ti.

Seveda jaz tud nisem zdej za nekontrolirani kapitalizem. A da misliš, da pri državni sanaciji NLB-ja in visokih davkih za delavce v turizmu ga imamo, se krepko motiš. Sicer, kaj pa ponujaš kot alternativo? Komunizem? Vsi enako revni, nepredstavljivo bogat diktator, ukinitev svobode govora in 100 milijonov mrtvih? Veliko raje imam zdejšnji kvazi-socialdemokratski kapitalizem.

Hja, seveda se zgodi. V sužnjelastniških firmah. In kaj če odletiš? Bo konec sveta? Ne bo ga …

Zakaj se tako bojite menjat službe? Tega ne razumem, res ne. Znanka dela v firmi že 20 let. Halo, 20 let! In 20 let jamra kako grozno je … Ko nanese debata na menjavo, ona že 20 let “ne najde primerne zamenjave, z razmerjem za NČ, redno plačo, bla bla …”

Je nimam več želodca poslušat, res ne.

Slovenija je nekaj najslabšega, kar premore današnji gnili neoliberalni kapitalizem, oziroma sodobno suženjstvo do onemoglosti. Vladajo nam stare strukture, ki uživajo vse bonitete post socializma.Postavljajo nam nenormalne pogoje, če začnemo od samega šolstva, pa naprej. Cilj obvladovanje množic, pod pretvezo, saj se cedita med in mleko, nikjer ni take socialne države… itd Na prste ene roke, prešteješ države v Evropi, kjer vladajo slabše razmere, to je gola realnost. Apatija, malodušje, depresija, zagrenjenost, brezperspektivnost, zakreditiranost, to je današnja Slovenija!

Kakor si izbereš. Jaz sem že pri izbiri šolanja gledala tudi na to, kakšen urnik bo imel poklic v moji smeri. In sem poiskala službo, kjer imam po končanem delavnem dnevu mir.

Mi ne vozimo otrok na 1001 dejavnost. Zakaj bi jih? Imajo svoj hobi, enkrat na teden po eno uro in pol in to je to. Če bi želeli, imamo na voljo toliko dejavnosti, da bi otrok hodil domov samo še spat, ali pa še to ne. Pa ni nujno vseh izbrat, kajne?

Torej imate tisto, za kar ste se odločili. Zakaj ste se tako odločili, pa si morate odgovoriti sami.

Glej, ne dam veliko na ideologije. Gre se mi bolj za to, kaj lahko vsak posameznik pri sebi stori, da ni tako vpet v ta nori tempo in potrošniško kolesje. Sam pri sebi recimo prakticiram minimalizem, življenje brez kreditov, da čim več stvari se naučim in jih znam sam postoriti. Gre se za to, da imaš s tem večji nadzor nad svojim življenjem in časom.

Povej mi koliko služb si že zamenjala ? Si v času menjave morala skrbeti za familijo, plačevat pufe ? Skrb pred polomom in izgubo te nove službe , neeeeee to pri tebi ne obstaja !
Sam sem samo dvakrat v življenju menjal, prvič po dvajstih letih dela v podjetju, drugič tri, štiri leta kasnjeje ko sem štartal s svojim podjetjem. menjave službe so stresne zadeve katere človk ne dela vsak dan, danes mi je kar se tega tiče bolje , res da delam trenutno po 100 ur na teden, ampak delam z veseljem…

V službi narediš, kar lahko.
Doma ti ni treba.Lahko pustiš še za jutri.Kje pa piše, da moraš otroke razvažati na aktivnosti?
Naj hodi samo na eno.Je več kot dovolj.Enkrat na teden!

Slovensko gnilo podjetništvo, temelji na nizki osnovni plači, neplačanih nadurah, in ceneni uvoženi delovni sili.

Zakaj, zakaj,, zakaj…?
Odgovor je simple.

Veliko folk se zadolži, nekateri celo do grla, za vse možno, toliko da nekateri težko spijo. Krediti, kreditne kartice, leasingi itd. ko daš enkrat folku to zanko okrog vratu lahko z njim počneš vse kar ti pride na misel, suženjstvo…in to tisti, ki so v poziciji tudi počnejo, ker poznajo šibkosti. Pritisk, grožnje, zastraševanje itd. Ovce na dveh nogah tega niso sposobne dojeti. Ko bo večina dojela in tudi spravila v svoj način razmišljanja, da je bolje imeti npr. starejši avto in nekaj denarja na TRR za kakšno leto ali dve osnovnega preživetja se bo ta večina začela drugače obnašati in bo odj.ebala svoje šefe, ignorirala njihove neumnosti, dala odpoved, si poiskala drugo službo ipd. se bodo začeli drugače obnašati. Ko enkrat razumeš sistem in igro, si dosleden potem veš kako lahko pravila in sistem uporabljaš v svojo korist oz. da se vzpostavi zdravo ravnovesje. Dokler pa večina tega ne dojame in ne vkomponira v osebno finančno konstrukcijo bodo glave ovčic sklonjene.
That’s the name of the game.

Lepo napisano, se strinjam s tem.

Ko sem bila nekaj let nazaj pred totalnim kolapsom in sem izgubljala stik z družino, ljudmi ki mi največ pomenijo, sva imela z možem resen pogovor. On je bil sit tega, da je oče in mama, da sem utrujena, razdražljiva, da ni bilo seksa, itd… resnično smo po službi hodili samo še zombiji, bolani in zoprni drug do drugega.
V glavnem, nehala sem delati nadure, kljub temu da me je doma zvijalo, koliko dela ni narejenega v službi. Čez čas nisem več hodila delat med prazniki in ob sobotah.
Firma še stoji, jaz sem še vedno tam, dela je še vedno preveč, zombiji so še vedno okoli mene, ne sekiram se prav dosti. Plača ni ne večja ne manjša, stresa je bistveno manj, naredim kolikor lahko z dvema rokama in enim računalnikom.
Vem, da me veliko sodelavcev gleda grdo, ampak to je njihov problem. Ko sem razčistila sama s seboj, sem ugotovila, da bi me v primeru če bi se takrat sesula, hitro pozabili, kljub navidezni “nezamenljivosti”.
Moj življenjski nauk: Po meni so hodili točno toliko časa, kolikor sem jim dovolila. Nimamo službenih telefonov, pa vseeno kličejo med dopusti. Ampak jaz pustim telefon doma. Če nas kdo od sorodnikov in prijateljev nujno rabi, nas dobi na moževega.
Kdor zmore, naj odklopi, preden se mu življenje sesuje.

ne bo šlo tako na lahko. kadrovske službe se hitro zmenimo med sabo in če nisi pripravljen biti ovca in ubogljiv podložnik, boš težko še kje dobil delo. takih skoraj nikjer ne marajo.

Kaj govoris neumnosti… se kadra vec ne morejo dobiti.. problem je ker se ljudje zakreditirajo za neumnosti in potem jih delodajalec izkorisca… raje manj in ziveti po svojih zmoznostih in delodajalcu lahko reces takoj nasvidenje… ampak ljudje tega ne vklopijo in raje tekmujejo z materialnimi dobrinami z direktorji… potem pa jocejo…