zakaj nas zapustijo….
Smrt otroka ali celo dojenčka vsi dojemamo kot prezgodnjo. Predvsem nedolžnost, svežina in čistost novorojenčkov v nas zbujata občudovanje življenja, željo po življenju, veselje do življenja in smrt takšnega bitja nas še posebej prizadane. Smrt je vsekakor odhod in slovo in zdravo je, da jo spremlja žalovanje.
Vendar človeško bitje ni le fizično bitje in njegovo življenje ima kompleksno duhovno ozadje. Razumevanje tega ozadja nam lajša žalovanje, vliva zaupanje in moč ter poglablja naše razumevanje sveta.
Recimo, da obstaja duša, ki potrebuje le bežno izkusiti fizičnost, da bi nekaj dosegla. Ta duša izbere določeno mati zaradi nekega drugega dogovora. Preden se je ta ženska utelesila, si je izbrala lekcije, ki se jih bo učila. Mogoče je splav (abortus) edini način, da katalizira določene okoliščine – krivdo, strah, jezo – z namenom, da bi se naučila določeno lekcijo.
Kaj pa se zgodi, če ženska ne izkusi splava?
Duša je soočena z nepričakovano odločitvijo: spontani splav ali pa življenje, ki ga ni načrtovala. In tudi ženska ne bo imela priložnosti naučiti se svoje lekcije.
Splav (abortus) nima z linearne perspektive nobenega smisla. Ko pa imaš na voljo več informacij, je popolnoma razumljiv. Splav (abortus) pomaga obema.
Ne glede na skrivnostne fizične procese, ki stojijo za zgodnjimi smrtmi otrok, nosi odločitev duš za le nekaj ur ali dni trajajoče življenje obojestransko korist.
Nekateri otroci si izberejo hiter odhod zato, ker je vse, kar so želeli izkusiti, mirna smrt. Nobene druge lekcije si ne želijo naučiti. Morda so v prejšnjem življenju izkusili strahotno smrt. Sedaj želijo to izkušnjo uravnovesiti ter oditi spokojno, preprosto prenehati dihati. To je vse.
Recimo, da je to bitje novorojenček, v katerega se od staršev zliva toliko ljubezni. Dojenček vsrkava to ljubezen, blaženost in pozornost. In ta spokoj in zadovoljstvo sta vse, kar si dojenček želi izkusiti. In tako se dojenčkova duša odloči skočiti ven, zavita v vso to ljubezen.
Seveda je, preden se je vse to zgodilo, med starši in otrokom že obstajala kozmična pogodba. Starši so si želeli dvigniti se v razumevanje, da fizična realnost ni edina in da jima je to majhno bitje, ki je prišlo v njuno prisotnost, omogočilo izkusiti totalno ljubezen ter neobsojanje samih sebe, da sta karkoli naredila narobe – morda sta starša morala razrešiti težave z odpuščanjem, krivdo, spuščanjem ali nenavezovanjem.
Lania Desmond
Prevod: Ana Drevenšek
