Pozdravljeni,

Hvala vam, ker ste z nami delili vašo zgodbo in občutke.

Menim, da je povsem na mestu, da se nekatere stvari sprašujete in poskušate odkriti novo pot, ki vam bo vrnila zaupanje in srečo. Del te poti so tudi razočaranja. Naj vas na tej poti nič ne ustavi, kot so že ostali napisali, ni vaša krivda in se ne obsojajte. Tudi to, da dvomite je čisto ok, naj vas pa to ne ustavlja in samo pogumno po svoji poti naprej.

Ljubezen ima tisoče odtenkov in prav je da vse odtenke vidimo. Nikakor pa to ne pomeni, da boste nesrečni ali pa da ne boste več zaupali. Radi se imejte, delajte na sebi, uživajte v majhnih stvareh, vse ostalo pa bo samo prišlo k vam in se vam pokazalo v vsej svoji lepoti.

Srečno!

Hvala za spodbudne besede.

pozdravček tekačica….
te lahko poskusim malce nasmejati…
na katere proge pa ti bolj ustreza dolge ali kratke?!?
99% sem,da bi rekla dolge…
to pa predvsem zato,ker si želiš neke dolgoročne stabilnosti
a to je žal vse težja stvar,utvara…
veliko in še več vem o tem,pa,če te zanima,tu sem.Lp-M-

Pozdravljen.
Ja, res je. Dejansko tečem na dolge proge (21 km). Očitno se ta moja vztrajnost oz. želja po nečem dlje trajajočem odraža tudi na tem področju življenja. Taka pač sem.
Glede dolgoročne stabilnosti pa verjamem, da je ni ali je pa težko dosegljiva. Vsaj v tem smislu, da bi lahko bil srečen na dolgi rok. So padci in vzponi, zato ne pričakujem samo vzponov.

Hvala za repliko.

Pozdravljeni.

Da, ko imamo ‘zlomljeno’ srce to boli. Zelo se mi zdi pomembno, da zvezo prebolite in greste naprej v življenju. To bo precej lažje, če ne boste vedno znova in znova posipali soli na svoje rane. Dobili ste razmeroma jasen odgovor zakaj on ne želi biti z vami. Če se ne želite še bolj bičati in posipati na svoje rane še več soli se zadovoljite s tem.

Žalovanje ljudje doživljamo različno, vsi pa gremo skozi različne faze. Tem se ni dobro izogniti, ampak je bolje, da sprejemamo to kar je. Če ste žalostni bodite žalostni, če ste jezni, si dovolite, da ste jezni, če želite kričati, kričite, če želite partnerju izpraskati oči, to energijo sprostite na blazini, ali z brisačo. Ne pozabite na svojo socialno mrežo. Bodite s ljudmi, s katerimi se počutite sprejeto (to ne pomeni s prijatelji iz FB, ampak živimi ljudmi).

Dolgoročno začnite delati na svoji samopodobi. Človek z dobro samopodobo bo ‘zlomljeno srce’ prebolel veliko hitreje.

Bodite dobro.

Hvala za odgovor.
Ja se strinjam. Predvsem na koncu, ko ste napisali, da naj dolgoročno začnem delat na samopodobi. Tega se zavedam že nekaj časa, da bi morala. Očitno je ravno ta dogodek tisto, kar mi na nek način sporoča, da bi morala zares naredit spremembo na tem področju.

Vidi se, da imas predvsem premalo izkusenj. Morda ravno zato, ker si tako previdna. Zal se razocaranj ne mores obraniti s previdnostjo, ampak s pravim mind-setom. Vsi smo obcutljivi na zavrnitve. Jaz sem pogledala z druge strani in vse mi je bilo jasno. Zavrnila sem kar nekaj fantov. Ne zato ker so grdi in neumni ampak zato ker so drugacni od mene. Nekateremu neka dobra lastnost je lahko slaba. Iscemo si pratnerje s katerimi smo si kompatibilni. Ce te nekdo zavrne ti je naredil uslugo saj je ze on sam dojel da nista za skupaj. Si zelis nekoga, ki mu nisi vsec? Seveda ne. Zelimo si nekoga, ki nas bo ljubil in videl boljse kot smo. Ni ga tako preprosto najri in smesno je da se pri 20ih bolj sikiras kot npr. pri 26ih da si samski. Zakaj? Ker ze bolje vidis kaj si zares zelis in kaj je pomembno. Pomembno pa je le da si srecen, da delas stvari, ki so tebi vsec z ljudmi ki jih imas rad. Naucis se tudi da od takih ki te ne poklicejo 3 mesece oz 3 dni gres preprosto stran. Verjamem pa da ga je odvrnila tudi ta tvoja previdnost, ki je malce cudaska. Ce bi npr. en fant ze na zacetku govoril kako mi ne zaupa bi pobrala sila in kopita in si mislila kaj je z njemu narobe. Sorry. Zelim ti vse najboljse in ne se obremenjevati bos najdla svojega ‘cudaka’ kot sem ga jaz:)

Seveda imam premalo izkušenj. Kako pa naj jih pridobim, če nisem še nikoli prej bila z nekom. Pri njemu pa nisem imela niti priložnosti, da bi me videl v moji najboljši luči.
No ravno usluge mi ni naredil, je pa verjetno vseeno boljše, da se je končalo, če mu ni bilo do mene.
Ja želimo si nekoga, ki nas bo ljubil, ampak vprašanje je kako oz. kdaj spoznamo to osebo.
Smešno se ti zdi, da se sekiram pri 21ih, a čas hitro gre in kmalu se lahko zbudiš, ko si veliko starejši in še vedno sam. Vendar tako je. Ne morem izsiliti, da se nekaj zgodi, če se pač ne.
Imaš pa prav, da bi morala že po tistih 3 mesecih videti, kar je bilo očitno. Pa sem si zakrivala oči pred tem, ker sem mislila, da je bolje tako. Da bom srečna. A nisem bila. Vedno bolj me je morilo.
Glede previdnosti se pa ne strinjam popolnoma. Bila sem previdna v dovolj veliki meri. Se mi zdi, da ne moreš kar takoj zaupati nekomu. In če bi on bil bolj odkrit do mene, če bi mi povedal kaj več o sebi in svojem življenju, ko sva se pogovarjala, potem bi se tudi jaz počutila bolj sproščeno. Pa mi ni povedal kaj dosti. Vedno sem imela nek občutek skrivnostnosti. Ko ga je npr. poklical nek kolega medtem, ko sva bila skupaj, mu je vedno rekel kaj drugega samo to, da je z mano ne. Prav tako, ko sem predlagala skupno srečanje z mojima najboljšima kolegicama, a do tega nikoli ni prišlo. Nikoli ni imel časa ali pa vedno kaj drugega tisti dan. Predlagala sem pa več kot preveč. Zato sem se pa vedno počutila izigrano, kot budala. Isto je bilo, ko sem predlagala srečanje z mojimi starši. Ni imel sploh želje po tem. Že iz tega bi morala sklepati, da nima resnih namenov.

Upam da bom nekoč res spoznala nekoga, ki bo želel, da sem del njegovega življenja.
Hvala za tvoj odgovor.

Ja, pri nekom, ki si iskreno želi nekaj naplesti s tabo, ni takega skrivanja. Saj boš opazila razliko … Pa ni nujno, da se potem dobro izide, ampak občutek je pa vseeno drugačen.
Pri tem fantu nisi imela nobene možnosti, tudi če bi te imel priložnost videti v tvoji najboljši luči. Ker je on že vnaprej vedel, da mu nisi in se je samo igral. Žal, privoščila bi ti, da bi imela lepšo izkušnjo, ampak iz slabe se pa mnogo več naučiš.
Če z lahkoto pretečeš 21 km pri teh letih, nimaš popolnoma nobenega razloga, da dvomiš vase in imaš slabo samopodobo … kje je tvoja samozavest? Jaz tudi rada tečem …

Ja res je. Za tisti občutek gre. Tukaj ga sploh ni bilo. Tisti pravi občutek sprejetosti, zaželjenosti.
Zgleda da res nisem imela priložnosti. Najhuje je, ko misliš, da pa ta človek ni tak kot ostali, da te ta ne bo razočaral, prizadel, potem se ti pa ravno to zgodi. Ja boli. Potem se pa probaš pobrat in it naprej.
Imaš pa prav, da se bom iz tega verjetno veliko naučila. Predvsem to, da ne bom več tako naivna, zaslepljena.
Ja samozavest je nekaj, kar se skriva v meni. Moram to najti in ne pozabiti nanjo.

Me veseli, da se najdete ljudje na tem forumu, ki znate na normalen, lep način napisat svoje mnenje. Brez žalitev in obsojanja. Na začetku sem bila skeptična glede tega.

Hvala za tvoj komentar.

Zdravo

Iskreno ti predlagam, da najdeš primernega terapevta, ki ima izkušnje in se z njim pogovoriš.
Na hitro se mi zdi, da imaš v sebi kar malo preveč prijaznosti in zahvaljevanja. Vsakemu odgovoriš, vsem se zahvaljuješ, jih razumeš…. Kot da imaš zelo slabo samozavest, si naučena ugajati in vsem obupno poskušaš pokazati, da si dobra oseba (v kar sploh ne dvomim). Poleg tega še tega tipa obupno želiš prepričati, da si dobra. Morda imaš v preteklosti kakega odsotnega starša, kak slab odnos, ki ti je dal občutek, da nisi ok, kar je sedaj nekaj časa ta fant popravljal, ko pa te je pustil, se je dvom vase samo še bolj povečal.

Strah te je osamljenosti, saj večkrat pišeš, da se kar zbudiš star, ker leta minevajo- pa to sploh ni res, z vsakim leto pridejo novi ljudje in tudi vedno bolj boš zrela in odrasla. Sedaj si res mlada in bi bilo odlično, če komu pustiš, da ti pomaga s pogovorom. Da morda uspeš stvari dati na svoje mesto in zares začeti razumeti, da si OK, da ne potrebuješ njegovih razlag, ker si OK, da ne rabiš ljudi s foruma, da ti govorijo- da si OK in se jim lahko zahvališ, ker si OK.
Ko boš to verjela na podlagi razumevanja s kje ti različna prepričanja o sami sebi, boš pa sploh še bolj super punca, ki bo dobila tudi super fanta- ker bo vedela kaj sme od njega zahtevati in kaj si tudi zasluži.

In ne se mi zahvaljevati, ali me razumeti 🙂

Najlažje je vse poslati k terapevtom, ki pa lepo služijo s svojimi seansami. Od nemalo ljudi sem pa že slišala, da niso občutili prav nobene spremembe ali rezultata. Toliko o tem.
Ne vidim nič slabega, če se nekomu zahvalim za korekten komentar. Znam tudi izraziti svoje nestrinjanje. Veš imam možgane-pamet, ki jo tudi uporabljam. Tako da o tem ne moreš sodit, ker me sploh ne poznaš.
In ne gre za moje dokazovanje drugim, da sem dobra oseba. Gre za to, da ne prenesem, če me nekdo obsoja in trdi, da sem taka in taka, ne da bi me sploh zares spoznal. In ne ne želim si ga karkoli več prepričevati, ker se je tako odločil. Toliko razuma pa imam, zato mu pa nisem pisala že 1 mesec odkar sva prekinila vse stike. Si zdaj zadovoljen s tem dejstvom? (retorično vprašanje, zato ni potreben odgovor)
Ta fant ni prav nič popravljal, ko si prej napisal. Verjemi mi. Sicer ne bi bila zdaj še bolj nesigurna vase. Prej je s tem kaj uničil.
Pogovarjala sem se že z dosti ljudmi. Glede osamljenosti se pa vprašam, ali ni tako, da jo je vsakega vsaj malo strah? V določenih obdobjih življenja malo bolj, drugič spet malo manj.
Sicer pa vem, da sem ok. Samo razumeti sem želela, zakaj je do tega prišlo. Ampak dobro. Bom drugič premislila preden napišem kaj takega na forum.

tekačica97, pogum. Temo si ti odprla, z vso pravico postavljaš pravila, komu, kdaj, zakaj, kako boš odgovorila.

Kaj pa vem. Če pogledam nazaj na moja prva srečanja z dekleti, prve ljubezni, prva daljša obdobja biti z nekom skupaj, živeti z nekom skupaj… Lahko rečem le to, da brez vsega tega ne bil kar sem danes. Vsaka takšna izkušnja ti prinese nek drugačen pogled na vse skupaj, ti odkrije delček sebe, ki ga ne poznaš.
Res je ni enostavno najti sorodne osebe, s katero se ujameš v življenju. Enim to uspe prvič drugim nikoli.
Kot so že predhodniki napisali, glej (poskušaj) gledat na vse skupaj pozitivno.
Živimo sedaj in ne v preteklosti, kaj nam bo prinesla prihodnost ne vemo, lahko pa verjamemo, da nekaj lepega.
Torej kar pogumno.
In še nekaj, ko mi je bila katera res všeč, sem jo hotel vsak dan srečat, se z njo pogovarjat, moj prosti čas je bil namenjen njej…, če se nekdo zmes umakne za 3 mesece..potem to ni to.

Šele čas bo pokazal, ali sta lahko prijatelja, mogoče bosta, nikoli ne veš. Vsaj jaz se trudim, da po nepotrebnem ne zapiram vrat.

Tukaj previdno. Če ženska vidi da čas, ki bi ga sicer porabil za nekaj drugega porabljaš za njo, jo lahko odbiješ. Ženske rade vidijo da ima moški svoje življenje, dogajanje, hobije in se mu življenje ne vrti le okoli nje. Potrebna je prava mera. Vsak dan z njo to, vsak dan z njo ono… to se ji lahko zdi zadušljivo. Počasi jo spoznavaj in boš sproti videl, koliko stikov ji ustreza.

To je res. Šele zdaj počasi dojemam te stvari, ko se je začetna žalost malo polegla. V tistem afektu sem tako ali tako vse skupaj doživljala preveč dramatično. To mi je izkušnja, na katero bom s časom gledala vedno bolj nevtralno ali pa kot poduk za prihodnje odnose.
Vsekakor je preteklost za mano. Na svojo prihodnost pa lahko v večji meri vplivam in si ne dopustim več, da bi še kadarkoli vztrajala v taki zvezi. Saj bi morala sama videti že po tistih 3 mesecih praznine, da to enostavno ni prava stvar, kot si tudi sam napisal.
Prav imaš glede tega, da se želiš z osebo, ki jo imaš rad, velikokrat videti. Edino jaz sicer ne bi bila čisto vsak dan s fantom, ker imam obveznosti za faks pa še dobro se mi zdi, da je vsak tudi malo sam. Potem si po mojem še bolj zaželiš videti to osebo.
Glede prijateljstva pa ne vem. Na začetku, dober mesec in pol nazaj, sem si to zelo želela. Sedaj pa, ko nimava več nobenih stikov, v bistvu ne vem ali mi je sploh še do tega. Sam ni pokazal prave želje po tem, čeprav je takrat tako napisal, zato ga ne mislim več spraševati o tem.

Tukaj previdno. Če ženska vidi da čas, ki bi ga sicer porabil za nekaj drugega porabljaš za njo, jo lahko odbiješ. Ženske rade vidijo da ima moški svoje življenje, dogajanje, hobije in se mu življenje ne vrti le okoli nje. Potrebna je prava mera. Vsak dan z njo to, vsak dan z njo ono… to se ji lahko zdi zadušljivo. Počasi jo spoznavaj in boš sproti videl, koliko stikov ji ustreza.
[/quote]

Ja po mojem mnenju je dobro, da ima vsak tudi svoja lastna zanimanja, hobije, športne in druge aktivnosti, da gre ven s prijatelji ali pa se vidi s svojo družino. Je pa popolnoma odvisno od vsakega para posebej, kako se dogovori glede tega. Lahko pa postane res zadušljivo za nekoga, ki se mu zdi neprestano tičanje skupaj že pretirano.
Ja prava mera, zlata sredina ali kakorkoli že rečeš temu. Ni je vedno lahko najti.
Se da pa verjetno o marsičem pogovoriti, če oba pokažeta interes. Sicer je pa brezveze, če se samo eden trudi, predlaga, vlaga v zvezo.

Delas se tud ful pametna.
Ce si tkole nakladala njemu ni cudn da je spizdu.
Joze33 ti je cist lepo odpisal. Ti pa ga napadas.
Drj umir se mal pa ne mislit da si kaj posebnega ker nisi

Aja, jaz da se delam pametna?
Ti se delaš pameten, ko komentiraš na tak način, pa sploh nimaš pojma kako in o čem sem se pogovarjala s tipom. Pa praviš, da napadam Joze33, a sam to počneš do mene. Primitivno res.
Sem čist umirjena, ker sem dala to za sabo in si nikoli več ne želim imeti opravka s takimi tipi, med katere verjetno spadaš tudi.

P.S. pa ne rabiš mi pisat, da mislim, da sem nekaj posebnega. Tega nikoli nisem.

Jaz sem imela podobne pripetljaje z nekaj moškimi. Ne glede na to, koliko se ti trudiš se on pač ne bo. Od mene so zahtevali naj se spremenim in take fore ampak oni lahko delajo, kar pa lahko. Od takšnega samo obvoz, škoda te je.