Pozdravljena Polonca.

Ne bom ti pisala, kaj mislim o tvojih težavah, ker so moji predhodniki že tako ali tako povedali tudi tisto kar mislim sama.
Dam pa ti lahko samo nasvet glede pogovora z možem. Sama sem tudi imela težave, pravtako kot ti sem se zatekla po nasvete sem, na isto mesto kot ti in dobila sem marsikateri dober nasvet in ga tudi uporabila. Tudi sama sem se večkrat hotela pogovoriti z možem o težavah, pa nekako ni šlo.
Zato sem enostavno sprintala vse, kar so mi “internetni prijatelji” svetovali in mu nastavila, da je sam prebral. Prav nič ga nisem silila z branjem, samo na pravo mesto sem nastavila papirje in jih je našel sam.
Sprememba je očitna.

Upam, da ti bo uspelo. Nikar ne meči puške v koruzo. Življenje kljub vsem pastem zna biti tudi zelo lepo. Lep dan ti želim.

Lena

Joj, Polonca, žal sem pozen, tako da, veliko lepih stvari in misli, ki sem ti jih želel povedati, so ti že povedali prijatelji iz foruma.

Predvsem, ne sekiraj se, če se ne moreš o tem zaupati prijateljem.
Jasno, so stvari, ki jih ne bi povedal še tako dobremu znancu, mislim pa, da si ogromno naredila, ker si sploh to priznaš, ker si skušaša pomagat, in ker si nam zastavila tvojo težavo na vpogled.

Sam sem jemal te forume od začetka z veliko mero skepse in zadržanosti ali še hočeš, zajebancije.
Danes, imam tu gor nekaj ljudi, prijateljev, za katere lahko rečem, da bi šel bos na konec sveta. Dobrih želja in misli kar ne zmanjka, in prmejduš, če to kaj škodi.
Na ta način lahko zaupam nekomu tudi mogoče tisto, kar privat ne bi povedal nikomur. Žal, ali na srečo.

Predvsem ne pusti, da ti delo z otroci, družino, ne pobere duše, ali osebnosti.
Pravi bogataš je tisti, ki zna spretno krmariti med portebami svojih bližnjih, službo, ter tem, kar je on sam. Med njegovimi strastmi in hobiji.
Že samo misel, da to hočeš, pravi odmerek v pravem času vsega tega, ti bo pomagal. Piši še kaj, pa srečno.

Polonca, jaz sem tudi pozna, zato se bom kar pridružila ostalim nasvetom. Priporočam ti pa, da prebereš knjigo 5 jezikov ljubezni… Mislim, da bi znala spremeniti tvoj odnos z možem. Poskusi!
Vso srečo, Petra

Ne ne….
Nikakor nisi prezahtevna.Pozabila sem ti povedati o sebi le še to,da sem se morala jaz v tem pogledu marsičemu odpovedati.
Ravno zato pa zdaj,ko so otroci odrasli,toliko bolj pogrešam naklonjenost sočloveka.Srečna sem,če lahko pokramljam z določeno osebo….seveda mora biti zaupanja vredna.To je pa spet že druga plat zgodbe.
Res te razumem.Sicer si pa še mlada,zato si poskusi zapolnitri čas s študijem.
Npr.:Jaz šele zdaj delam vozniški izpit.
Pri meni so bili otroci vedno na prvem mestu-ljubezen pa tako sama pride….če…
Na žalost se boš morala sama odločiti.

Lep pozdravček…in nikar ne obupaj

Hojla, pozno vendar tudi na to debato nekaj:
Polonca nekje omenjaš ljubimca; ta stvar ni tako preprosta! Mislim, da rabiš celega človeka z vsemi čustvi in dajanji, saj veš ljubimcev tako ali tako mrgoli povsod (tudi na tem forumu). Ali pa si omisli moškega prijatelja s katerim boš lahko govorila tudi o teh stvareh ob kavici. Enkrat, dvakrat na mesec je čist dost za začete. Sam sem to poskusil oziroma to prakticiram pa se kar obnese. Nuca če se že sproščeno srečaš, pogovoriš z nasprotnim spolom. Tole žensko jokanje nad moškimi prav daleč ne vodi, pravzaprav nekateri nasveti so prav mimo.
Čao!

Dan Polonca! Ni ti treba biti osamljena, veš…po vseh teh odgovorih boš gotovo razbrala kakšen pameten nasvet. Škoda tvojega mladega življenja…ta je samo tvoj in neponovljiv…nikar ga ne zapravi za malenkosti…včasih se je potrebno zazreti tudi v nebo, da se zavemo smisla našega življenja. Za dežjem vedno posije sonce, mar ne? Vse kar pa se nam zgodi, je odvisno le od nas samih in naše moči, da najdemo smisel…
Lep dan in veliko sonca ti želim!
Angel

Angel,
hvala za lepe želje…., se bom potrudila…to vam vsem skupaj kle gor obljubim….
in moram povedati, da sem prvi korak že naredila….
starejši sinček gre jutri v vrtec…., imela sem neizmerno srečo, da je bilo frei….ravno zaradi tega, ker se uvaja devetletka in potem je več prostih mest v vrtcu za program male šole., hčerkica pa , ki je stara dve leti, sem ji pa našla 4 urno varstvo-privat….., torej imam od jutri naprej 4 ure časa…., kaj bom pa počela?:)))

Polonca

Polonca! No vidiš, da se da…pravijo, da je najtežje narediti prvi korak…pa ni res! Najtežje je narediti zadnjega…tako je pač moje osebno mnenje. Glede prostega časa, ki ga boš imela sedaj na razpolago, pa ti priporočam (če seveda lahko), da ga izkoristiš samo zase…ukvarjaj se s stvarmi, ki te navdušujejo in osrečujejo, vzemi si čas za sprehod v naravo, obišči prijatelje, ki jih že dolgo nisi, preberi kakšno dobro knjigo…ne vem, kaj te osrečuje…žal. Tudi v tem, da za svojo družino skuhaš dobro kosilo z veliko ljubezni in jih presenetiš z drobnimi pozornostmi…tudi to je nekaj. Lahko pa greva na koncu koncev skupaj na kavo, pa bova pogruntali še kaj. Ne vidim problema…mislim, da jih je tukaj na forumu kar nekaj takih, ki bi ti lahko svetovali še marsikaj drugega.
Lep sončen dan ti želim še naprej!
Angel

ANGEL,

Ampak, ti si res ANGEL, v pravem pomenu besede, kajne?

Jutri ti bom povedala, ko bo moj prosti čas mimo, kako sem ga preživela…, ampak mislim, da bom šla sama malo pohajkovati po mestu….ker se mi to že ni šest let zgodilo…., z veseljem pa sprejmem tvoje povabilo na kavico na kakšen drug dan! OK?

Polona

Dan Polonca! Ah, kaj bi tisto o angelih…eni so prav muhasti…Drugače pa, ni problema…kadar koli želiš…za kavo bi se jih našlo kar nekaj še zraven, veš. Želim ti, da lepo preživiš proste ure in naj se ti zgodi veliko lepega. Boš videla, pozornost moraš usmeriti drugam…pa bo sreča prišla kar sama…še vse najlepše te šele čaka. V to sem globoko prepričana.
Lep pozdrav!
Angel

Dan Polona-ca! Upam, iskreno upam, da si lepo preživela prvi dan sama. Nikar se ne skrivaj v osami…pojdi ven v naravo…le poglej kako lepo danes sije soncek, kako je nebo lepo modro…in kako je lepo tole življenje…le kvišku oči in pogumno. Res te je škoda, da zapravljaš življenje za nesmisle…Za kavo pa še vedno velja.
Kadarkoli:
Lep dan in veliko lepega!
Angel

Angel moj,

Včeraj sem ga preživela delavno, ker je bilo en kup stvari za urediti za malega za vrtec…birokracija:))

danes pa sem že iz enournega sprehoda…..šla sem sama…..s svojimi mislimi seveda…, hotela sem si odgovoriti na vprašanje: kaj sploh hočem in pa, ali še hočem vztrajati v tem zakonu……in zaenkrat še nisem našla odgovora…., hočem pa biti iskrena do sebe, predvsem pa do svojih otrok, in si iskreno odgovoriti kaj in kako, očitno bo potreben določen čas.

Hvala vsem, k me spodbujate, k bi vedeli kolk mi pomeni.

Polonca

Polonca,

kar počasi. Vzemi si čas in temeljito premisli. Ne se prenaglit. Da ti ne bo potem žal. Včasih odločitve sprejemamo na hitro in šele potem ugotovimo, da smo se ušteli. In takrat je velikokrat že prepozno. Mogoče ne bi bilo slabo, da si napišeš svoja pričakovanja. Pa pluse in minuse. Pa čemu si se pripravljena odpovedati oz. bolje rečeno se prilagoditi. Določene stvari v življenju nam pač pomenijo toliko, da ne moremo brez njih. In se jim zaradi sebe ne smemo odpovedati. Premisli.

LP,Kaja

Dan obema! Veš Polonca, tu pa se strinjam s Kajo. Ima prav…hiti počasi…V zakonu so vedno krize…večje ali manjše…Ne mislim, da moraš trpeti! Daleč od tega…najti moraš samo smisel…smisel vsega…pa tisto, kar ljudje tolikokrat pozabljamo…obuditi moraš ljubezen…do sebe in tvojih najdražjih. To pa ni težko.
Obuditi čustava, dobroto v sebi…spoznati že pozabljeno. Zapelji moža…ne vem s čim, ker ne vem, kaj ga osrečuje. Z malimi pozornostmi in dobroto. Ter srcem…saj je vsako stvar v življenju treba gledati s srcem…bistvo je očem nevidno. (Mali princ)
To gledanje s srcem najdeš v knjigi Mali princ…poznaš? Je tako lepa knjiga za male in velike otroke…preberi jo kdaj otrokoma, ti bosta iz srca hvaležna, da bosta spoznala to “gledanje s srcem”. Veliko lepega te šele čaka. Si še tako zelo mlada.
Pa veliko sreče in lep sončen pozdrav in Gorenjske!
Angel

hmmm…sicer je tole zelo lepo slišati. Tudi jaz sem ena tistih, ki je prepričana,da se je za dobro zvezo potrebno potruditi (vendar oba!)
Toda iz mojih izkušenj bi rekla, da je preden začneš reševati partnersko vezo na način (zapeljati moža, obuditi ljubezen…) potrebno najti najprej sebe. Naučiti se moraš, kaj so tvoje želje, naučiti se moraš čutiti samega sebe in življenje usmerjati tja, kamor ga hočeš imeti… Mislim, da je velik problem zvez, ko partnerji svoje probleme prelagata v naročje drugega. Nič ne bo pomagalo, če se v zakonu obudi ljubezen…navade pa ostajajo iste. Slej ko prej bo nastal isti problem odrinjenosti in stranske vloge.

šele ko najdeš sebe, lahko postviš nova pravila igre. Potem pa ni več vse odvisno od tebe. In včasih je ptorebno nekoga tudi pustiti za seboj, če ne more slediti v razvoju.

Sicer pa je bila meni ena ljubših knjih Čar samozavesti……žal pa se zdajle ne spomnim avtorice. Pomaga iskati pot.

Dan Sara…! Lepo, da smo pritegnili tvojo pozornost. Tudi spoštujem mnenja drugih.
Človek je v svoji biti “pontifex” (lat.) zidar mostov do drugih. Osebna naloga v odnosu do ljudi pa je za vsakega človeka, da postavlja most med seboj in drugimi.
Že res, da je ljubezen do samega sebe prvi pogoj za nadaljevanje ljubezni do drugega človeka, klic ljubezni do sebe je tudi pogoj za ljubezen do drugega. In kaj nas na koncu osrečuje? Kaj je smisel vsega…lastna ljubezen do sebe ali ljubezen do drugega človeka. Zapleteno, na moč…kako naj vem, da me ima nekdo rad, dokler mu teh čustev ne pokažem…kako naj vem, da me ljubi, dakler ne ozrem ljubezni v njem. To je tako kot ogledalo. Moja dobrota v meni bo vidna šele, ko se bo odsevala v drugem …moja bit bo šele tedaj uresničena. Spoštujem ljudi, ki samozavestno razlagajo, da ljubijo sebe. Lepo! To je pogoj…ni pa vse. Le ko se najdem v nekom, ki ga osrečujem, sem srečen tudi sam. Drugače sem samo sam…s svojo ljubeznijo do sebe, ki pa je nimam komu dati. To pa je žalostno.
To sem ti želela povedati, ne vem, če razumeš, ni pomembno.
Lep dan ti želim še naprej!
Angel

Sorry za slovnične napake! Se zgodi…
Angel

Jaz te razumem, saj te dom in le dom resnicno utesnjuje. So pa tudi drugacni primeri. Ko sem jaz zacel poslovno pot mi zena ni hotela pomagati popolnoma nic, a je bila ravno tako kot ti doma z dvema otrokoma. Vendar za pomoc nisem bil zahteven, kaksen telefonski klic, oziroma, ce bi sla delat na marekting od 5-10 ur tedensko, bi seveda takrat jaz pazil otroka.
Vendar ne, ona sodelovati ni hotela, edina stvar, ki bi jo opravljala je bilo knjigovodstvo. (Seveda brez visje ekonomske) Tega nisem pustil, saj od nje v drugih pogledih ni bilo nic.
Danes sva locena in nje se brzkone loteva osamljenost in pa zivi zivljenje samohranilke, ki je ravno tako kot ti depresivna.
Kaj ti hocem s tem povedati. Predvsem to, da je vec poti ki vodijo k osamljenosti, zato mozev “dom hotel” resnicno ni vedno razlog za paniko, locitev, prehitro ukrepanje. Poskusi se z njim pogovoriti. To ne sme biti klepet, temvec globalni poovor.

Veliko srece ti zelim: Zoran