Zakaj je življenje težko
Lepo pozdravljeni.
Vse življenje sem se spraševala zakaj se je ravno meni že od otroštva dogajalo toliko
hudega. Kako nekdo zaničuje otroka, ker ve, da mu bo popolnoma uničil življenje.
Čeprav mi je bilo tako hudo, ko sem morala s 15. leti brez vsega v svet, sem vedno
upala in delala na tem, da bom imela enkrat boljše življenje in ga res imam, čeprav
sem stara čez 50 let, še vedno ni prepozno.
Zato poskusite vsi, ki ste v stiski verjet, da boste splavali v boljše življenje.
Vsak dan se spomnim na take ljudi, ki imajo težko mladost. Jaz sedaj vem, da je tako
moralo biti, kajti danes vse spoštujem kar imam, najbolj svojega moža, ki je imel
potrpljenje z menoj, ko sva se poročila nisem znala polnoma nič gospodinjit.
Moj mož je preprost človek, je pa priden za delat in dober gospodar, ter dobrega srca.
Moj brat ,tisti, ki je uničil mojo mladost in mladost svojim otrokom, je mojega moža
zmeraj zaničeval. Nazadnje pa je uničil tudi sebe, saj je logično, če je nekdo slab do drugih
ljudi se mu to vrne.
Mladim dekletam predlagam, da gledate pri fantu kakšno srce ima, ne na denar in
materialne dobrine, če se bosta imela rada, potem se bo vse rešilo.
Narava človeka nagradi, če se trudi boljše živet, da spoštujemo svojega partnerja, da pri
njem vidimo dobre stvari.
Dobro, da obstaja ta forum, da se malo olajšamo, ko začnejo misli begat.
Trudite se, nikoli ni prepozno.
Jela
Pozdravljena!
Nagovorila me je vaše pismo k pisanju. Tudi jaz nisem imela rožnate mladosti.Oče je bil akloholik in deležna sem bila mnogo nasilja.Kasneje sem naletela na moške, ki so bili grobe me niso znali spoštovati, gledati na moj status položaj materialni,ali pa bi me imeli samo za eno noč.In odločila sem se, da ostanem raje sama.Sem verna in to me drži pokonci, da neizgubim upanja.Stara sem 36 let.Živim sama imam pa veliko prijateljev med njimi tudi nekaj dibrih in zato sem hvaležna Bogu, da jih je poslal na mojo pot.
Lepo se imejte!
Vesna
Dan.
Stara sem 13 (29.5 bom14) in imam trenutno v življenju zelo slabo obdobje glede šole saj je izjemno težko in imam skoraj vsak dan napad panike in stresa pri vsem tem mi pa čisto nič ne pomagajo: moja babi,teta,oče. Moja babi je drugače zelo dobra, saj kuha in vse to ampak kadar je z mojo teto mi ni všeč. Lih zdaj ko sta šla moja starša na neko potovanje je moja teta sesala in je šla tudi v mojo sobo in odkrila v smeteh veliko pločevink energijske pijače. Odšla jih je pokazat moji babi in zmenili sta se, da jih bosta pokazali moji mami in zdaj jokam že cel dan saj mi moja mami ne dovoli tega piti saj pravi da je škodljivo in ne da mi bo kaj naredila saj je dobra mami ampak bo vseeno jezna in vem da se bova močno skregali…. no skratka včasih ampak res redko sem vesela in nasmejana drugače me je pa strah in živčna sem in zelo žalostna in včasih imam občutek kot da sem sama in da bi umrla in resnično ne morem več in čeprav eni pravijo/te da bo boljše me zanima kdaj?”?!? RABIM NAJTI NEK SMISEL ZAKAJ SE VSE TO DOGAJA ZAKAJ SPLOH ŽIVIM IN SE MUČIM Z ŠOLO,SOŠOLKAMI,DRUŽINO…ZAKAJ????!!!! :,((((( :((((( :/ :,(
Lep pozdrav odraščajoče dekle. Hm….Veš kaj? Jaz sem na drugi strani trikotnika, ki ga sestavljamo učenci, starši in šola. In tudi jaz ti lahko rečem, da tudi na tem koncu trikotnika ni lahko in tudi to ti lahko rečem, da tudi pri učiteljih ni lahko. Groza a ne?! Vsi nekaj trpimo: doživljamo strese, celo panike….ampak premakne se pa nič, samo hujše je. Sistemi dobijo svojo moč in ne dovolijo, da bi razpadli. Kot bi bili sistemi, kot je na primer šola, živa bitja, ki se ob ogrožajočem napadu bojujejo do zadnje kaplje krvi. Zato je tako težko vnašati pozitivne spremembe, ker se sistem upira. Učitelji tarnajo, da so učenci preleni, ne spoštujejo avtoritete, starši premalo odgovorni, …učenci tarnate, da je snov nezanimiva, pretežka, da jo ne boste potrebovali….starši hočemo, da vam gre dobro v šoli in da imamo s tem čim manj težav in da bi učitelji naredili šolo prijetno za otroke … Vedno več slabe volje na vseh treh koncih in nihče ne ve kako to preseči.
Pa vendar se da vedno kaj storiti, kaj spremeniti. In verjamem, da tudi ti tako misliš, saj drugače se ne bi javila. Spremembe so lahko tudi drobni koraki, tako na družbeni ravni kot na ravni posameznika, ni nujno da štejejo samo velike spremembe.
Kadar se nam v življenju nabere obilica težav, je fino, če se najprej vprašamo, kaj bi potreboval zdaj, v tem trenutku, da bi se bolje počutil, da bi se sprostil, oddahnil? Kje lahko dobim energijo in moč, da se bom potem lotil glavne težave, ki jo imam in da sploh ugotovim, kaj je moja glavna težava. Če čutiš, da si v stresu, je nujno, da najdeš AKTIVNOST, ki te bo razbremenila. Mislim, da energijska pijača ni dobra rešitev niti za sprostitev niti za povečanje energije. Pomembno je, da si aktivna. Telesna aktivnost izboljšuje povezanost med desno in levo hemisfero možganov, kar posledično prinaša tudi boljšo koncentracijo, boljše počutje, lažje učenje. Vprašaj se, katera aktivnost ti je ljuba oz. če ti ni nobena ljuba, katera ti je sprejemljiva. Če boš športno aktivna v naravi, bo to še za najmanj 50 % bolje. Narava čisti ne samo onesnažen zrak, tudi naše »onesnažene« misli in čustva. Če ti šport in gibanje res ne ležita, pa pojdi vsaj na sprehod. Boš videla, da ti bo pomagalo. Samo vztrajna bodi, pojdi vsak dan, ne obupaj. Če lahko dobiš še koga, ki ga imaš rada in mu zaupaš, da gre s teboj, še toliko bolje. Ali pa če vzameš kakšnega psa s seboj. Živali imajo tudi čarobno moč pomirjanja in blaženja stresa. Dajo nam občutek sprejetosti, kar pa je vedno nekaj pozitivnega.
Nič nisi napisala, kaj pomeni, da se mučiš s sošolkami. Predstavljam si, kaj pomeni, da se mučiš s starši, teto, babico… Puberteta je obdobje, ko se »mučimo« drug drugega- odraščajoči otroci nasproti nam odraslimi. Poznam. Najprej sem bila v času odraščanja na tvoji strani sedaj sem na drugi. Glej, brez prepirov, nasprotovanj žal ne gre. Pomembno je, da je poleg nesoglasij tudi izražanje topline, sprejemanje, skupno preživljanje prostega časa. To bi morala povedati odraslim v tvoji bližini, če tega nimaš, saj bi jim jaz, pa nimam dostopa do njih, do tebe pa ga imam. Tako lahko dam tebi nasvet, da se sama obrneš na odrasle okoli sebe in jim poveš, da rabiš čas za pogovor, da rabiš nekoga, ki te bo poslušal v tem, da ti je hudo, da doživljaš streh, da včasih ne vidiš smisla, da rabiš nekoga, ki te bo razumel in te ne samo priganjal pri tvojih obveznostih. Bo to šlo? Mogoče če ne boš mogla to povedati, bi napisala pismo mami, kake se počutiš in ji ga izročila. Včasih je lažje napisati,lahko pa tudi narišeš risbo, ki izraža tvoje notranje počutje in ji jo izročiš, risbe povedo veliko. Odrasli včasih pozabimo na to, kako težko obdobje je puberteta, nagajajo vam hormoni, telo se vam spreminja, duševnost se vam spreminja, čustvovanje, občutljivost, …..pa da ne govorimo o vseh sporočilih iz okolja, ki jih dobivate o tem kaj vse je narobe z vami. » Ne znaš tega, ne zmoreš tega, nisi tak….« Vem, človek bi včasih kar obupal. Toda ne, se ne splača obupat. Potrebno je poiskati, reče se jim vire pomoči, nekaj kar nas v vsem tem stresu in kaosu napolnjuje, osreči. Pomisli, kaj rada počneš. Če se ne boš nič spomnila, pomisli, kaj si včasih rada počela. Če tega sedaj ne počneš rada, poglej npr. na internetu kaj bi te utegnilo zanimati: ustvarjanja, branje, druženje….Poišči si stvari, ki ti bodo dvignile nivo energije, da se boš potem lahko bojevala z neprijetnimi stvarmi. Življenje je oboje: lepo in težko. V trenutkih, ko nam je lepo si poskušamo napolniti notranje baterije, da potem zdržimo obdobja, ko nam je težje.
Koliko časa bo vse skupaj trajajo? To ti težko kdorkoli pove. Vsekakor pa ne bo vedno tako težko, verjemi mi. Res pa je, da je potrebno določene stvari spremeniti, česar si se pa že lotila. Tvoje napisane besede so že korak k iskanju sprememb. Če me boš poslušala in boš storila stvari, ki sem ti ji priporočila: postala telesno aktivna, staršema zaupala, kako se počutiš, poiskala stvari, ki te osrečujejo,…, verjamem, da se ti bo hitro obrnilo na bolje. Ne zadržuj občutkov v sebi, deli jih z ljudmi, ki jim zaupaš in če določenih stvari za enkrat ne moreš podeliti še z nikomur, si mogoče omisli kakšen dnevnik, vsekakor pa daj ven iz sebe.
Srečno!