Zakaj je v Sloveniji toliko samomorov?
Žal, moram izpostaviti to temo, o kateri ves forum posredno ali neposredno govori Ze dva dni. Na to temo je že mnogo člankov bilo in bo.
Pa vendar, za tiste ki se sprašujete kako je to mogoče, ali kako je lahko to naredil / naredila? Pa ali ni nič pomislil /pomislila na najbližje?
Težka tema.
Sama sem živela v “srečni” družini. Imela sem očeta in mater ter starejšo sestro. Nič nam ni manjkalo. Prepirov ni bilo, pijančevanja tudi ne, pretepanja ne (vsaj med staršema ne, le medve pa sva jih včasih dobile). Skratka bili smo skupaj, doma, vsi. Mama je skrbela za gospodnjstvo, oče pa je opravljal vsa dela okoli hiše. Oba sta bila pridna. Zopet ponavljam, nikoli nisem niti od daleč slišala kakršnegakoli prepira ali vsaj povzdignjenega glasu. Ter vem da ga tudi takrat, ko naju ni bilo zraven, ni bilo.
Pri 20 letih (drugo študijsko leto od doma) pa nenaden in ogromen šok. Očetov samomor. Nenaden, brez kakršnegakoli obvestila, dejanskega ali posrednega. NIČ od NIČESAR.
Kaj, zakaj, kako???????????????????????????????????????
In to še sedaj, po petih letih. In verjetno bo tako celo moje življenje.
Kako lepo bi bilo, če bi videl, da sem diplomirala, da je moj fant prerastel v partnerja (če ne bi bilo smrti v družini, bi bil verjetno mož) in da je dobil zaposlitev (kar si je oče tako močno želel) in jaz imam tudi zaposlitev. Poleg tega je v roku treh let po smrti, kot gobe po dežju, dobil eno navihano vnukinjo ter dva navihana vnuka.
Kako lepo bi bilo, če bi vse to videl. Potem ne bi sestra kraljevala v naši hiši, mama ji ne bi bila več služkinja. In jaz ne bi pri 21 letih odšla od doma in si ustvarila svojo družine v majhnem blokovskem stanovanju.
Ker me zadnje leto njegovega življenja ni bilo doma (studijske obveznosti v drugem kraju) ne vem, kakšne so bile razmere doma. Zagotovo pa ga ne obsojam. Poskušam ga razumeti. Zelo se trudim.
Pravijo, da moramo takšne ljudi občudovat, ker so tako pogumni.
In me moti, kako razni ljudje, ki ne vedo, kako je to v resnici navajajo neka dejstva, kakršnakoli. In so »pametni«.
Verjamem, da me mnogi ne razumete in ne veste, kaj želim povedati.
Upam, da bo dan lepši,
SIR
Draga SIR,
nekako se mi zdi, da človek ima pravico presojati kako bo živel in kako bo končal to svoje življenje. Morda je to celo naša temeljna pravica. Seveda lahko z njo prizadeneš bližnje in po navadi tudi jih. To je težko, vendar to mora ostati pravica. In uteha. In ja, mislim, da gre za pogum. Velik pogum, narediti nekaj, kar čutiš, da moraš, da hočeš, pa v sedanjem svetu in družbi ni splošno sprejeto (kot recimo je bilo izpiti čašo strupa na zadnji zabavi v Sokratovih časih) in po mojem samo upaš, da bodo tvoji bližnji to sprejeli. To nekako razumeli.
Upam, da ne boš za slabo vzela moje pisanje, upam, da se nisem delala pametno, želela sem le napisati svoje poglede.
Drži se!
DRAGA SIR!
TO SE JE ZGODILO TUDI MENI IN TO ŠE NE DVA MESECA NAZAJ. PRVO VPRAŠANJE, KO SEM IZVEDELA DA SE JE MOJ OČI OBESIL JE BILO, KAJ JE NAREDIL OTROKOM. IMAM HČERKO 11 LET IN SINČKA 16 MESECEV. HČI JE BILA NAJVEČJA LJUBEZEN, Z MALIM PA JE IMEL TAKŠE NAČRTE. ZVEČER SEM SE ŠE SLIŠALA Z NJIM, POTEM PA V SLUŽBI ZJUTRAJ KOT STRELA Z JASNEGA. NE NAJDEM ODGOVORA. V SANJAH GA SPRAŠUJEM ZAKAJ?????
VSA SREČA, DA MI JE MOŽ VELIKANSKA OPORA
ŽIVI Z LEPIMIM MISLIMI NANJ.
Zakaj ?
Odgovora sama ne boš našla. Preberi post Ore ni več in Re od xxxxxx. Meni je povedal veliko.
Sama in predvsem moji otroci smo bili nema priča samomora otroka iz soseščine.
Brez strokovne pomoči (pedopsihiater) bo tvoj otrok zelo teško sam pravilno predelal dedkovo smrt.Takih stvari še odrasli ne rešujemo. Zelo hitro potlačimo zakaje v najskrivnejši kotiček srca, kjer nas počasi glodajo. Prvi in pravi korak je odprt pogovor z otrokom, kaj se je zgodilo in pogovor s psihiatrom.
Le pogumno naprej !
Vzrokov za samomore je veliko. Sama se precej srečujem tudi s to temo in imam pošiljam vam povzetek mojega seminarja – verjetno vam bo odgovoril na marsikatero vprašanje.
1. SAMOMOR
To je uresničitev načrta, da človek sam prekine svoje življenje. Samomor je značilen le za človeka. Je zavestno dejanje samouničenja. Ni naključno dejanje, stvar trenutne odločitve, temveč največkrat končno dejanje procesa, ki se je pri posamezniku začel že zelo zgodaj. Samomor ni bolezen, temveč dejanje človeka, ki se želi rešiti iz neznosne življenjske situacije in ne vidi ustreznejše rešitve problema.
2. SAMOMOR PO STAROSTNIH SKUPINAH
2.1. PRI OTROCIH
Storjeni samomori so redki med otroci pod 12 let.
2.2. PRI ADOLESCENTIH
Eno najbolj znanih dejstev o samomoru je, da narašča nevarnost samomorov s funkcijo let (vsako leto pubertete je storjenih več samomorov). Samomor med najstniki (12 – 18 let) se je v zadnjih desetih letih potrojil in je sedaj drugi najpogostejši vzrok smrti pri tej starostni skupini. To je tudi edina starostna skupina, v kateri je število samomorov v zadnjih treh desetletjih naraslo. Na vsak najstniški samomor pride 50 do 100 drugih samodestruktivnih dejanj, ki se ne končajo s smrtjo. Tretjina vseh preživelih mladih prej kot v dveh letih ponovno skuša narediti samomor.
Študije kažejo, da samomorilni poskusi pri mladih temeljijo na dolgo trajajočem problemu, ki ga je povzročil nek konkreten dogodek. Samomorilni mladostniki lahko vidijo (doživljajo) trenutno ali kratkotrajno situacijo kot permanentno stanje. Občutki jeze in zamere skupaj s pretiranim doživljanjem krivde lahko vodijo k impulzivnim, samodestruktivnim dejanjem.
Dekleta trikrat pogosteje poskušajo narediti samomor, fantje pa pogosteje samomor tudi izvedejo, ker uporabljajo bolj nasilna sredstva za samomor, kot je strelno orožje, obešanje, skok iz visoke zgradbe ali pred drveče avtomobile.
Razširjenost depresije je med najstniki in mlajšimi odraslimi danes večja, kot v prejšnjih generacijah v istih letih. Eden od vzrokov za zniževanje starostne meje samomorilcev je začetek simptomov depresije. Naslednji ključni faktor je zloraba alkohola, drog in orožja, ki so skupaj med najpogostejšimi vzroki samomora.
Veliko možnosti prevencije obstaja pri tej starostni skupini. Nekatere specifične naloge se pri posameznih mladih osredotočijo na odpravljanje rizičnih faktorjev, kot so: depresija, močna in dolgo trajajoča jeza, neobvladljiva agresija, osamljenost, reševanje medosebnih problemov. Pomembna je tudi pomoč pri večjih ali celo življenjskih odločitvah. Pri preventivi lahko veliko naredijo učitelji s tem, ko jim predstavijo številne načine reševanja problemov, ki so drugačni od nasilnih metod, pogosto prikazovanih pri medijih.
Skupnost, ki temelji na preventivnih programih, ki cilja na veliko skupino rizičnih najstnikov, vključuje številne alternativne šolske programe. Pomembno je tudi zgodnje odkrivanje rizičnih družin, vloga različnih programov npr. »Velik brat ali velika sestra«. Samomori, ki jih ne primerno prikazujejo v medijih, pogosto ustvarja negativne in nalezljive vplive pri rizičnih mladih, ki morejo prikazano vedenje posnemati.
Tudi starši in drugi skrbniki morajo biti opozorjeni na prepoznavanje opozorilnih znakov, različnih programih za svetovanje, kriznih centrih in zaupnih telefonih strokovnih zdravstvenih institucijah.
2.3. PRI MLAJŠIH ODRASLIH
Samomori med mlajšimi odraslimi (18 – 30 let) so se od 1950 leta podvojili, predvsem med mlajšimi moškimi. Poroka ni garancija, da se mlad človek ne odloči za samomor, saj je veliko porok rezultat impulzivnosti ali bega od revnega družinskega življenja. Izguba žene je v vseh starostnih skupinah, predvsem pa v tej zelo rizičen faktor, predvsem pri moških mlajših od 34 let. Tudi ločitev poveča možnost potencialnega samomora med mladimi moškimi.
Tudi v tej starostni skupini so duševna obolenja primarni vzrok samomorilnih poskusov ali izvršenih samomorov. Duševne bolezni obsegajo predvsem shizofrenijo, motnje vedenja, motnje osebnosti. Skoraj 20% storjenih samomorov moških in žensk je imelo kot diagnozo navedeno depresijo ali manično depresijo. Smrtonosna kombinacija so zopet alkohol, ostale droge in orožje. Ogromno storjenih samomorov je tudi med mladimi, ki imajo AIDS ali raka.
Preventiva za to skupino vključuje zdravljenje alkoholizma in zlorab drog, psihičnih obolenj, odstranitev strelnega orožja izven domače hiše… Družinski člani in tesni prijatelji morajo zaznati vsako bistveno spremembo, ki lahko napeljuje na samomor, kot je prekinjena zveza fanta in dekleta, težja obolenja, izguba dela ali finančne ter pravne težave.
2.4. ODRASLI
Rizični faktorji se med odraslimi (30 – 65 let) zelo stopnjujejo. Mnogo odraslih ne zmore sprejeti nujnih prilagoditev v tem obdobju, npr. neizpolnjene sanje ali načrti iz mladosti, proces staranja, enoličnost dela, ločitev, nerešeni razvojni vzroki (?). Samomor med ženskami je višji, predvsem zaradi materinskih in vzgojnih pretresov, kot je odhod otrok od doma in menopavza. Moški v teh letih storijo samomor predvsem zaradi zlorabe alkohola /drog/zdravil ter zaradi duševnih obolenj. Pogosto so pri tej starostni skupini opozorilni znaki manj vidni, ker jih redno ne opazuje neka institucija kot npr. šola.
Intervencije pri ljudeh srednjih let so najprej usmerjene na zdravljenje posebnih motenj, predvsem depresije. Kombinacija skupinske terapije, antidepresivov in spremljajoče oblike psihoterapije morejo pogosto odrasle vrniti na pravo pot. Tudi zdravljenje z zdravili predstavlja pomembno komponento, če alkohol in druge droge niso problem. Odrasli potrebujejo podporo pri spopadanju s trenutno in bodočo življenjsko situacijo in razreševati tiste razvojne težave, ki lahko ogrozijo njihovo osebnostno rast. Reševanje finančnih in zaposlitvenih skrbi ter zakonskih težav preko svetovanja je lahko preventiva pred samomori.
2.5. OSTARELI
Pogostost samomorov je najvišja med starejšimi med 65 in 99 letom. Nekateri dejavniki samomorilnega obnašanja pri tej starostni skupini so: depresija, zloraba alkohola/zdravil, težko ozdravljiva ali neozdravljiva obolenja, osamljenost in socialna izolacija, težave pri upokojitvi in v gmotnem stanju, smrt družinskega člana ali prijatelja, izguba neodvisnosti. Ostareli pogosto nimajo posebnih družbenih vlog in vlog pri delu, ki dajejo podporo, občutek koristnosti in ohranjajo blagostanje. Starejši vdovci predstavljajo visoko rizično skupino, bolj kot vdove. To kaže na večjo socialno izolacijo med vdovci in izgubo čustvene in socialne podpore, ki jim jih dajejo žene.
Podpora ožje družine ter sorodnikov, vključenost v skupino kot so prostovoljne organizacije in dobra medicinska in duševna oskrba predstavljajo visoko zaščito pred samomori pri starejših. Na družbeni lestvici bi izločitev negativnih pogledov na ostarele in poveličevanje mladih, predvsem v medijih, zelo pomagalo ostarelim sprejeti svojo usodo in poslabšano zdravje. Predvsem je v državah, kjer je visok odstotek starejših ljudi, je potrebno le-te prikazati kot koristne ljudi, ki so sposobni za življenje in so pomembni državljani.
3. VZROKI SAMOMOROV IN FAKTORJI TVEGANJA
Milčinski govori o determinantah samomorilnosti, ki jih razdeli na:
– zunanje (telesna bolezen, opitost, politični in ekonomski pritiski, problemi v družini, samomor v družini…)
– notranje (spol, genetski dejavniki, alkoholizem, moten razvoj…)
Lahko pa govorimo tudi o faktorjih tveganja. Ne obstaja samomorilni tip človeka, obstaja pa prisotnost nekaterih faktorjev, ki so značilnejši za mlade s samomorilnimi težnjami:
· Pretekli samomorilni poskusi
· Nizko samospoštovanje, občutek nevrednosti, krivde, sovraštva do sebe, nepomembnosti
· Občutek nemoči, izguba upanja, izguba moči
· Huda stiska
· Zlorabljeni ali zanemarjeni mladi
· Perfekcionistično naravnani
· Homoseksualno usmerjeni
· Travmatični dogodki
· Izguba pomembnega človeka v bližnji preteklosti (ločitev staršev, smrt prijateljev, prekinitev odnosa s fantom/dekletom)
· Zloraba alkohola in ostalih drog
· Invalidnost ali trajna bolezen (AIDS, tumorji)
· Osamljenost in socialna izolacija
· Pretekli samomori družinskih članov ali prijatelja.
4. OPOZORILNI ZNAKI
Čeprav posamezni travmatični dogodki, kot je prekinitev odnosa ali izločenost iz skupine lahko sprožijo nepričakovan samomor, mladi skoraj vedno kažejo znake, kot so:
1. Umik iz družbe vrstnikov, še posebno, če se je mladostnik med njimi dobro počutil. Posebna pozornost je potrebna, če ta umik traja dlje časa.
2. Opuščanje dejavnosti, ki so jih imeli radi. Postanejo pasivni.
3. Brezvoljnost, ki traja, je vedno znak, da se z mladostnikom nekaj dogaja. Pri tem mladostnika ne smemo pustiti pri miru, ampak k njemu pristopiti.
4. Črnogledost, nesposobnost razmišljanja o prihodnosti. Mladostnik vidi življenje samo še iz temne plati, vse dogodke dojema tragično, žalostno, negativno zanje, tudi prihodnosti ni.
5. Depresivnost, ki traja nekaj časa in vključuje tako umik, pasivnost, črnogledost, občutke krivde in lastne nevrednosti. Posebna pozornost je potrebna, ko se razpoloženje naenkrat spremeni v aktivnost, komunikativnost, saj je to najbolj nevaren čas za samomor, ker imajo ponovno energijo, da ga lahko izvedejo.
6. Razdajanje svojih najljubših stvari prijateljem vrstnikom, ker razmišljajo, da tega ne bodo več potrebovali.
7. Zmanjševanje vrednosti njim dragih oseb (starši, prijatelji, dekle, fant). Na ta način se lažje poslovijo od njih.
8. Prekomerno zabavanje, ekscesivno opijanje, ker si želijo privoščiti ali proslaviti konec svojega trpljenja.
9. Govorjenje o samomoru kot možnosti rešitve iz težav. Resno opozorilo pa so tudi pretekli samomorilni poskusi.
10. Branje pesimistične literature, poslušanje otožne glasbe in pogosta razmišljanja o smrti lahko pomenijo iskanje opore lastnim črnogledim razmišljanjem.
11. Zelo tvegani in nevarni športi (alpinizem, dirkanje z avtomobili, motorji, predrzna vožnja s kolesom). Mladostniki pretiravajo v junaštvih, ne upoštevajo pravil, ogrožajo sami sebe.
12. Sovpadanje porazov ali težav na več področjih (šola, odnosi, družina, bolezen…) Mladostnikom se sesuje svet ko se porazi vrstijo, drug za drugim.
13. Opijanje, drogiranje, ki že sama po sebi pomenita počasno umiranje. Sta pomembna dejavnika, ki omilita mladostnikov občutek za nevarnost. Velimo mladih se ubije pod vplivom alkohola ali droge.
14. Nezmožnost odložiti zadovoljitev potrebe. Velika življenjska nestrpnost in neučakanost, ko mladostnik ne verjame, da čas, ki je potreben za rešitev neke težave, nudi tudi možnost drugačnega videnja te težave.
15. Nenadne spremembe v šoli in socialnem obnašanju kot so:
Ř Nenadne spremembe v obisku pouka
Ř Nenadno nazadovanje pri delu, učenju
Ř Nezmožnost koncentracije
Ř Pomanjkanje interesa/umik
Ř Spremenjen odnos s sošolci
Ř Povečana agresivnost, razdražljivost, preobčutljivost
Ř Močna nihanja volje, razpoloženja, nepričakovani čustveni izpadi
Ř Obupovanje
Ř Preokupacija s smrtjo ali samomorom (pisanje o tem, risanje ljudi, ki so naredili samomor…)
Ř Moteno spanje, izguba apetita
Ř Nenadna sprememba v izgledu in osebni negi
5. VZROKI SAMOMOROV V SLOVENIJI
– Geografski (leži v srednjeevropskem bazenu skupaj z Madžarsko, Avstrijo, Vojvodino). To so s samomorom obremenjene države.
– Kulturno zgodovinske in socialno politične okoliščine ( 13. stoletna nesamostojnost, podrejenost drugim narodom)
– Značaj Slovencev (perfekcionističen, pedanten, preveč redoljuben, prezahteven do sebe in drugih, malenkosten in poln navznoter obrnjene agresivnosti), obsedenost z delom (kdor ne dela, naj ne je)
– Problem alkoholizma, akutne opitosti (med največjimi porabniki alkohola v Evropi)
– Predispozicije za depresivno vedenje, pogojene s fatalizmom in determinizmom (nič se ne da spremeniti), samoobtoževanje, kritiziranje, nefleksibilnost
– Občutek majhnosti, nezavarovanosti, preobčutljivosti, nezaupanje drugim
– Vse to vpliva tudi na osebne vrednote in vzgojo otrok
– Stara generacija (depresivna)
6. KAKO LAHKO POMAGAM NEKOMU, KI IMA SAMOMORILNE TEŽNJE
1. Vzemi ga resno
Študije kažejo, da je več kot 75% vseh samomorov storjenih tedne ali mesece po tem, ko so bližnjim povedali ali pokazali svoj obup. Vsak, ki izraža samomorilna čustva, potrebuje takojšnjo pomoč. Nikoli ne recimo, da njegovi problemi že niso zadosti veliki, da bi zaradi njih moral narediti samomor. Ne gre za to, kako velik je problem, ampak, kako hudo je prizadeta oseba, ki zaradi problema.
2. Samomorilno obnašanje je krik na pomoč, torej ne drži mit, da samomorilnega ni moč zaustaviti, da mu ne moremo pomagati. Ti ljudje so v sebi razdeljeni, del njih se hoče ubiti, del njih pa živeti. Že če sam pove, da razmišlja o samomoru, pove z notranjo željo, da bi te občutke in vzroke zanje zmogel premagati in ne, ker se v resnici želi ubiti. Zato je kakršnokoli samomorilčevo govorjenje zanj pozitivno.
3. Raje ponudi pomoč prej kot kasneje. Preprečevanje samomora ni dejavnost, ki bi jo lahko naredili v zadnji minuti. Predvsem, če gre za depresivno osebo, moramo reagirati čim prej. Na žalost samomorilni ljudje mislijo, da jim bo pomoč prinesla še več bolečin. Da jih bodo označili za neumne, manipulativne, jih odklonili, kaznovali, suspendirali iz službe, šole, pisali poročila o njihovem stanju itd. Zato se moramo sami čimprej vključiti v sodelovanje s to osebo, s čemer moremo tudi sami zmanjšati možnost samomora.
4. Poslušaj. Daj osebi kakršnokoli priložnost, da se razbremeni svojih skrbi in izrazi svoja čustva. Ni ti treba dosti govoriti, tudi ni nobenih magičnih besed. Če si zaskrbljen, se bo to izrazilo v tvojem glasu in tvojem vedenju. Predvsem mu pomagaj, da pri svoji bolečini ne bo sam, povej mu, da si vesel, da se je obrnil nate. Potrpežljivost, sočutnost in sprejemanje so bistveni. Izogibaj se argumentiranja in dajanja nasvetov.
5. Vprašaj: »Ali si razmišljal o samomoru?« Če obupano osebo to vprašaš, dobi zaupanje, da jo jemlješ zares, jo razumeš, da te skrbi zanjo, da ji želiš pomagati. S tem stavkom ji daš tudi možnost, da konkretneje izrazi svojo namero, vzroke, čustva. Če oseba odgovori pritrdilno ugotovi, koliko je v svojih mislih že napredovala (ali o tem samo razmišlja, je že naredila načrt…)
6. Če je oseba trenutno samomorilna, je ne pusti same V trenutkih, ki so za samomorilno osebo kritični, ko so njena čustva najintenzivnejša in njene namere vedno konkretnejše, osebe nikoli ne pusti same. Takrat je bistveno to, da si ob njej. Šele, ko se čustva poležejo, poišči pomoč.
7. Zagotovi strokovno pomoč. Vztrajnost in potrpežljivost lahko vodita v prizadevanje in nadaljevanje poseganja po čim več odprtih možnostih pomoči. Vedno tej osebi povej, da boš poiskal pomoč in da je to zanj dobro.
8. Nobenih skrivnosti. Večina samomorilnih, predvsem, kadar silna želja po samomoru mine in pride čas resnejše strokovne obravnave prosi, da nikomur ne povemo, o čemer je razmišljal. Prizadevaj si najti zrelo in sočutno osebo, s katero lahko oceniš resnost situacije. Lahko dobiš zunanjo pomoč, ki tebi svetuje in s tem ohraniš želeno zaupnost samomorilca. Nikoli s terapijo ne nadaljuj sam, če zanjo nisi strokovno usposobljen. Mnogo lažje in uspešneje boš preventivno deloval, če boš s strokovnjakom razčistil svoje strahove in odgovornost.
9. Od krize do rešitve. Mnogo ljudi ima kdaj v življenju samomorilne misli ali občutja. Skoraj vsi samomorilni ljudje trpijo zaradi razmer, ki bodo sčasoma in s pomočjo programa zdravljenja prešle. Obstaja pa veliko preprostih korakov, s katerimi moremo izboljšati svoj odgovor tem ljudem in s katerimi lahko pomagamo, da pravočasno poiščejo pomoč. Če sledimo tem korakom, moremo rešiti mnogo življenj in zmanjšati velik del človeškega trpljenja.
7 let sem delala z mladostniki po 8hala Bogu) neuspešnem poskusu samomora in marsikaj izvedela. Večinoma gre za trenutno hudo stisko iz katere nekdo ne vidi druge poti, kot da konča življenje. Značilno je, da za pomoč ne prosijo. Razen tisti, ki so depresivni (to je najpogostejši razlog samomora, zato bodite pozorne na znake) in večkrat opozarajo, o tem govorijo in jih okolica večinoma ne jemlje resno.
Pomembno je, da znamo biti vsi pozitivno usmerjeni tudi k tem ljudem, ker niso slabi, samo trenutno so se jim toliko zameglile oči, da ne znajo več realno presojati situacije. Ne smejo biti nikoli sami, povabimo jih, da skupaj z nami nekaj naredijo,nam pomagajo, vzemimo jih na sprehod, obiščimo nekoga, ki mu pomagamo (pomoč drugemu je eno tistih dejanj, ki da človeku največ smisla, da je potreben na svetu), odstirajte oči in pokažite vse dobro in uspešno, kar je tisti človek naredil. Če se le da, ga naredite bolj fizično aktivnega – pojdite na sprehod, teči… To zelo pomaga.
Ne vem, če bi to, da dvigneš roko nadse imenovala pogum.
Gotovo pa je to najtežje, kar lahko človek naredi
Moja stara mama… je življenje končala na vrvi.
O tem njenem dejanju – imela sem 12 let – se doma s starši nisem pogovarjala.
Zame je bila bojazljivka….. Ki se ni hotela soočiti s prihajajočo starostjo in vsem, kar ta prinese.
Sošolec iz paralelke si je vzel življenje zaradi neuslišane ljubezni…..
Ne vem, jaz cenim življenje.
Mnogokrat sem bila potlačena zelo nizko…. v na prvi pogled brezizhoden položaj. Brez stanovanja, službe, ….. denarja….
Pa…. ne vem, če ti temu, da sem se borila dalje lahko rekli ….. strahopetstvo oz. pomanjkanje poguma za rešitev težav….
Zame je samomorilec do konca obupan človek, ki ne zmore zbrati dovolj volje in razlogov za življenje. Odrešitev in edini izhod vidi v smrti….
Če je res odrešen, toliko bolje. Huje je, ker njegovi bližnji odrešitve ne najdejo prav kmalu……če sploh kdaj.
Samomor je eno tako egoistično dejanje..človeka ki je obupal nad sabo in življenjem nasploh. Priznanje nemoči in poraza….
Ni egoisticno dejanje. Moje zivljenje je moja pravica in kaj jaz pocnem z njim.
Saj tako ali tako z svojim zivljenjem pocnemo tisto, kar samo najbolj zelimo.
Zal pa so mnogi s tem prizadeti, pri samomoru malo bolj kot pa pri npr. locitvi, ali pa tudi, ne vem.
Mnogo se jih loci – a je potem to tudi egoisticno?
lp, SIR
Mislim, da je popolnoma nemogoče enačiti težo dejanj samomora in ločitve.
Kot tudi mislim…………. da je nemogoče primerjati čustveno prizadetost vpletenih v obe zgornji situaciji.
egoizem pri samomoru sem izpostavila, ker gre za egocentrično dejanje, orientirano globoko vase tudi v podzavest, kjer obupanca ne zdramijo nikakršni dražljaji iz okolja.
Na najbolj grozljiv način brez slovesa zapustiti ljube ljudi, ki si jih nekoč čustveno ali fizično privezal nase, jih prepustiti same z večnim vprašanjem zakaj, kako……………… kaj to ni egoizem?
Tudi moj oče je pred pol leta naredil samomor. Vem, kako se počutita sir in daka. Težko je, ker udari kot strela z jasnega in te pusti s kupom vprašanj, popolnoma samega.
Jaz sedaj lahko gledam s tega stališča: samomor mojega očeta je bilo izredno hrabro in pogumno dejanje. In vem, da tega ne bi nikoli storil, če ne bi verjel v nas, da zmoremo biti močni tudi brez njega.
Sir in Daka, verjemita, da lahko v stiski črpata moč ravno od svojih očetov. Vedno so nekje nad nami, da nam nudijo potrebno oporo.
No, pa sem se spet zjokala…