Zakaj na forumu ne sodelujejo tudi vdove in vdovci
TOLE JE NAPISALA VDOVA V ENI IZMED TEM:
“Lep pomladni dan vsem skupaj vam želim.
Forum le prebiram, to pot pa so me prsti zasrbeli.
Ne poznam društva Podos, ne poznam Ostržka, neodvisno pa ocenjujem tale forum.
Zakaj se praviloma ne oglašam, ker kljub temu, sem edini živi roditelj svojih otrok na tem forumu ne najdem sebi sorodnih duš.
Moj pogled na družino in razmerja v njej je tako drugačen, da nima smisla, da se oglašam, kajti večji del prispevkov je bolj ali manj negativno nastrojen proti očetom in bivšim partnerjem. Tako bi vam svetovala, preden kritizirate drugo stran bodite bolj kritične in poštene do sebe in bivših partnerjev, vse v dobro otrok.
Na obeh straneh so izjeme. Ne vem zakaj je mati kar samo posebi boljši roditelj kot oče.”
TOLE JI POŠILJAM V ODGOVOR:
Kaj je drugače, če pišem o žalujočih -vdovskih oziroma ločeni je to zate. V kolikor se to kje objavi moram terminilogijo ustrezno popraviti.
1. v šoli so vsaj nekaj časa do žalujočih otrok bistveno bistveno boljši, kot do ločenih.
2.Pri nas ni preživnin, so samo družinske pokojnine, ki pa dosegajo razpon med zelo veliko in nič- če pokojni ni imel skupaj 5 let delovne dobe ali v seštevkih 10 let.
3.Ni nobenega pogajanja, sam si in tako bo tudi ostalo. Ni nasilja partnerja, je pa zelo problematično nasilje okolice.
4. Okolica, reagira malo podobno, popolnoma se umakne, potem pa po ene dveh letih hinavsko prihaja nazaj, kot da se ni nič zgodilo ( seveda če se postaviš zase in relativno dobro funkcioniraš). (podrobnosti raje nebi pisala, ker marsikaj res ni lepo , nekatei posamezniki pa so resnično izjemni. Moj sin najraje ob srečanju znancev sliši, KAKO SI PA TI OČITU PODOBEN.
5. Država, CSD, ti kar naenkrat določa kako moraš deliti “svoje” premoženje (v primeru mladoletnih otrok- njih se tudi nič ne vpraša)
6. CSD se žalujočih razen za dediščino tudi s prstom ne dotakne več.
7. V povprečju so vdove/vdovci starejši, kot ločeni. Za nekatere reči je to bolje za nekatere slabše, tudi večinoma so otroci starejši.
8. Prebolevanje žalosti in spraševanje o smislu življenja je vsaj pri otrocih bolj izrazito pri vdovskih. Ali ima vse skupaj sploh smisel.
9. Iskanje novega partenerja je podobno težko, ni pa enako. Enakovrednega partnerja, kot je bil mož itak ne morem dobiti, ali sem se pripravljena zadovoljiti s slabšim?
10. Za vdovske otroke je njihov pokojni starš praktično bog.
11 Pri vdovskih vsi samo čakajo kdaj se bo na vratih pojavil nov kandidat. Prav na bruhanje mi gredo, sama pa se vsako jutro sprašujem zakaj nisem še jaz umrla.
12. Nenadejana finančna podpora okolice vdovskim je najbrž večja kot ločenim.
12. Nimam rezervnega scenarija, da bi otroke kdaj oddala komu drugemu, razen eni prijateljici. Torej sem 100% ves čas z otrokoma, dokler ne bosta, vsaj hči še malo večja.
Prihodnjič bi bila edino pri trditivi, da jo bolje odnesejo vdovske kot ločene previdna. Vdovske so si med seboj bolj različne. Od starosti otrok, finančnega stanje, psihične moči preživelega zakonca, psihične kondicije otrok,……. Vdovskih je manj kot ločenih družin,….
Naporno je orati ledino.
Sama sem reagirala na “izpuščanje” zato, ker nas povsod izpuščajo. Še najbolj tam, kjer naj bi se s tem ukvarjali. (V Betaniji mi niso vedeli svetovati, na Frančiškaski inštitut se nisem obrnila, ker se vse njihove trenutne teme ukvarjajo z ločenimi ali skreganimi starši,…
Npr. Na CSD sem bila samo takrat, ko je bilo potrebno postaviti skrbnika za dediščino po možu. Kako pa mi drugače delujemo me pa niso nikoli čisto nič vprašali. Ali bom zmogla, ali potrebujemo kakšno pomoč. Kako sama in otroka prebolevata izgubo? Z otrokova skrbnika za poseben primer sem sama predlagala ( v dogovoru z notarjem) moževega prijatelja notarja in svetovalca pri pravnih zadevah, že zato, da se ne bodo na CSD v nič vtikali. Kako pa smo razdelili premoženje smo se odločili mi trije, glavno besedo sem imala seveda sama. Sinu se je zdelo zelo zamalo, da njegova beseda nič ne velja in ne more podpisovati svojih priporočenih pošiljk na pošti. Otroka sta dobila večji del premoženja.
Če ne bi imela v šoli dobrega socialnega delavca in peščico dobrih učiteljev, otroka itak nebi zvozila. Ko sta imela vidno “protekcijo” sta bila s strani sošolcev, predvsem hči s strani sošolk preveč napadena, tako da je imela hči veliko t.i. nevidne podpore pri razredničarki. (Zakaj je razredničarka razumela, kaj se s tem otrokom dogaja. Sama in njena otroka sta šla pred 5 leti čez razvezo. In če bo hči zvozila ji je ona “rešila življenje”). O tem kaj je življene, biti ali ne biti, kaj postati , kako ga zvoziti,…se praktično vsak dan pogovarjamo.
Če mi ne bi popolnoma nesebično pomagala moja mama (80 letna gospa), vsi trije ne bi predelali izgube, do te mere kot smo jo sedaj. Vse skupaj ruši predvsem mene. v slabši koži je sicer hči, ki bo potrebovala več časa za samozavesten nastop, kot sin. Stara sta hči 10, sin 13 let.
Kmalu bo dve leti od nesreče v kateri je umrl mož (ni bila prometna).
Sama sem pa trenutno začela teči, ker sem ugotovila da je to zadnja šansa, da ne pristanem na antidepresivih. Ker sem v pogovorih z prijateljico (zdravnica, ki se je veliko ukvarjala z umirajočimi in njihovimi sorodniki), po letu dni prišla do konca. Ker pravi, da je vsak primer poseben in mora vsak človek sam vleči naprej, ko mu strokovnjaki ne morejo več pomagati. Tako nekako; dober učenec mora prerasti dobrega učitelja.
Finančno sem verjetno v zgornji tretjini enostrševskih družin. Zato me še bolj boli, ker sem na svoji koži občutila, da so se me nekateri v bljižnji in daljni okolici postaviti na položaj, sedaj boš pa videla kako bo težko z denarjem. (Na mojo srečo so bili preslabo seznanjeni s situacijo in pa tem, da meni denar čisto nič ne pomeni in je mož lahko delal z mojo plačo skoraj “kar je hotel” seveda ob predpostavki, da je bilo za vse doma 100 % preskrbljeno in je tudi res bilo.Kam pa je višek vlagal, sem mu pa dovolila, da je delal po svoji viziji. Ki jo sedaj nekako peljem naprej in zapiram njegov prenapihnjen balon. Toliko ga moram skrčiti, da bo meni prav. Najbrž bom zato potrebovala še ene 4 leta. Ampak položnice, vsa hrana, vse dejavnosti lahko plačam vsak mesec.
…
VDOVA, TOLE MI JE KAR NEKAJ MESECEV NAZAJ POSLALA VDOVA, S KATERO SEM ŠE VEDNO V STIKIH. KAKO ZELO SI ŽELIM POMAGATI OZIROMA DELATI NA TEM, DA SI VI POMAGATE SAMI, TI TEŽKO RAZLOŽIM. Se pa najbrž dosti angažiram, če sem šla v društvo Hospic po znanje, po razumevanje in po literaturo, da bi se vam vsaj približala, če že nimam te izkušnje.
Žal se niti vdove niti vdovci ne oglašate, ne pišete. Kako naj potem v vašem imenu kdorkoli glasno spregovori, če pa vi nočete govoriti? Od kje naj črpam znanje, izkušnje, če jih vi nočete posredovati.
Res je, ločeni in ovdoveli imamo različen “štart” v enostarševstvo, toda nekatere ali kar nekaj težav in stisk imamo vendar skupnih. Meni je žal, da imate občutek, da niste tukaj dobrodošli oziroma ,da nimate kje kaj povedati. Forum je odprt za vse, vsakdo lahk oizpostavi novo temo, več kot dobrodošli ste, toda … namesto vas nihče ne more odpreti problema, ki ga imate vi. Zelo podobno je z materami, ki so same z otroci od nosečnosti dalje. Vsakdo govori iz lastnih izkušenj. Sama sem odprta za vse in če se le da pomagam vsem, ne bom pa bezala v nikogar.
Tudi vi bi lahko imeli podporne skupine, v katerih bi se srečevali, si izmenjali izkušnje, si širili socialno mrežo. Z veseljem vam pomagam, ampak namesto vas pa ne morem te skupine narediti, ker jo sestavljate vdove in vdovci ne Katarina.
V mojem imenu imaš moj mail, če te karkoli zanima, tudi pogovor ob kavi, bom zelo vesela srečanja s tabo.
lp,
katarina
Poročila sem se pri 22ih, mož je bil star 32. Malo pred njegovim 36im rojstnim dnevom je zbolel. Da so mu 2 meseca ugotavljali diagnozo……. da so štartali z delirium tremens, končali pa s progresivno sklerozo multiplex……… ne bi o tem……… to poznajo vsi z bolanim družinskim članom……….
Eno leto je bil na bergli, drugo je bil že nepokreten (jaz sem govorila, da je paraplegik, medicina pa da je tetraplegik).
Umrl je star 38 let po neštetih embolijah in možganskih kapeh (na koncu sem ga lahko hranila le ko je bil obrnjen na bok, ker če je bil obrnjen naprej, je padel v nezavest).
V teh dveh letih sem probala vse živo……… uradno medicino, alternativce, belo in črno magijo. Usoda pa je pač imela svoj plan in se ni ozirala na moje poskuse.
5 let po smrti sem o njem govorila, kakor da je še živ. Potem sem šla k psihijatrinji. 2 terapiji sem samo prejokala, potem pa sem ji razložila vse o tem, kako ga sovražim, kjer se je prenehal boriti, da me je zapustil, pa kako nama je dobro laufalo………… Pa kaj če nisva imela otrok, imela sva edden drugega (in podporo mojih staršev in brata, drugače ne bi mogla iti v službo tisto leto).
Nekako sem dala vse ven iz sebe; psihično.
Pol leta kasneje sem ga dala iz sebe ven še fizično…… 4 mesece sem spala po 4 ure, shujšala 20kg.
Umrl je leta 1994 pa še danes gledam na tisti čas kakor na najbolj bleščeč/borben/hraber v mojem življenju. Bil je moj najsrečnejši in najbolj žalosten čas.
Nikoli ne bo več, kakor je bilo. Tudi rojstvo otroka tega ni spremenilo.
No, vdove in vdovci….. jaz sem povedala nekaj, kar do sedaj nisem bila sposobna skupaj spacat. Več ne boli (lažem, boli ampak lahko zadržujem solze).
LP
Ravno danes sem sanjala mojega moža, tako v živo, da sem se sredi sanj spraševala, a je to možno, ko sem odprla oči, me je stiskalo v prsih, jokala sem kot dež, kako ga pogrešam.., kaj naj napišem, da se počutim grozno sama, tri leta ga ni, pa v teh treh letiš še nisem naletela na ustanovo, ki bi imeli posluh za vdove, v Hospicu naj bi organizirali tabor za otroke, pa je bilo premalo prijavljenih, v šoli ni posluha, okolica pričakuje, da po tem času preboliš izgubo…, nič vzpodbudnega, me res zanima, če je kje kakšna ustanova, ki so na voljo žalujočim, moti me tudi to, da vsi pričakujejo, da se boš takoj izpovedal, jaz se še po vsem tem času ne morem, enostavno težko govorim o svoji bolečini.
sonja, se ti ne zdi, da bi ti družba podobnih pomagala? saj ni treba govorit o smrti moža, že to, da boš začela jokat in bodo drugi razumeli tvoje solze, ti bo najbrž zelo pomagalo.
kako pa mislite, da gre pri ločenih? tudi oni/one jokajo z svojimi vezami, partnerji, ljubeznimi. že to, da ostali razumemo to bolečino (nam ni treba nič govorit, se čuti) pomaga tistemu, ki zajoka, da mu je bolje, da se zaveda, da ni sam s tako bolečino.
o tem morate govorit, bolečina mora ven. normalno ,da spomini ne bodo izginili, ampak saj niste vi umrli skupaj z vašim partnerjem. vi ste živi in ste tukaj. ne morete bit živi mrtveci. mogoče se sliši grdo, ampak …
ko mse vprašala v hospicu koliko časa je neka normala doba žalovanja, mi je gospa rekla, da normalne dobe žalovanja ni, torej lahko žalujete do konca vaših življenj ali pa žalovanje sčasoma oddvojite od sebe in greste naprej.
poskusit ni greh – naredimo/naredite eno skupino, v kateri se boste/bomo družili. govorimo lahko o marsičem, počasi se pa vendarle začnejo odpirati rane in vsake toliko se kdo malo “sčisti”. v skupini enakih/podobnih je vendarle lažje in varneje izpostavit svoej občutke. tudi vaši otroci, tako kot naši, najbrž potrebujejo občutek, da niso edini brez očeta/mame in da ni samo njim umrl oče/mama.
saj ne vem, samo malo bi razpredala. nisem vdova, sem pa hci vdovca.
malo vas razumem, tako roseann kot sonjo.
katarina, oprosti mi, mogoce pa si tokrat usekala mimo. meni se zdi, da se vdovci/vdove vseeno ne morejo znajti toliko med nami, tudi ce si to se tako govorimo. ze veliko razliko jaz vidim med locenkami in tistimi, ki smo same ostale v nosecnosti. ful veliko razliko, predvsem v razmisljanju.
mislim pa, da je pri vdovcih se bolj velika razlika-ker se mi pogovarjamo o bivsih, torej nam ni klapalo bit skupaj, in so se zivi. oni pa so bili pomoje zelo srecni, zelo skupaj in zelo navezani, in z nasimi problemi in resevanji le-teh si malokdaj lahko pomagajo, kvecjemu odprejo stare rane in se ob nasem jamranju spomnijo svojih trenutkov…
no, to je le moje razmisljanje glede tega. tudi vidim pri ocetu, ki ima sicer novo partnerko in uziva v zivljenju, pa mu vseeno kdaj pa kdaj v oceh preberem, da ni nic istega kot po hudi borbi s smrtjo ostati sam z otroci….tudi sam mi je v nosecnosti obcasno povedal, da je tezko biti sam, hkrati pa, da imam jaz se upanje, da bo moj otrok vseeno imel oba starsa, tudi ce ne skupaj…nekaj je ze na teh njegovih besedah, pa je sicer moski, precej zaprt vase, pa je to spravil iz sebe…
samo toliko, nekako bi mogli priti do svojega drustva, da bi imeli srecanja in pogovore, ker oni razmisljajo precej drugace o vsem kot mi…
(upam, da nisem cist sfalila,no)
-mami- jaz govorim o tem, da bi vdove in vdovci imeli svoje podporne skupine, v katerih bi se srečevali oni.
nihče ni rekel da se morajo znajti med nami ali mi med njimi. sem pa prepričana, da imamo nekaj funkcionalnih težav skupnih. recimo finančne in organizacijske, vzgajanje v enostarševski družini, druženje, odzive okolice, … čisto stvarne vsakodnevne težave, o kateirh pač lahko govorimo vsi in imamo vsi mnenje. mene zanima kako se vdova znajde in me zanima kako se samska mati ali razvezan oče. če ne bomo vsi govorili, pač nikoli ne bomo vedeli kaj imamo skupnega oziroma kje se razlikujemo.
no, pa sem se nekaj malega spomnila, ko sem ravno brala in razmisljala o tem…
ko sem izgubila mamo, mi je bilo 12 let. v soli se nihce ni hotel pogovarjati o tem, zdaj razumem, da se verjetno niso upali. sele v srednji soli sem spoznala sosolko, ki ji je umrl oce. bila sem presrecna, ker sem to lahko dala iz sebe. in ker sem videla, da nisem edina. lahko sem spravila tudi tista potlacena custva iz mene.
in se vedno imam nekaj problemov, sploh odkar sem tudi sama mamica. moj oce je namrec bolj tih clovek, o custvenih zadevah pa sploh zelo nerad govori.
in najbolj pogresam to, da bi mi kdo povedal kaj o moji mami.
kolikor sem jo v 12.letih lahko spoznala, toliko vem o njej. pa takrat sem bila majhna in nevedna. zdaj, skozi odrascanje in ko sem stopila v cisto tapravo zivljenje, pa zelo pogresam ta lik. ne vem, kaksna je bila ona pri mojih letih, ne vem, kako je rojevala, ne vem, ali je dojila, ne vem, kako se je pocutila ob dveh malih zgagah, ne vem, kaj ji je res veliko pomenilo in kaj jo je jezilo, ne vem koliko fantov je imela in ne vem, kje je spoznala mojega oceta, kako je bilo…
najbolj pogresam to, da bi se po njeni smrti pogovarjali o njej, ne samo o njeni bolezni.
s tem vas hocem vprasati, ali s svojimi malimi soncki se govorite o pokojnem partnerju/partnerici? ali jih to zanima, jih uzalosti?
meni je mama najvecji vzor, kljub temu da malo vem o njej. vem kako zelo me je imela rada in to je dovolj.
in hocem povedati, da so mogoce vasi otroci vsaj malo podobni temu liku-pogresajo pogovore, zgodbe iz minulega zivljenja, in tudi ce imajo doma oporo, si verjetno zelijo spoznati koga priblizno iste starosti, da si podelijo obcutke, izkusnje in dobijo obcutek, da niso sami.
in tudi vi, vdove/vdovci, vam kdaj manjka pogovor? ne o tem, kako je zdaj, ko ste sami, kaksne probleme imate, kako vas sprejema druzba, ampak o tem, kako je bilo, kaj je bilo zares smesno, kaj je bilo tisto, kar vam je vzelo dih in kako bi bilo, ce bi…
verjetno bi se res lahko kdaj dobili na kavi, si pisali po mailu, se malo tolazili in se skupaj smejali…mislim, da ni potrebno veliko, da se to uresnici. kot je predlagala Katarina,kot nekaksna posebna veja, posebna podporna skupina…in verjetno bi se tudi otroci med seboj takoj zastekali, ker imajo nekaj skupnega, saj imajo za sabo tako veliko zivljenjsko izkusnjo.
ce bi bila jaz malo mlajsa in se ne tako samostojna, bi bila presrecna, ce bi me ati peljal na kaksno tako srecanje, pa tudi ce bi me tam vse spravilo v jok.
in Katarina se je ponudila za pomoc, da vas zbere na kup, organizira, ampak prvi korak je vas, odvisen od vase volje.
pozdravcke!
Samo vprašanje, se je kaj zgodilo in se je morda organizirala skupina, ki želi, da se vdove/vdovci dobijo in izmenjajo izkušnje ter mnenja, ali je ostalo samo na predlogu tukaj na forumu. Želim si odgovor, ker sem sama tudi vdova in iščem ljudi, ki so pripravljeni z menoj stopiti skupaj in organizirati skupino ali društvo ali …sprejmem predlog.
Če si kdo želi vedeti kaj več o mojem predlogu naj me kontaktira na mail: [email protected]
pozdravljena višnja,
v času delovanja društva starševstvo plus smo vabili vse enostarševske družine, tudi vdove in vdovce. nekaj jih je prihajalo, se družilo z nami, tako da smo bili mešana skupina. društvo je prenehalo delovati pred cca 3 leti, tako da ti žal ne vem povedati, če imajo vdovci kakšno posebno skupino ali kakšno drugo obliko druženja. mogoče povprašaš v hospic, tam ti bodo zagotovo vedeli kaj povedati, saj spremljajo umirajoče in so tudi potem v stiku z vdovci ter njihovimi otroki. mogoče imajo oni kakšno obliko skupinskega druženja.
lp,
Napisano v letu 2007, prebral leta 2022, stanje isto. Ostal sem sam z 9 letno hčerko in 13 letnim sinom. Po šestih mesecih izgube partnerke še nisem dojel. Kdaj bom, ne vem. Ko pripravljam kosilo mislim da pride s službe….Ne vem….Točno mesec dni, po smrti partnerke, izgubim še mamo…,ampak kako naj dojamem, če še moje ljubezni nisem prebolel, ne znam si odgovorit….in otroka? Navzven kažet, kot da je vse isto, igrata oz. teščita v sebi? ….spet ne vem, nič ne vem. Samo upam, da bosta ostala pridna in uspešna. V tej smeri se bom trudil in delal, za ostalo, spet ne vem….dnevi, tedni, meseci pa kar grejo, brez moje…