Zakaj nam nihče ne pomaga????
Pozdravljeni!
Marca sem pisala o 15-letnem sinu, ki uživa, in skoraj sigurno kupuje in prodaja marihuano (saj mu mi ne dajemo denarja zanjo). To naj bi zdaj že trajalo skoraj 3 LETA!!! Pol 8.razreda, cel 9.razred, 1.letnik in zdaj je že drugič v 1. letniku druge šole (tokrat izven našega kraja, kar je še huje), pa ŠE KAR TRAJA.
Odkar smo izvedeli, se obračamo na vse možno: CSD, CPO, vmes so bile še grožnje s samomori in psihiatrija na pediatriji, zdaj spet CSD, CPO in še MIR, zdaj gremo še v komuno na pogovor… Zdaj je že tako, da smo včeraj npr. imeli termin na MIR-u, pa je prišel zadet domov in nisva šla nikamor. Potem mi je še pobenil ven in ga ni bilo do večera. Zjutraj spet na bus v šolo, popoldan spet nič.
Tudi to šolo šprica, doma se nič ne uči, še vedno pa govori, da bo to šolo naredil, da naj ne skrbim. Jaz pa kar vidim, da je še vedno vse enako, le malo bolje laže in manipulira z mano. Oče ga je začasno ”dal na stran”, dokler se ne spametuje, saj ga je grdo izigral, medtem ko je celo poletje vložil vanj (takrat ni bil pri meni, si je sam izbral očeta, živimo pa sicer zelo blizu, 10 min peš).
Zdaj pa me zanima sledeče?
Morda smo res sami krivi (čeprav ne vem točno, kaj konkretno smo naredili narobe pri vzgoji), ampak nismo vsi starši psihologi in terapevti, da bi se znali izkopati iz tega.
ZAKAJ NAM NIHČE NE POMAGA?? oz. vsa ta pomoč na koncu NI NIČ.
Zakaj, če je on mladoleten, sem še vedno jaz odgovorna zanj in ga npr. ne smem zaklenit ven, če ga ni domov, istočasno pa nimam moči, da bi ga dala v kakšno ištitucijo, kjer bi mu pomagali priti ven iz tega tudi če sam noče?
ALI NAJ SAMO GLEDAM KAKO MI SIN TONE??? Non stop iščem pomoč, pisarim in klicarim okoli, se dogovarjam za termine, medtem pa on še dalje šprica, poha in se smeji…
KAKO NAPREJ?? NI MI LAHKO, ne meni, ne njegovi sestri, ne očetu in njegovi novi družini…. Radi ga imamo, vse bi zanj naredili, on pa noče!
Pozdravljeni,
razumem vašo stisko, kot mati lahko tudi sočustvujem, vendar kot strokovnjak vam lahko rečem, da ste verjetno ubrala napačno pot. Sinu želite pomagati, vendar očitno vaš način ne pomaga, boljše sigurno ni, morda je samo slabše. Nekje sem prebrala, da je definicija norosti dan za dnem početi eno in isto in pričakovati drugačne rezultate. Torej, je treba nekaj spremeniti, se strinjate?
Najprej morate poskrbeti zase, ste že poskusila pomoč poiskati zase? Odvisnost je, namreč bolezen družine in ne samo posameznika, kadar se začnejo pri članih družine stvari spreminjati v zdravi smeri, ima tudi odvisnik več možnosti ozdravitve. Poskusite, nimate kaj zgubiti, samo pridobite lahko.
Lep pozdrav,
Prejsnji post ni bil ravno za objavo, samo prosnja za popravek teksta v naslovu…
Za Vas pa prakticno nimam odgovora, niti se vam zanj ne morem zahvaliti.
Tudi ce je resnicno problem v meni, pa ker ne vemo, bi morali to s tedenskemi seansami ugotavljati vec mesecev, morda let, preden se prouci vse moje otrostvo, da bi se izbrskala kaksna napaka mojih starsev, ki sta pri 80-ih se vedno skupaj in se imamo radi… medtem pa bi se sin se naprej drogiral in padal, ker po vasem mnenju potrebujem pomoc jaz in ne on.
Ce bi bil sin polnoleten, bi se se morda strinjala z vami, mladoletnega otroka pustiti da se unicuje, medtem ko naj bi jaz resevala svoje probleme (ki jih do zdaj nisem imela), se mi ne zdi prav! In to je tezko gledat!
Otrok je dnevno zadet, moznosti za shizofrenijo so vse vecje, ni pa enega, da bi nam pomagal!! Doma je pokradel vso zlatnino, sestro izsiljuje za denar, v jezi razbija stvari in jaz naj zdravim sebe???
Pozdravljeni,
kot sem rekla, je odvisnost bolezen družine in ne samo posameznika. S tem vas nisem želela užaliti, ali označiti za odgovorno. Motnja se pri vašem sinu ni razvijala kratek čas, in verjetno bo pravtako potrebno nekaj časa, da se pozdravi. Ko pravite, da ni nobenega da bi vam pomagal, na kakšno pomoč mislite, kako si vi predstavljate, da bi ta pomoč mogla izgledati, da bi bila učinkovita, ne bi predolgo trajala in bi jo sprejela vi, vaš sin in vaša družina?
Še enkrat vam povem, razumem vašo stisko, vendar se s to težavo srečate prvič, zaupajte tisti ki se s tem ukvarjajo že leta. Ali pa ne?
Lep pozdrav,
Pozdravček
Po dolgem obotavljanju sem se odločil da dodam svoje laično mnenje.
15 letnik ni dojenček z dudo ampak že samostojen fant če se tako obnaša.
Poznano je da se je meja polnoletnosti in pubertere spremenila.
Vse odvisnosti so hude in zoprne za osebo ki je odvisna in za sorodnike.
Vem da lahko pomagam le sebi da se spremenim, saj drugih ne morem spreminjat.
Daniela, maš prav v tvojih zapisih, jaz sem tudi potreboval pomoč in jo našel med sebi enakimi.
Srečno
Pozdravljeni,
aanonimnia, hvala vam za vaš pripevek in mnenje, ki je dragoceno, prav zato, ker izhaja iz lastnih izkušenj.
Lep pozdrav,