Pozdravljeni,

ne vem ce je tole pravi post za moje vprašanje a žal ne vem kam naj se obrnem.

Sin bo decembra dopolnil 3 leta. Rodil se je sicer precej velik in tezak (prvi otrok), a hrana ga ze od nekdaj ni zanimala. Dojiti sva se poskusala, a ker ni jedel je mleka zmanjkalo. Pa smo dajali Aptamil, popil je vedno najmanjse kolicine.

Pri uvajanju goste hrane ni bilo težav, pojedel je namreč vse kar smo mu pripravili.

Kaksno leto pa se dogaja zadeva, da NE JE. Popil bi na hektolitre mleka, za drugo hrano mu pa ni prav dosti. Vcasih je jedel jogurte, sedaj se mu že ob pogledu nanj začne dvigovati. Dajali smo mu čokolešnik in je bil nekaj časa zelo zanimiv, sedaj spet ne več.

Hodi v vrtec in tudi ob pogledu na druge otroke ga hrana ne zamika. Z vzgojiteljico sva domenjeni da vztraja pri tem da poje vsaj juho, za ostalo ga ne sili. Vcasih ima dober dan in poje malo mesa, ali pa pomfri. Vcasih tudi suhe makarone ( 5 kom). To je pa vse. Nobene zelenjave, nič sadja, sladkarij ne je, ugotavljamo pa da mu očitno bolj leži suha hrana- prepečenec naprimer.

Nikdar se ni rekel da je lačen, nikdar si ničesar ne zaželi. Če gleda osebo, ki naprimer je jogurt, sadje, marmelado… se mu v želodcu kar dvigne in ga sili na bruhanje.

Upam, da mi boste dali kaksen nasvet, ce ne drugega vsaj kam naj se obrnem. Na pregled h kaksnemu specialistu, ali psihologu…

Je precej bledoličen fant, drugače pa kar živahen.

Hvala za vsakršno pomoč.

Vesna

Draga Vesna,
pomembno je preveriti, kako vas otrok napreduje v rasti in splosnem razvoju, seveda tudi vsaj osnovne laboratorijske parametre, o cemer se pogovorite z otrokovim pediatrom. Ce v tem ni odstopanj od normale in je otrok, kot pravite zivahen, poskusajte vzeti tudi njegovo hranjenje predvsem cimbolj mirno, ceprav to pogosto ni lahko. Predvsem ne bojujte bitk v zvezi s hrano, obcasno mu ponujajte tudi jedi, ki jih sicer ne je, ampak povsem brez vznemirjenja, ce jih se vedno ali spet ne bo pojedel. Naj hrana nikar ne prevzame vloge bojnega polja. Selektivna jescnost pri otrocih ni tako redka in pogosto spontano izzveni, ce se seveda ne zakomplicira v nase odnose in postane nacin komunikacije.
Ce pa vas otrok ne uspeva kot je primerno za njegovo starost, se morate pogovoriti s pediatrom o napotitvi v pediatricno specialisticno obravnavo, kjer se po potrebi v obravnavo vkljucil tudi psiholog.
Z lepimi pozdravi,

Marija Anderluh

Pozdravljeni!
Mogoče imam podoben problem.
Imam 7 letno hči, ki je začela obiskovati 1. razred. Do pred kakega pol leta je bila normalno ješča in tudi pri mizi nisem imela nobenih problemov. Ni bila izbirčna in tudi lepo je jedla. Tudi v vrtcu je bilo vse v redu glede hrane. Med počitnicami pa je bila en mesec doma in takrat sem začela opažati, da se strašo “obira” pri mizi. Počasna je tako, da je hrana vedno čisto mrzla preden jo poje, da smo že vsi ostali (ima dva mlajša bratca) vstali od mize, ona pa lahko še pol ure sedi, da bo pojedla, itd, itd. Vrsta hrane sploh ni pomembna. Če jo na začetku vprašaš, ali bo jedla, vedno reče, da ja, ampak potem nikakor ne začne. Ni problem v vmesnih prigrizkih, ker zelo redko kaj jemo vmes. Mogoče je bil nekaj časa vzrok pijača, ki jo je spila pred kosilom, zdaj tega ne dovolim več, problem pa ostaja.
Vem, da bo kdo rekel, pusti jo, ko bo lačna bo že jedla. Mogoče res, ampak kar nimam srca. Sem pa vedno slabe volje, ko jo gledam, pa še slab zgled je svojima bratoma (ki jesta lepo). Enako počasna pa je tudi v šoli pri hrani in se učeteljica pritožuje, da jo je treba priganjati in čakati.
Sicer nikakor ni počasen in zaspan tip, vedno je v akciji in tudi pri šolskih zadevah in pri pouku lepo sodeluje.
Upam, da mi lahko svetujete. Poskušala sem se že pogovoriti z njo (o zdravi hrani, o pomenu hrane, o pripravi hrane, o lačnih otrocih…) – z vsem se strinja in razume, ko pa je spet obrok na mizi, se pa vse neha.

Lep dan vsem, Tatjana

Spoštovana Vesna!

Vaš problem oziroma problem vašega otroka glede prehranjevanja me je spodbudil, da vam napišem nekaj mojih izkušenj iz prakse, morda vam koristilo. Po poklicu sem dipl. vzgojiteljica predšolskih otrok in imam 28 let delovne prakse. Sama sem mati dveh otrok. Svetujem vam, da resnično iskreno premislite in zapi šete, kaj vaš otrok sploh je? Kakšen je njegov urnik prehrane? Kako se obnašate odrasli pri prehrani vašega otroka? Ali mu morda ne kuhate samo tistega kaj on je, ter ste pri tem vsi srečni in vzhičeni, da sploh je. Sama kot vzgojiteljica staršem svetujem, da resnično odkrito pristopijo in si izdelajo načrt prehranjevanja, da otroka motivirajo, da poiskuša raznovrstno hrano, kar delamo tudi v vrtcu. Otrok z hrano ne silimo, vendar jim moramo spodbujati, da jo preizkušajo, ne smemo pa dovoliti da otroci preko hrane z nami manipulirajo in izsiljujejo. Razmislite ali morda to poiskuša tudi vaš malček. Prav je, da ste pri tem resnično odkriti, saj morate pokledati zadevi realno v oči, če želite vse najboljše za svojega malčka. Če pa vseeno menite, da je ogroženo zdravstveno stanje, pa pojdite po nasvet k otrokovem osebnem zdravniku. Iz izkušnje lahko povem, da je v današnjem času veliko otrok, ki so razvajeni na tem področju in veliko staršev, ki so pri tem obupani. Žal pa otroke razvadimo odrasli.

Želim vam in vašemu malčku lepe jesenske pozdrave in sprehode!
Jelka

Preberite si odgovor gospe dipl. vzgojiteljice. Povsem se strinjam z njenimi nasveti in opozorili. Poskusjte hcerko pohvaliti ali preprosto nagraditi, kadar le poje hitreje ali kadar opazite kaksen drug napredek v njenem prehranjevanju, obroke, ki ostajajo problematicni pa poizkusite cimbolj ignorirati in jih ne komentirati. Oboje prilagodite otroku in vasemu stilu seveda. Poskusajte biti spontani in pazite, da nezeljeno vedenje ne dobiva vec nagrade (sem spada tudi vasa pozornost, vas cas…) kot normalno hranjenje.

Marija Anderluh

Pozdravljeni,

tudi pri nas doma imamo problem s hranjenjem malčka, ki je star 19 mesecev in pol. Kar se psihofizičnega razvoja tiče lepo napreduje: začel je govoriti, teža (13,5 kg) in višina sta tudi v redu.

Do vstopa v vrtec (pri njegovih 14.mesecih) je jedel praktično vse, razen sadja, ki ga nikoli ni maral. Odkar je začel obiskovati vrtec, pa je postal izredno izbirčen. V vrtcu poje samo mlečne kašice, včasih jogurt in kruh. Kosila se ne dotakne, ješčost ostalih otrok ga ne prepriča. Doma je začel zavračati vse, kar sem skuhala, tako da smo na koncu pristali na dveh mlečnih obrokih (zajtrk in večerja), čez dan pa kak jogurt in ena ali dve kupljeni kašici (hipp ali alete) vedno istega okusa. Novih stvari in okusov noče niti poskusiti, tudi če so na pogled iste. Vedno se obrne stran ali začne jokati. Raje je lačen, kot da bi pojedel karkoli drugega, čeprav mu ponudim vse v istem krožniku, ob istih urah za isto mizo.
Poleg tega je veliko bolan, v vrtcu ni bil niti 14 dni skupaj. Tudi ponoči se veliko zbuja z jokom. Teh težav ni bilo, dokler je bil doma.

Ali je to samo razvojna muha (uveljavljanje nadzora na hranjenjem), ki bo minila, ali je stanje že bolj zaskrbljujoče? Na koga naj se obrnem?

Hvala za pomoč in lep pozdrav,
Katarina.

Veliko otrok ima v tej starosti obdobje zavračanja hrane. Vendar je vseeno dobro, da malo pobliže pogledate kaj se dogaja. Glede na to, da pravite, da ni prelahek in se v redu razvija zaenkrat še ni tako hudo. Če še niste bili pri osebnem zdravniku bi vam svetovala, da greste pogledat mogoče še kri od otroka – samo da vidite kakšno je trenutno stanje – da ni slabokrven.

Včasih je to prehodno obdobje, ki se umiri samo od sebe. Verjamem pa, da je izredno naporno za vas, ker se zavedate, da otrok nujno potrebuje hrano za razvoj. Skušajte ravnati tako, da mu dajate vsaj tisto hrano, ki jo je in da temu ne dajate preveč poudarka. Važno je, da vsaj nekaj poje. Če ima rad goste sokove, ali kakšne čokoladne napitke – mislim, da so neki od soje-malo dražji vendar hranljivi- vprašajte tudi pri zdravniku- lahko kompenzirate s tem v tem obdobju. Prej raje preverite ali je to kot začasni nadomestek v redu. Ali pa kakšni sokovi od rdeče pese ali kaj podobnega za boljšo kri – vendar, če nima teh težav potem to ni potrebno.

Nikakor pa ne skušajte uvesti kakšne kazni zaradi tega ker ne je, ker bo drugače v prihodnosti hrano povezoval s tem in bodo lahko nastopile težave. Skušajte dati čim manj poudarka pred otrokom na to, da ne je in mu nudite vsaj tisto hrano, ki si jo zaželi. Kljub vsemu pa lahko greste še do psihologa z otrokom, da preverite kaj se dogaja. Prehod v vrtec od doma je za vsakega otroka naporen. Ljudje se na situacije različno odzivamo, stres deluje na vsakega malo drugače. Nič ne bo narobe, če ga peljete k psihologu, kvečjemu koristi lahko. Glede tega se pozanimajte pri svojem osebnem zdravniku.

Vse dobro.

Tatjana