Spoštovani,

na spletni strani http://en.wikipedia.org/wiki/File:Self-inflicted_injuries_world_map_-_Death_-_WHO2004.svg vidim, da je v Sloveniji število samomorov na 100.000 prebivalcev višje kot v vseh okoliških državah, razen na Madžarskem, v Ukrajini, Rusiji, Belorusiji in Litvi.

Ali mi lahko prosim poveste, ali se kaj raziskuje, zakaj je v Sloveniji samomorilnost tako visoka in kako bi jo lahko znižali? Kateri so vzroki, da je v Sloveniji samomorilnost tako visoka? To me zanima zato, ker je moj najboljši prijatelj iz srednje šole naredil samomor in tega nikakor ne morem pozabiti. Bolj, ko gledam, kaj se dela na področju raznoraznih preventiv, vidim, da na področju samomorov v Sloveniji ni nobene preventive. Veliko se govori o preventivi raznoraznih rakavih obolenj, očesnih obolenj (ravno ta teden je teden boja proti glavkomu), srčnožilnih obolenj, sladkorne bolezni, tudi na področju prometnih nesreč in splošne prometne varnosti se naredi veliko (a žal ne dovolj, saj so ceste še vedno v zelo slabem stanju – a tukaj se vsaj ve, zakaj prihaja do prometnih nesreč – vsaj nekaj!) Glede preprečevanja samomora pa praktično ni zaznati ničesar – nobene preventivne akcije, nič! 22 let sem bil v izobraževalnem sistemu, pa nismo niti enkrat, niti ene same minute, posvetili samomoru in preprečevanju le-tega! Medtem pa je bilo veliko povedanega o škodljivosti kajenja, pitja alkohola in nezdrave prehrane, veliko je bilo povedanega o pomenu gibanja – vendar samo za telesno zdravje – da bi kdo omenil možnost, da se s tem in tem prepreči samomor, ne, to pa ne! In po vsej tej analizi se meni, laiku, z le toliko medicinske izobrazbe, kot smo je dobili pri biologiji v OŠ in SŠ in kolikor sem je dobil sam pri prebiranju medicinskih člankov in ostale literature, počasi dozdeva, zakaj imamo v Sloveniji tolikšno stopnjo samomorilnosti. Imam ekonomsko izobrazbo, ki pa mi daje vpogled v različno razvitost posameznih držav in uvid v dejstvo, da so nerazvite družbe tudi bolj tradicionalne in nenaklonjene raznoraznim spremembam. Torej, zdaj pa na dan z besedo: Pri nas je samomorilnost zato tolikšna, ker je pri nas govoriti o duševnih stiskah še vedno tabu, ker se tega učitelji v šoli, zdravniki in novinarji bojijo dotakniti, medtem ko se o duševnih težavah v ostalih evropskih državah (z izjemo zgoraj naštetih in morda Belorusije, kjer je verjetnost, da je veliko samomorov zaradi diktature in uveljavljene smrtne kazni, ko se obsojenci raje sami ubijejo kot da bi šli na električni stol) govori brez sramu in zato se tudi samomorilnost lažje preprečuje. Tam verjetno že otroke v vrtcu učijo pozitivnega razmišljanja (tega Slovencem zelo primanjkuje), odprtosti do drugih (tudi tega Slovencem zelo primanjkuje), reševanja konfliktov (tega znanja se v šoli praktično ne uči), itd. Seveda delajo na tem tudi v osnovnih in srednjih šolah, pa na fakultetah drugod po razvitejšem svetu. V najrazvitejših državah so namreč tabuje že vse odpravili, pri nas jih pa nekaj še vedno hranimo. Še več raznih tabujev pa je v revnih in zaostalih družbah, kjer se npr. še o AIDS-u ne sme govoriti in je zato še preventiva pred AIDS-om neučinkovita…

No, to je samo moj pogled na vso stvar. Kaj pa o tem menite vi?

Spoštovani!

Povsem prav imate o podatkih o samomoru, kot tudi to, da se o tem premalo govori in premalo pripravlja ljudi na spopad s stiskami, ki so pogosto povod za odločite o samomoru. O samomoru je sicer veliko napisanega, ordinacije splošnih ambulant in psihiatričnih ambulant so odprte za vsakogar, a je verjetno v stiski zelo težko spregovoriti o tem. Še težje pa je v stiski najti bilko, za katero bi se obupanec oprijel.

Zmanjšanje alkoholizma je ključni dejavnik v zmanjšanju velikega dela samomorov. Pomoč depresivnim pa verjetno že rojeva sadove.

Lep pozdrav!

Janko Kersnik