Zakaj mi je tako hudo?
Konec januarja je umrl bivši sodelavec, star 45 let. Lani januarja je bil na operaciji, ker mu ni odtekala možganska tekočina, potem je (niti ne vem natančno kako in kaj) imel grozne težave, staknil še bolnišnično bakterijo (mrso) in ni več prišel k sebi. Enostavno samo vegetiral je. Nekajkrat sem ga obiskala, saj me je poznal, trudil se je govoriti, pa ga žal nisem razumela dobro. Edina reč, ki sem jo razumela je bila, ko sem mu rekla, da se še vidiva, je večkrat ponovil: Najbrž ne več….
No in potem je konec januarja umrl… Že 4 leta nisva bila sodelavca, pa sva se nekajkrat še videvala, šla na pijačo, se poklicala,se dobro razumela, čerpav je bil 15 let starejši od mene. Njegova smrt me je močno prizadela.
In zdaj najmanj 3x tedensko sanjam o njem ali da je živ in zdrav ali pa da je ozdravel. Ko sanjam o njem imam uničen cel dan, ker skozi mislim nanj, na ženo in dva otroka, na to, kako smo se doro razumeli in imeli lepo. Pred očmi vidim njegovo podobo nekaj dni pred smrtjo… Vsakič ko sanjam, mu nesem prižgat svečko.Zakaj me tako zelo boli dejstvo, da ga ni več med nami? Saj nisva več imela toliko stikov, vendar meni je tako prekleto hudo. Solze mi kar tečejo po licih, mož me enostavno ne razume…
Zakaj tako boli? Zakaj tolikokrat sanjam o njem?
Pozdravljena! Tudi jaz imam podobno izkušnjo. Z bivščim sodelavcem sem bila v zelo dobrem odnosu, bil je res nekaj posebnega. Bil je poročen, imel tri otroke in najin kontakt je bil izključno samo prijateljski. Bilo je marca 1999 ko sma se srečala in mi je povedal, da ima neke težave ter da gre na operacijo. Rekla sem mu še naj se drži in da bom držala pesti. Po tem srečanju sem večkrat še pomislila naj, da je operacija že verjetno mimo in da je že vse za njim, ko v mesecu juniju istega leta odprem časopis in vidim njegovo osmrtnico. Nisem mogla verjet, bila sem šokirana, žalostna. In še danes po osmih letih večkrat pomislim nanj, na njegovo družino, mlajšega sina, ki je imel takrat komaj 9 let. Sam pa je nekaj mesecev prej napolnil 50. Očitno se nam nekateri ljudje vsedejo v dušo, se nekako začutimo in najlepše pri tem je, ker znajo bit takšna prijateljstva kristalno čista, zato ostanejo za vedno v nas, tudi ko ta človek zemeljsko več ne obstaja. Iz lastne izkušnje ti lahko povem, da bolečina mine po nekem določenem času, spomin pa bo vedno ostal. Vsaj pri meni je tako. Drži se, saj bo…
Hvala, Barbka in Irena. Hvaležna sem, da sta odgovorili na moje sporočilce žalosti.
Upam, da bo res tako in to kmalu, saj me zadeva že močno obremenjuje. Pa ne le mene, ampak tudi bližnje, saj ves čas govorim le o tem. Pa še to – tudi najino prijateljstvo je bilo izključno prijateljstvo. Čisto, jasno.
Bine, verjamem, da vidiš, kako mi je hudo in kako mislim nate. Bodi srečen, kjer si in vem, da se bova še videla. Ko pride čas…
Nekateri ljudje se nam pač zares vsedejo v srce, nam zlezejo pod kožo. Tako je bilo tudi s tvojim sodelavcem. Verjetno sta bila res nekako na isti valovni dolžini in zato ti je zdaj tako hudo. Če prej še nisi doživela močne izgube svojih bližnjih, je čisto mogoče, da te je nekako presenetilo, da se smrt dogaja tudi najbližnjim. Ne vem, razmišljanje pač.
zivjo,
zelo pozno, a morda še bereš. ponavadi sploh ne gledam tega foruma, ampak slučajno sem sama doma in očitno je nekaj v zraku.
od leta 2005 je umrlo kar nekaj ljudi, ki niso bili moji najblizji prijatelji, ampak vsi nekako sodelovci, kombinacija prijatelji, znanci. in vsi premladi. najhuje je bilo s prvim med njimi (zveni grozno, ampak res se je tako začelo. smrti, ki so bile nepričakovane, prezgodnje in ki so razbile mit nesmrtnosti, ki sem ga do takrat nezavedno gojila.) se vedno se spomnim. jaz v osmem mesecu nosecnosti in kolega na caju pri gajotu. potem novice o tem, da je, nerodnez kot je bil, padel cez prometni znak in si zlomil nogo. in potem sem šla rodit, prišla iz porodnišnice, odprla delo in v njem parte na njegovo ime. ej, se vedno je trenutek, ko se ga spomnim in jocem. še danes.
ne vem, če sem ti kaj pametnega povedala. morda le, da ostane.
sa
zdravo.
vidim da ti je res hudo in vem , da trpiš. mogoče pa ti je še toliko bolj hudo ker si vedela, da mu ni pomoči in da mu tudi sama ne moreš pomagati. moje mnenje je, da si mu kot prijatelju lahko zaupala tudi stvari, ki jih tvoj mož ne razume. spomin bo vedno ostal in vedno se ga boš spominjala v dobri luči vedi pa da se lahko tudi z molitvijo zaneseš na tega bivšega sodelavca. nikoli ne veš jaz v to verjamem.