zakaj nam gredo tašče tako na jetra?
No, glede na polno postov o taščah in kako so nemogoče, se mi je porodilo vprašanjce, kako to, da nam gredo tašče tako na živce. Ker to je nek splošen pojav, bi rekla. Če tašča nekaj reče, nam veliko bolj dvigne pritisk kot če to isto reče naša mama. Dobro, rekle ste, da mami lahko odgovorite nazaj kot ji gre, tašči pa raje ne ugovarjate in ste tiho. A je to edini razlog?
Zakaj nam gredo ravno tašče tako hudo na živce? Ista ženska bi nam bila verjetno čisto okej, če bi bila naša soseda, pa tudi če bi tu pa tam kaj rekla in če bi se tu pa tam nenapovedano pojavila na našem dvorišču. Zakaj ravno tašče? A se res tako zelo vmešavajo v naša življenja?
zadnjič sem bila pri prijateljici, pri njej je bila tudi njena tašča. Dveletnik je divjal okrog, pa je tašča rekla malemu, naj se malo umiri in usede, ker se bo udaril. V eni uri je imela še par takih pripomb. Zame nič posebnega, za prijateljico pa očitno groza. Ko je tašča šla, je kar pihala. Da je ne prenaša več, da ima stalno neke pripombe, da njenega otroka ne bo vzgajala itd. Komaj sem jo ustavila, sem ji direktno rekla, da se meni ni zdelo nič groznega, pripombe pač. Pa sem se zamislila, morda bi pa tudi jaz pripombe svoje tašče čisto drugače vzela kot pripombe neke x osebe. Pravzaprav zagotovo. Kaj je torej tisto, kar nam ravno pri taščah dvigne pritisk? Si ne znam dobro razložiti. Zakaj smo tako zelo občutljive, ko gre za pripombe tašče (razen redkih izjem, no)?
Zato,ker dela razlike med mojim in svakinjo.In to zelo očitne.Moj je kot nekaj samoumevnega,ona pa naj naj naj in vse naj naj.Pa če pride iz npr.potovanja jo čaka ne vem kakšno kosilo(je še samska,ampak že čez 30 ),mojega pravi ni nikoli čakalo posebno kosilo,…..
Če pa to pozabim je pa super ženska ,tašča in babica.Oba,taščo in tasta zelo spoštujem.
lp
ženske, kako ste nestrpne, a prav nikoli ne pomislite, da boste tudi same 1x tašče, pomislite malo noooooo:) Upam, da ne mislite, da ste ve nekakšne nedotakljive perle. Jaz imam mojo taščo rada pa je včasih tudi malo sitna pa kaj, saj smo vsi, tudi naše mame so. Ne morem verjeti koliko sovražnih postov na temo tašč se odpira?!
Saj tudi me delamo razlike med lastnimi otroki. Enega imamo za bolj odvisnega in manj zmožnega, ga bolj popedenamo kot drugega, ali pa imamo tega za bolj kompliciranega kot drugega in se mu zato tudi bolj posvečamo. Otroci sami gotovo vidijo razlike, ki jih me kot matere ne vidimo ali pa se nam zdijo samoumevne.
Moj 16-letnik mi je enkrat rekel, da smo njega veliko bolj zapostavljali kot mlajšo hčero. Da njej bolj “k riti nosimo kot smo njemu”, da smo bolj blagi z njo kot smo bili z njim. Ko sem razmislila o tem, sem videla, da ima prav. Njega smo vedno imeli za zrelega in odgovornega za svoja leta, sploh nismo vedeli, da hodi v šolo, zdelo se nam je samo po sebi razmuljivo, da bo zmogel zadane naloge brez pritoževanja. Nikoli nismo bdeli nad njim. Saj tudi nad hčero ne, toda ker ona bolj potrebuje spodbude od njega, sva do nje nevede drugačna. Hčerka po drugi strani pravi, da njo bolj gnjaviva in da ji stalno teživa, bratu pa nikoli. Otrok te stvari drugače opaža kot mi.
Zakaj smo alergične na tašče? Hehe, mogoče se nam zdijo krive za vse moževe napake.:)
Meni moja tašča že kot oseba ni preveč všeč – jaz pravim temu, da imava različni krvni skupini:)))))
Ima čisto drugačen pogled na življenje kot jaz.
Za njene pojme sem jaz čisto nesposobna voditi gospodinjstvo, vzgajati otroke, se dostojno obnašati do njenega sina, pa še in še. Vsako mojo nosečnost je sprejela z velikimi očitki, me med samo nosečnostjo nikoli ne vpraša, kako se počutim, ali je z otrokom vse v redu…
Piko na i pa je naredila včeraj, ko sem ji pojamrala, da ne vem, če bom dobila vrtec za tretjega, pa če bi mi priskočila na pomoč z varstvom (takrat bo že v penziji), pa mi je zabrusila, da hoče imeti svoj mir in da bi na te probleme razmišljala prej (preden sva se odločila za še enega otroka).
Ja, priznam, tašče NE MARAM.
A sem res tako grozna snaha, ker to javno priznam?
In kaj je s tem taščinim odgovorom narobe? Pač si želi v miru uživati v penziji, ne pa da iz ene službe skoči v drugo. Pa tudi to, da bi prej pomislila na varstvo, je čista resnica. Ali pa si mogoče mnenja, da je treba otroke enega za drugim rojevati, za varstvo bodo pa poskrbele babice ali pa bo že kako? Jaz bi ženski čestitala, da se je postavila zase. Marsikatera babica si ne upa direktno reči to, kar je tvoja tašča povedala. In potem prevzamejo odgovornost, ki si je v bistvu ne želijo.
Frca: Nimam nobene druge možnosti za varstvo otroka. Problem glede vrtca se je pojavil šele sedaj, ko sem že noseča. Imam že dva otroka, ki ju nikoli ni rabila čuvati – nisem izkoriščevalka, samo sedaj bi res rabila njeno pomoč. otroka bi čuvala na svojem domu (200m stran od našega), od 11.00 do 16.00, pa še tast bi ji pomagal.
pa vedno, ko je še delala, je govorila: joj, sedaj ko imam vnuke pa moram še delati in nimam nobenega časa za njih…
Razumem te, ampak tudi ti razumi taščo. Želi si svojega miru, kar ti je povedala. Čuvanje otroka je za starejšega človeka velika odgovornost, če pa še niste v najboljših odnosih, pa toliko bolj.
Da nimaš druge možnosti, najbrž ne bo držalo. Če se prostor v vrtcu ne bo našel (lahko kdo odpove, obstajajo še drugi vrtci, čeprav malo bolj oddaljeni), je še vedno možnost privat varstva, kjer ena gospa čuva več otrok. Vem, da je drago, toda tako je. Ali pa kakšna prijazna soseda za ne preveč denarja. In res – kakorkoli pogledaš, tašča ni kriva, da imate vi težavo. Ni dolžna odpovedati se svojim potrebam v korist že odraslih otrok. Imeti otroka par uric na teden ali vsak dan 6 ur je velika razlika, posebej za starejše ljudi.
Frca: Smo iz majhnega kraja, kjer do sedaj problem z vrtcem ni bil, zati tudi ni uveljavljeno (še) privat varstvo. Naslednji najbljižji vrtec je od nas oddaljen 30km (pa itak ne bi vanj prišli, ker smo iz drugega kraja), vse sosede, ki so doma so starejše od moje tašče (tašča je stara 57 let). Upam, da se bo res pokazala kakšna luknja v vrctu.
Ajnat: kot bi jaz opisovala situacijo, to, da sem nesposobna za vse in da v 10 letih še nisem opravila stvari dobro je ena stvar, druga pa glede varstva. Ko še nisva imela otrok je gnjavila kaj čakava, da sploh ne veva kaj je smisel življenja, da živiva v 3 dni… Seveda bo ona pazila otroka. Sedaj pa hodi okrog zbita, z utrujenim pogledom, boli jo križ, pa rame, pa v trebuhu…Hvala Bogu gre mali septembra v vrtec, drugi otrok, ki je na poti pa takoj po porodnem. Samo jaz še živim z njo!!!
pr meni je problem v spoštovanju.ženska je že toliko grdih stvari naredila v življenju-možu, sinu,….da je enostavno ne morem spoštovat in zame ona ni dober človek.iz tega nekako sledi, da pač ne maram njene prisotnosti.poleg tega je pa tudi full konflikten človek in me dela prav živčno, saj ji ne upam prav nič nazaj rečt, ker takoj burno odreagira.še njen sin-moj fant ji ne upa nikol nč rečt, medtem, ko se jaz s svojo mamo lahko vedno pogovorim in ji povem kaj je kul in kaj ne, ap se zato nikoli ne skregava.
MI sploh ne gre na jetra, ker nimava nobenih stikov. Tudi če se slučajno srečava kje, npr. pri svaku, se ignorirava. Jo pozdravim, kot vse druge, ne odzdravi. Kaj več ji ne rečem.
Do svoje snahe, če jo bom kdaj imela, bom drugačna!!
Vsaj poskusila jo bom spoznati, spiti kdaj z njo kako kavo in kaj reči – ne bom ji po par srečanjih prepovedala vstopa v hišo in zahtevala od sina, da se ji odpove. Ali neha z njo ali pa naredim samomor …
Ja, tudi take tašče so :((
PS – ne pijem, se ne drogiram, nisem ločenka, nisem imela prej otrok, imam redno, relativno dobro službo, imam pa par let več kot njen sin.
In na srečo je 200 kilometrov proč.
Tudi jaz sem med tistimi, ki svoje tašče ravno ne obožujem. Se pa prenašava tistih parkrat na leto, ko se vidiva. Zamerim ji namreč to, da ne zna razmišljat s svojo glavo. Ful je pod vplivom svoje hčere – moje svakinje, ki živi doma in ji 24 ur dnevno soli pamet in jo “šuhta” proti nam. Moja svakinja mene namreč nikoli ni sprejela, ker sva se z možem odločila živeti drugače, kot je ona predvidela (mož je bil namreč namenjen za dediča grunta, vendar sva se oba odločila, da bova živela drugje). Na ta način je mojemu možu naredila že veliko hudega, kar jaz svojemu otroku nikoli ne bi mogla pa naj se zgodi karkoli.
