Toliko let sva preživela skupaj, toliko lepega sva dala skozi, pa toliko slabega. Vse se končuje, vedno več stvari naju ločuje. Napisala sem mu pismo….in on mi je odgovoril. Napisal da sem naj, naj da sem nanj gledala drugače kot bi morala itd… Bilo mi je hudo. In mi je še vedno. Za trenutek sem pomislila, da bi ostala, tako kot že mnogokrat. Pa vem, da se ne bo spremenil. Bojim se, da bom ostala sama, da me nihče več ne bo imel rad…. Kako zelo bi ostala z njim, pa vem, da bom trpela, da bom umirala. Bolijo me stvari, ki jih ne morem spremeniti, zato vem, da je bolje, da grem. Čimprej. Tudi on je nesrečen in mi je žal zanj. Tudi on trpi. Noče se odseliti od staršev, nimam podpore, je ljubosumen, nikoli nimava časa zase in še in še…..in kontrola. Joj, poleg vsega pa se bojim, da bom naletela še na kakšnega slabšega. Bojim se, ker vidim da gre zares. Tako sem se odločila. Verjamem da je najbolje, a tako boli. Zakaj? Kot da brez njega ne bom mogla živeti. Zakaj? Ko pa sem z njim, nisem srečna. Ne smem pozdravit niti sodelavca, niti iti na rojstni dan. Obvezno telefonirat kjerkoli sem. Gospodinjit in pospravljat za njim in sorodniki. Vse to in še več. Več let sem zbirala moči, da postanem to kar sem, da me ne bo več bolelo, da poskusim vse, da najino vezo obdržim. Pa mi ni uspelo. Pri tem se mi poraja vprašanje, če sem storila res vse, če sem sama kriva. In ali je res tako hudo. Joj, kako sem trpela in še trpim, ko poslušam njegove pripombe, žalitve. Na koncu sem z živci. Prosim za nasvet.

Vera, nikoli nismo sami krivi. Žalostna si, vendar sem nekje prebral:

ENA VRATA SE MORAJO ZAPRETI, DA SE DRUGJE ODPREJO.

Zapri ta vrata in pojdi. Upoštevaj nasvet, najprej imejmo radi samega sebe. Priznajmo si, da želimo več in bolje. In to kar si želimo to tudi sejmo in dajajmo. Samo če bomo sejali lahko tudi žanjemo. Samo od sebe, raste samo plevel.
Ljubosumnost, ja to pa ubija še tisti kanček veselja do življenja, tako da nikar ne obsojaj sebe. Če ne gre ne gre. Nikar pa z strahom naprej, da bo prišel še slabši. Slabši pride, samo če tako želiš in sprejemaš. Če pa veš kaj želiš, pa ne moreš zgrešiti.
In res kar pravijo, čas celi vse rane. in tudi te žaljivke, bodo vedno tišje in navsezadnje bodo izginile, ti pa boš postala srečna.

Pojdi v naravo, zapelji se s kolesom, nadihaj se svežega zraka, vpiši se na kakšno telovadbo. Saj ni nov začetek življenja to, da z začneš iskati drugega. Začne se lahko s čisto preprostimi stvarmi. Sprehodi v naravo, telovadbo, ogled filma, v kino, na novo prebrana knjiga, zanimivo branje na internetu, vrtičkarstvo, nova domača živlca in skrb zanjo, hišna opravila, učenje tujega jezika….ogromno majhnih stvari na katere vedno pozabimo, vendar so tudi te stvari del našega življenja in seveda zelo pomembne stvari. Ko sprejmeš in delaš vse to kar sem naštel, ali pa vsaj del naštetega, bo v tebe prišlo veselje do življenja in to veselje, te bo pripeljalo tudi do nove osebe, ki bo ljubeča in boš ob njej občutila tisto srečo, ki jo tudi želiš dajati.

Kaj pa preteklost, preteklosti ne smemo pozabiti, preteklost moramo sprejeti,preteklost je zato, da nikoli ne pozabimo, da moramo delati bolje in da ne ponavljamo napak. Če ne bi bilo nesreče, ne bi nikoli spoznali kaj je sreča.

NIHČE TI NE SME VZETI SVOBODE, ŠE NAJMANJ PA TISTO, KI TRDI, DA TE LJUBIJO.

Primož

Miha,
razumem da ti je hudo in da se tezko sprijaznis s tem, da te je zena
pozabila. Vendar to moras storiti. Iti naprej. Razumem, da hoces vsem
povedati kaj se dogaja, vendar to nicesar nebo spremenilo…Najbrz
pa ti ona nikoli nebo oprostila…Mogoce ti bo prvi trenutek lazje, kasneje
pa ti bo ostala samo njena jeza…namesto, da bi mogoce postala prijatelja
bos dobil sovraznika…Ni vredno, verjami.
Poglej zunaj je soncek, polno lusnih punc, in nekje je ena, ki caka nate…
Verjami!!!!
In se nekaj! Kasneje ko nebo vec bolelo, bos ponosen nase da si se tako
odlocil…
Veliko lepega ti zelim!

Draga Vera,
razumem te in vem, koliko energije si potrebovala, da si sama sebi priznala, da želiš oditi, da nočeš tako živeti. Živela sem v očitno zelo podobni situaciji, pa sem odšla in sedaj po slabem letu sem najsrečnješi človek na svetu. Našla sem človeka, s katerim živiva kot v pravljici, ki mi zaupa, ki me ljubi takšno kot sem. In ni vrag, da tudi ti ne bi našla koga. Najprej pa moraš živeti sama, da razčistiš sama s sabo, da se spočiješ, umiriš živčke, da zadihaš. In nikar ne misli, da brez njega ne moreš. Lahko! Še lažje! In življenje ti bo prineslo na pot nekoga, s katerim se mogoče iščeta že celo življenje. Bodi odločna in srečno na tvoji poti!!!!

Živjo,

preveč si ustvarjaš sliko, kaj če bo to, kaj če bo uno, nihče ne ve kaj bo jutri, jaz ti pa povem da trpita oba in ne samo ti, in ko boš zbrala dovolj moči da odideš, boš (garantirano) začutila kakšnega bremena si se rešila. Živi danes in naslednji dan bo lepši, ne razmišljaj kaj bo, temveč kaj je, prepusti se toku življenja in povem ti peljalo te bo tja kar si si težko predstavljala. Če to ni to, bolje sedaj pretrpeti neko obdobje, kakor kasneje ko si bosta ustvarila že dom in družino.

Drži se, vse bo še uredu

lp

Dogaja se ti nekaj čisto normalnega – v tvojem življenju se je zgodila sprememba. Strah te je, ne veš, kam greš, na slabše, bolje… Prebolevaš zvezo, čeprav ti je povzročila toliko trpljenja. Še vedno si čustveno vezana nanj. In ta vez z njim se mora pretrgati, to pa boli, čeprav veš, da je tako bolje zate. Pusti tem čustvom, da se izrazijo. Naj te bo strah, bodi jezna, žalostna itd. Hkrati pa občuti tudi veselje, optimizem za novo življenje, ki te čaka.

Zbiraj veliko pozitivne energije in ne pusti, da boš na dnu dolgo časa. Če boš izžarevala pozitivno energijo, boš privabljala tudi take ljudi. Naj te ne zapeljejo njegove besede. Iz njega govori njegov prizadeti ego. Če te žali in ima pripombe čez tebe, to samo dokazuje, da te nima rad, da te skuša čim bolj ponižati, samo zato, da bi se on počutil bolje.

Ponavljaj si, da moraš narediti to, kar je dobro zate. Ko boš okrepila samozavest, te njegove besede ne bodo več prizadele. Verjemi, da si naredila vse, kar je bilo v tvoji moči. Tudi on je naredil najbolje, kar je znal. Pač se nista ujela skupaj. Očitno sta drug v drugem vzbujala negativne občutke in se kar naprej vrtela v krogu.

Ko bo prišel čas in boš spoznala drugega, bo med vama čisto drugačna energija in morda se ti bo zdelo, da je vse tako lahko (vsaj meni se je, ker pri bivšem sem zmeri naletela na nek zid, ko komunikacija ni bila mogoča). Enostavno sem čutila, da je odpadlo neko psihično breme.

Vztrajaj na poti, čeprav boli, čeprav dvomiš. Verjameš, da je to najbolje zate, torej se drži te misli. Pred sabo imej vizijo, kakšno življenje si od sedaj naprej želiš. Čimbolj jasno jo imej v mislih, ker naše misli se ponavadi uresničijo. Fantu pa odpusti, ker le tako se boš lahko čisto odtrgala od njega. Tudi ti si seveda delala napake (npr. pustila si, da so grdo ravnali s tabo), zapomni si jih, da jih ne boš več ponavljala.

Zdi se ti, da nikoli ne bo bolje, da se z nikomer ne boš mogla dobro imeti, da te nihče ne bo imel rad… Tako razmišljaš zato, ker že dolgo nisi doživela tega občutka, da si ljubljena, da se imaš dobro…Ampak tudi to bo prišlo, samo verjeti moraš v to. Veliko priložnosti je pred tabo, samo verjemi, da bo bolje. Kot sem že napisala, imej v mislih lepo prihodnost in se ti bo zgodila.

Hvala vam.