Zakaj mi otrok ni naklonjen?
Problem je v tem, da se starši v današnjih časih čisto preveč ukvarjajo s svojimi otroki. Ja, tudi to je možno. Vedno so jim na razpolago, izpolnjujejo vsako njihovo željo, vsako prosto minuto izkoristijo, da se z njimi igrajo itd. Namesto, da bi naprej gradili sebe in poskusili početi čimveč tega, kar so radi delali, preden so dobili otroka, se ves njihov svet vrti samo še okoli otroka. Kako si lahko otroku vzornik, če si ves čas samo njegova pomočnica pri vsem? Otroci postanejo razvajeni, izsiljujejo, te postavijo na stranski tir, kadar jim pač nisi zanimiva, potrebujejo te samo kadar “njim paše” itd. Ker je človek zelo pametno bitje, že kmalu ugotovi, koga lahko izsiljuje, s kom se lahko “okorišča”, kdo bo zanj naredil, kar si bo zaželel. Če pogledamo, kako delujemo ljudje, tudi odrasli – oseba, ki se obnaša tako, kot sem naštela, je smatrana kot copata, s katero lahko vsak pometa, velikokrat se osebe, ki so preveč dobre, tudi najbolj izkoriščane. Sliši se grdo, ampak na splošno ljudje tako delujejo. In tudi pri otrocih je velikokrat enako.
Pokaži, da si svoja oseba, ki je vredna, da je cenjena, ker si zanimiva, imaš svoje življenje, ki ni zgolj in samo vloge mame. Ni nujno, da imaš prav vsak prost trenutek čas za igro z njim – morda bi v tistem trenutku ti počela kaj za svojo sprostitev in bo moral otrok počakati. Zdravo je tudi, da mu je dolgčas; dolgčas omogoči kreativnost. Več je načinov, s katerimi bo otrok postal zanimiva, izpolnjena, družabna, vedoželjna, močna oseba in to, da mu je vse postreženo spredaj in zadaj, vsekakor ni eden izmed njih. Predlagam, da spremljaš pedagoga Marka Juhanta – pove marsikaj pametnega. 🙂
Žalostna mami, nikar ne bodi žalostna. Jaz tega pri svojih sinovih v otroštvu nisem doživela, ampak če bi, bi bila tudi žalostna in bi se spraševala, kaj je narobe. Ko pa so sinovi odrasli in so si urejali svoje življenje, je bilo marsikaj, kar me je prizadelo. Nikoli jih nisem poskušala nadzorovati ali ovirati, če sem lahko, sem pomagala, večkrat tudi najbrž nisem mogla, ker je bila moja služba taka, da nisem bila veliko doma in so morali živeti, kot so znali. Pa sem potem vseeno slišala, kako sem jih nadzorovala. Že sama moja oseba je taka, da je treba vedno narediti maksimum, čeprav nič ne rečem. Sem mislila, da mi bo počilo srce. Ampak, jaz sem, kar sem. nekateri me imajo radi takšno, kot sem, drugi pa se v moji bližini počutijo slabo. To sem si postavila za moto tudi glede svojih sinov. Seveda so ti pozno pubertetni izpadi neopazno izzveneli in mislim, da so me počasi začeli dojemati, najbrž kot nekoliko posebno in drugačno od “povprečno opisane mame”, sploh t. im. slovenske ali cankarjanske mame – ta opis in definicija za slovensko mater pa mi gre itak obupno na živce – ne vem, kdo si jo je izmislil, razlog za to izmišljotino pa je gotovo ta, da se vsa krivda starševstva vrže na materina ramena, vsi ostali v igri, pa so sami svetniki in nič ne morejo, ker je mama pač taka. “Tipično slovenski moški” (ki jih seveda tudi ni) me bodo zdaj napadli, pa mi je prav malo mar. – No, zdaj imamo že dolgo zelo lepe, prijateljske in ljubeče odnose. Mislim, da se med seboj tudi zelo spoštujemo, ker sprejemamo, da je vsak tak, kot pač je. Mislim celo, da sta ponosna name in jaz sem seveda neizmerno ponosna nanju, ne zato, ker sta ogromno dosegla v življenju, ampak zato, ker sta postala res dobra človeka. – Vem, da ta zgodba ni podobna tvoji, ampak to povem, ker se lahko ob katerem koli času zgodi, da ti otroci strejo srce, pa če se še tako trudiš, da ne bi naredil kaj narobe. Morda se tebi to dogaja zdaj in se ti kasneje morda ne bo, ali pa tudi. Kdo ve, kakšna so “pota Gospodova”, da se izrazim po krščansko. Ti si obstajala pred tem otrokom, ostala boš, kakršna si, ali te bo maral ali ne, in ostala boš taka še potem, ko bo odšel. Vem, da delaš vse dobro, kar veš in znaš, in tako naj bo še naprej, ob tem pa imej vedno v zavesti, da si vredna ljubezni, ker sama znaš imeti rada. Če pa ti ljudje okrog tebe ne morejo in ne znajo tega pokazati, jih ne moreš spremeniti. Nobenega svetovalca ne rabiš in tudi nobenih knjig ti ni treba brati. Ti si svoj svet, do katerega si bodo nekateri želeli zgraditi mostove, nekateri pa ne. Če si malo žalostna, prav. Bodo tudi časi, ko boš vesela in srečna.