moram nekomu povedati, da me muči dosti stvari, nevem sploh kje naj začnem… največji problem mi je kako naj začnem… menjavam razpoloženja, včasih se počutim dobro, spet čez nekaj minut padem čisto nizko in se čez nekaj minut spet dvignem pokončno… nevem zakaj se mi to dogaja…včasih sem bila bolj vesela oseba, znala sem se iz srca nasmejati zdaj pa tega več nisem sposobna narediti…nekaj časa nazaj mi je celo uspelo da sem bila pretirano vzhičena nad vsako stvarjo ki se mi je zgodila, vesela sem bila, čisto drugače sem se pogovarjala z ljudmi ni me nobena beseda užalila oz. sem se temu karseda spretno izogibala, vedno sem imela v mislim stavek da oseba ne misli resno, da se samo šali…. in spet sem padla na tla in spet sem jokala kot sem že neštetokrat zaradi ene in iste stvari jokala in se spet dvignila in spet padla… prijateljem se ne morem zaupati ker me take ne poznajo… poznajo me kot čudno osebo, zaprto vase, ki se z posamezno osebo pogovarja drugače kot pa se pogovarja v družbi, v družbi sem čisto tiho, redkokdaj kaj rečem in če že kaj rečem potem čudno izpadem… če se naprimer družba o čem pogovarja in jaz slučajno dobim neki zagon da nekaj povem ponavadi utihnejo… včasih tega ni bilo oziroma se je to bolj poredko dogajalo, zdaj pa sem spet čisto na tleh in razmišljam kam vse to spet vodi… mogoče bo jutri spet drugače, ali pa tudi ne… nevem kaj naj počnem, včasih me je držalo pokonci gledanje filmov ali branje knjig… toliko da sem se odmaknila od razmišljanja o življenju, zdaj me niti to več ne pritegne…
rada bi živela polno življenje, vem kako to dosečti ampak me enostavno besede prizadanejo in me potisnejo k tlom ko spet začnem razmišljati o samomoru, poskusila sem samo enkrat ko sem si v usta zlila čistilno sredstvo, mislim da sem en požirek naredila vendar sem ostalo izpljunila…to sem naredila zato ker me je takrat in me še sedaj starši ne sprejemajo takšno kot sem… in ko gledam vse ostale so oni s starši v dobrih odnosih, se pogovarjajo o vsem, jaz pa s starši nemorem odpreti nobene teme, enostavno jih nič ne zanima, kaj se dogaja z menoj, to sem jim že večkrat povedala, da ne rabim ničesar drugega kot pa to da se z mano pogovarjata, in nič nista naredila v zvezi s tem, nikoli me ne pokličeta, mogoče dvakrat na leto, rekla sem že da ne grem več domov pa se mi tudi po dva meseca nista oglasila dokler se sama nisem spet pobrala in njiju poklicala…. saj nevem ali sem dobra ali sem slaba oseba, če je dobro da vedno popustim ali bi bilo boljše da ju čisto izločim iz svojega življenja… pa ne krivim njiju da sta taka kot sta, vsak posameznik je kot je, jaz njiju ne morem spremeniti, večinoma se zato prilagajam in ko sem dobrega razpoloženja se slišimo, ampak spet ni nobenega pozitivnega odgovora, samo na sebe mislita…. glede prijateljev, ki jih imam samo nekaj, pa še ti verjetno niso pravi prijatelji, ker se jim jaz ne morem odpreti če pa se mi oni odprejo pa me sčasoma odbijejo ker jaz nisem vedno dobre volje in sem v družni zadržana in jim je čudno kako sem lahko v času ko se sama pogovarjava dosti bolj odprta…. in še zadnje kar je, je to da me muči pogovor, nisem dobra v pogovorih, poskusila sem že tako da sem se silila da pozorno prisluhnem a sem po krajšem času izgubila rdečo nit… tudi v šoli nisem sposobna slediti neki zadevi, pa če se še tako zelo trudim, vedno mi misli grejo drugam…med prijatelji delujem čudno že zaradi tega ker se kar nehajo pogovarjati če jaz kaj rečem in to me čisto vrže s tira, takrat bi najraje pobegnila od tam…. niti nisem sposobna govoriti z rdečo nitjo, kar naprej preskakujem iz teme v temo…nekaterim pa tako lepo uspeva voditi pogovor… zakaj pa meni ne????
nikogar ne obsojam, da ne znajo ravnati prav, vse imam rada in vem da je problem v meni, le iz sebe ga ne morem spraviti, razmišljam da bi šla k psihiatru, ampak se bojim tablet, rada bi neko naravno zdravilo, ker vem da škodim svojemu telesu in mu nebi rada še bolj…

povejte mi če je kdo imel podobne težave, kako ste jih rešili, kako ste se dvignili in ostali pokončno ampak ne v oblakih in ne vzvišeno, le bolj človeška in naravna bi rada bila.
upam da je bilo razumljivo napisano, ker vem da mi ljudje težko sledijo, upam upam upam da ste m vi razumeli… ker v osebnem pogovoru je to še dosti težje…

hvala že vnaprej,
imejte lepo življenje, ne samo en dan

Draga “nevemkaj”!

Večkrat sem pozorno prebrala tvoje sporočilo in kot sem te skozi njega začutila, si najbrž zelo zelo žalostna, morda celo tudi že malo depresivna, na hipe pa potem spet dobiš naval energije. Čutim, da si v takšno stanje zapadla zato, ker za svoj obstoj nimaš na voljo dovolj energije s strani okolice. Po 1 strani omenjaš prijatelje, po drugi pa starše, ki te vsi nekako čudno gledajo in te ne razumejo ter se v skrajni sili celo obrnejo stran od tebe. A mi vsi potrebujemo nek pozitiven feedback s strani ljudi, ki nam nekaj pomenijo. Če tega ni, je, kot bi nam začelo zmanjkovati zraka. V nas bi morala biti življenjska energija uravnovešena, namesto tega pa začnemo biti ali zelo žalostni ali pa preveč jezni-ker se na tak način borimo za svoj kos kruha.

Istočasno pa si s tem, ko si polnimo baterije s pomočjo odnosov, delamo tudi medvedjo uslugo. Kajti energijo bi si morali mi vsi dovajati kar največ sami: tako, da gremo v naravo, da delamo nekaj, kar nas veseli, da gremo na kakšno razstavo, da kam odpotujemo, da skrbimo za kakšno živalico, da delamo kot prostovoljci,… To so vsekakor vse bolj varne naložbe. Če si energijo iščemo pri ljudeh, smo lahko kmalu razočarani-kot si zdaj ti.

Ko pišeš o sebi, bi rekla, da se predvsem poskusi sprejeti takšno, kot si: Poudari, kar je dobro in popravi napake, kolikor se jih da. Vse se itak ne da. In točno takšna, kot si, točno takšno te potrebuje svet. Vse ima nek smisel. Nekdo se zna prav OK pogovarjati. Prav, ti znaš pa kaj drugega dobro. Poglej, jaz osebno sem zelo svetle polti in ko pridem z morja, me vsakič znova sprašujejo, če sem sploh bila tam. Če se na glavo postavim, ne bom nikoli v življenju rjava. IN??!! To je moja zgodba. Imam pa npr. “skravžlane” lase, ki meni sicer niso prav nič všeč, so pa drugim zelo. In to je tako.

Kar se psihiatra in tablet tiče, morda še malo počakaj. Gotovo lahko še kaj drugega do tedaj narediš. No, saj boš videla, kako se boš počutila. Telo samo te bo peljalo tja, kjer moraš biti. Poslušaj ga. Čutim, da v tem hipu potrebuješ predvsem to, da bi te nekdo sprejel. Lej, meni osebno se zdi, pa te ne poznam, da si zelo čuteče bitje. Če ni takoj nekoga, ki bi te čim bolj sprejel, pa daj sama sebi to, kar si želiš-da se sprejmeš. Lahko pa tudi drugim daš to, česar sama nimaš. Tudi tako se zdravijo rane-da daješ drugim, česar sam nisi dobival kot otrok. Meni tudi paše pohvala, sploh zdaj, ko imam toliko vsega. In ker me skoraj nihče nič ne pohvali, pohvalim kar samo sebe. Oz. sem pohvalila včeraj 1 gospo, ki sem jo srečala, kako dobro zgleda (ker sem res tako mislila, ne da bi na silo to izjavila).

Upam, da ti bo kaj od tega dalo malo volje do življenja! Drugače pa še kaj piši.

Maja

NAJVEČJA HVALA!
Lepo pozdravljena,
z vso paro sem začela delati na svoji osebnosti in nekako sem se prerinila bližje k tistemu kar si želim biti. Biti bolj odprt do ljudi. To je izredno težka naloga naj poudarim!! Ampak ko si se pripravljen potruditi si že na pol poti in mislim da sem do te polovice prišla, zaradi česar sem vesela in polna energije. Na žalost mi je še vseeno kakšen dan zmanjka ampak takrat se prislilim da pomislim na lepo stvar. Marsikdaj se mi ponudi priložnost da nekomu nekaj pomagam in ko to naredim se počutim tako polno da bi lahko iz mene letel ognjemet.
Taki kot smo ljudje, eni bolj močni drugi manj, vsem nam je pa pomembno da smo povezani in da si priskočimo na pomoč. Da smo za to hvaležni ali da dobimo za to zahvalo je pa nekaj najlepšega kar se nam dogaja, tako da se ti želim zelo lepo zahvaliti za te spodbudne besede in ti želim le dobro v vsakem prihajajočem dnevu.

Bodi v cvetju 🙂