Zakaj droge?
Večkrat se vprašam, zakaj nekdo sploh poskusi drogo. Danes pa res vsak ve, kam te to sranje pripelje in resnično ne razumem, kaj se mora človeku zgodit, da to proba.
Resno me zanima in upam, da ne zamerite, ker vprašam. Rada bi razumela. Še nobenemu uživalcu drog se ni zgodilo nič lepega. Vsak slej ali prej popolnoma propade, če se seveda vmes ne odvadi.
Mi lahko kdo, ki je to poskusil pove, kaj ga je gnalo v to?
Ja, ampak vsaj po mojem mnenju je droga precej bolj škodljiva kot TV, sladkarije, cigarete,…Te poleg slabšanja zdravja in vsega dostikrat potisne še v kriminal, prizadaneš tudi druge ljudi,…
Nameless upam, da si se zdaj rešil droge in ti želim zares lepo življenje. Dostikrat je težko, ampak res je pa tudi, da je vsaka stvar za nekaj dobra. Torej, tudi če se ti kdaj kaj hudega zgodi nekoč (lahko je to kmalu ali pa malo kasneje) ugotoviš, da je bilo pravzaprav zate krasno, da se je zgodilo.
Meni je škoda mladih, ki propadajo z drogo. Vsaj kolikor vem, ti da užitek za – koliko – 20 minut? Se splača? Je res tko fajn?
Nameless če ti ni odveč, mi prosim povej, kaj je tebe gnalo v to. Si imel težko otroštvo, probleme doma? Kako si se potem odločil/a, da nehaš s tem.
Upam, da boš spoznal/a, da je življenje lepo, našel/la pravo osebo za skupno življenje in užival/a v malenkostih. samo malenkosti ti zapoljnujejo življenje in te delajo srečne. Mene recimo vedno znova osreči, ko se me moja fantička iz srca razveselita, ko pridem po njiju v vrtec in tečeta k meni. Ali pa ko mi mož pošlje sms in mi pove, da me ima rad.
Spoštovana Delfinka!
Na videz enostavno vprašanje sploh nima tako zelo enostvnega odgovora. Mladi ki začnejo posegati po drogah praviloma kot odgovore navajajo: boljše počutje, preganjanje dolgčasa, ni več praznine, družba, ki posega, problemi niso pomembni, boljša komunikacija…
Sama bi kot enega pomembnih razlogov navedla ravno občutrk praznine in nezmožnost nekaterih, da se za rezultate (za uspeh) potrudijo. Najlažje je po “instant” varianti priti do ugodja.
Seveda pa tudi praznina ne pride kar sama od sebe- na to vpliva primarna družina (z zahtevami, kritiko in pohvalo) in seveda tudi s svojim zgledom. V nadaljevanju vpliva družba vrstnikov – mladostniki izbirajo družbo sebi podobnih in vpliva tudi družba kot celota. Ne glede na vse, način življenja (stalno pehanje za materialnimi dobrinami, premalo časa, brezposelnost…)ki ga v splošnem živimo je še kako ugoden za razvoj zasvojenosti.
Kot pomemben dejavnik so tudi osebnostne lastnosti posameznika. Nekdo ne bo droge niti poskusil, drug jo bo enkrat poskusil (iz radovednosti), tretji pa jo bo poskusil večkrat in jo potem začel tudi redno uživati. Pomemben faktor tukaj igra sampodoba, čustvena labilnost, senzibilnost…
Včasih so v ozadju drogiranja tudi zelo boleče zgodbe in je droga pomenila umik pred psihično (ali fizično) bolečino.
Pri razlogih za to, da nekdo postane zasvojen pa nikakor ne moremo mimo lastnosti, ki jih ima sama droga. Droga povzroči, da jo posameznik postopoma začne potrebovati. Pa ne zato, da se bi počutil dobro oz. boljše, pač pa zato, da se ne bi počutil slabo. In ko se enkrat zasvojenski ciklus sklene je potrebno veliko moči, energije in suporta, da nekdo spet zaživi življenje brez drog. Pa tudi to ni dovolj – če želi trajno abstinenco- potem mora tudi korenito spremenitisvoj način življenja.
In če iščemo v vsaki stvari nekaj dobrega – nekateri šele po premagani zasvojenosti zaživijo polno in kvalitetno življenje- veliko bolj kvalitetno kot so živeli pred drogiranjem.
Veseli me, da vas zanima problematika zasvojenosti ne glede na to, da sami nimate tovrstnih težav. Za tiste, ki se iz zasvojenosti izkopljejo je zelo pomembno, da jih okolica sprejme in razume.
Vse dobro!
Spoštovana ga. Suzana!
Prav lepa hvala za napisano. Se popolnoma strinjam. Vem, da so razlogi različni, pa vendar težko razumem, glede na to, da danes verjetno vsak ve, kam droge pripeljejo človeka. Sicer pa nobenega ne obsojam in sem srečna, da sama nisem zašla v tovrstne težave. Čeprav – kar se tiče vrstnikov oziroma družbe – nekdo, ki te sili ali prepričuje v uživanje drog, prav gotovo ni tvoj prijatelj in s takim človekom nimaš kaj iskati.
Pa tudi, če drogo poskusiš – kolikor vem od enkratnega zaužitja še nisi odvisen. Pa recimo, da imaš enkrat slab dan in poskusiš – ne vem no, verjetno ti je potem žal in ne poskusiš več. Lahko je biti pameten, vem.
Kot sem že rekla, mi je škoda mladih, ki se spustijo v to. Še vse življenje jih čaka in veliko lepega, tako da res ne razumem, zakaj. Pred mojo sčužbo, recimo, se zbirajo cele dneve. Sami mladi. Pa tako zanemarjeni, zapiti, zadrogirani, zapuščeni – težko sem ravnodušna ob tem.
Še najbolj žalostno je, da je za tako situacijo kriva situacija v današnji družbi. Starši imajo vedno manj možnosti preživljati čas s svojimi otroki in se otroci sami vzgajajo. to pa ne more biti v redu. No, mi zaenkrat zelo dobro “vozimo”, saj sta nama najina sinčka bistvo in center življenja in nama je z možem bistvo, da smo čim več skupaj.
Upam, da se bo čim večim ljudem uspelo odreči drogam in tistim, ki so se že odvadili želim veliko sreče v življenju in veliko poguma in vztrajnosti na novi življenjski poti.
zakaj ljudje delajo ostale neumne stvari?…se druzijo z ljudmi ki jih ne marajo…se pretvarjajo da so kar niso…da jih zanima nekaj kar jih ne…kadijo…pijejo…se redijo kot svinje.
zakaj bi bilo z drogo kaj drugace?zadeva je cisto ista s to razliko da tezke droge potem predstavljajo problem drugim osebam.
Delfinka,
pravite, da je družba kriva, ker nam ne dovoljuje preživeti več časa z otroci… Uporabil bi vašo trditev za razgrinjanje razmišljanja o kolektivni odvisnosti oz. pasivnosti do razvijanja lastne osebnosti. Vse preveč ljudi slišim, da vali odgovornost na nekaj… Pa smo že pri osnovah delovanja mehanizma odvisnosti. Kdo pa pravi, da ne morem zamenjati dobro plačane službe, ki me sicer okupira cele dneve, za slabše plačano (npr. 100.000 SIT/mesec), ki mi omogoča več časa za bistvene stvari v življenju.
Dr. Sanja Rozman je napisala nekaj dobrih knjig o odvisnosti od odnosov. Kljub temu, da vas premalo poznam, Delfinka, si dovoljujem retorično igranje z vašimi trditvami. Je možno, da naši otroci velikokrat postanejo naša “droga”, ko jih v lastni nezrelosti izkoristimo za izgradnjo svojega navideznega sveta in izkrivljanja realnosti (v neizmejni ljubezni se zanje žrtvujemo. ipd.). Odnos moški-ženska je najboljša, najkompleksnejša in najtežja stvar v življenju. Je možno, da se tega dejstva v partnerskem odnosu ustrašimo in zbežimo v svet, kjer je otrok center vesolja?
Šele ko se brez pretvarjanja pred samim seboj zazremo v lastno življenjsko izkušnjo, lahko ugotovimo in prepoznamo mehanizme odvisnosti – bega v svoje namišljeno pojmovanje realnosti, zato je vsakršno pretirano čudenje ZAKAJ NEKDO POSEŽE PO DROGAH odveč.
Še najbolje je stvar definiral Nameless, ki vleče paralelo in povdarja skupni imenovalec problema pri drogah z ostalimi področji. In če je kaj škodljivo, je škodljivo pretirano oddaljevanje problema odvisnosti od ostale sfere življenjskih problemov.
Hvala, Delfinka, za podlago mojega razmišljanja.
Kot je napisala SuzanaP je vzrokov zakaj nekdo poseže po drogi kar precej.
Eni iz enga vzroka, drugi iz drugega. Predvsem je to beg iz življenja, ki ga živijo. Torej z nečim niso zadovoljni, nekaj jih bremeni, pa se al ne
znajo al pa ne zberejo dovolj poguma, da bi se spopadli s tem problemom.
Te osebe so največkrat zlo nežne, krhe osebnosti, ne pa neke barabe kot jih ocenjujejo eni in ravno zaradi tega še bolj izpostavljene, da padejo v brezno odvistnosti!
Mene pa zanima nekaj drugega….
Vidim da je tle gor kar precej takih, ki so se vendarle uspeli iztrgat iz rok droge, pa tudi takih ki jo še uporabljajo.
Koliko teh je pripravljeno povedat svojo zgodbo? Tako kot je, brez olepšav…. Koliko jih je spregledalo, da so sami uničili odnos med sabo in ljubljeno osebo? In če ste si končno to priznali, kolk ste pripravljeni narediti, da se to ne bi ponovilo?
Toni-NM,
zanimivo razmišljanje, ni kaj. Če sem prav razumela, se sprašujete, ali ni otrok nekaj, s pomočjo česar bežimo pred realnostjo in problemi – se jim posvečamo cel dan in se tako nimamo časa ukvarjati s “pravimi” problemi. Naj takoj povem, da verjetno ni bolj zmotnega razmišljanja kot to, da si dva, katerih odnos zelo škriplje, kot “zdravilo” za njuno vezo omislita otroka. To je največja možna napaka!!! Otrok dva kvečjemu razdruži, ne pa poveže. Enostavno zato, ker ni več niti približno toliko časa drug za drugega ko imaš enkrat otroka. Nekateri pravijo, da so otroci paraziti. Jaz tako hude besede sicer ne bi uporabila, je pa definitivno nekaj resnice v tem. So pa egoisti, kar je verjetno vsaj v dobi, ko je otrok še dojenček, prav in z nekim namenom, saj mu ta egoizem zagotavlja preživetje.
Res je tudi, da imajo mnogi ljudje otroke zato, da svoje komplekse in ambicije izživljajo nad njimi. Meni se to upira do konca. Imeti otroka je v bistvu res egoistična odločitev. Ti se odločiš, da ga boš imel, pa če je otroku prav ali ne. Mogoče se malo čudno sliši, ampak tako je. Za svoja otroka si želim samo, da bosta zdrava in srečna. Resnično! Nisva obremenjena s tem, da mora biti recimo priznan kirurg, ali pa duhovnik,…Želiva si samo, da bo imel nekaj, kar ga bo v življenju veselilo, da se bo za to potrudil in da si bo na pošten način služil kruh. Pa tudi če je pek. Ali pa karkoli drugega.
Še enkrat poudarjam, da nikogar nočem žalit ali kaj podobnega. In vem, da je cela vrsta odvisnosti na tem svetu. Se mi pa vseeno zdi, da so droge ena izmed odvisnosti, ki naredijo največ škode. Posamezniku in njegovi okolici. In ker res dvomim, da nekdo, ki se v to spusti ne ve, kaj bo jemanje drog potegnilo za sabo. Zato sem samo poskušala izvedet kakšni so razlogi, ki človeka potegnejo v to. Pa še nisem dobila odgovora. Ne more biti samo radovednost. Pa tudi družba ne. Če ti ni odveč, pa mi povej svojo izkušnjo. Kaj pa zdaj počneš? Si se težko vrnil?
Res ti želim veliko sreče in lepo življenje in sem vesela, da se ti je uspelo rešiti drog in ti želim, da boš imel toliko moči, da ne boš nikoli več podlegel.
Lepo te pozdravljam!
“Še najbolj žalostno je, da je za tako situacijo kriva situacija v današnji družbi. Starši imajo vedno manj možnosti preživljati čas s svojimi otroki in se otroci sami vzgajajo. to pa ne more biti v redu. No, mi zaenkrat zelo dobro “vozimo”, saj sta nama najina sinčka bistvo in center življenja in nama je z možem bistvo, da smo čim več skupaj.” – delno se strinjam z vami, kajti ravno kar stopam tudi jaz na to pot s svojo 15 letno hčer, kateri je žal njen najboljši prijatelj zapadel v drogo…. Tudi midva sva ves svoj čas namenjala le svojima otrokoma, pa v tem trenutku ne upam trdit, da hčerka ni poskusila… Tudi nama sta najina otroka center življenja, vendar vam spoštovana Delfinka ne morem garantirati, da bom otroka lahko obvarovala… Ko si tako blizu, si hkrati tako daleč… Otrok se pa sam odloča… Srčno upam, da pravilno!
Želim vam šem naprej uspešno “vožnjo” med ovirami.
S pozdravi,
Monika
Draga Monika!
V eni od tem sem brala o vaši skrbi za hčerko. Zares mi je hudo, da to slišim. Resnično! Vem, da ni garancije, da najina fanta ne bosta zapadla v drogo, če se jima bova dovolj posvečala. Tega se tudi zelo, zelo bojim. Mislim pa vseeno, da je manj možnosti. Ravno zadnjič sem razmišljala, kako bo težko, ko bo šel prvi otrok v šolo. se mi zdi, da sta zdaj, ko sta majhna (3,5 let in 2 leti) ves čas pod nadzorom, potem tega ni. V vrtcu res pazijo na njih. Že v šoli se to spremeni. In se ubadam s tem, kaj če se jima bo kaj hudega zgodilo, če jima bodo večji otroci kaj naredili,…Potem pa pridejo v puberteto in takrat pa še sploh ne veš, kako jih obvarovat. Več ali manj lahko samo upaš, da je otrok toliko pameten, da ne bo zašel na kriva pota.
Razumem vašo skrb. Me kar stiska, če se poskušam postaviti v vaš položaj. Če dovolite, vam predlagam, da se skušate s hčerko čim več pogovarjat in bistveno pri tem se mi zdi, da je ne napadate in ne obsojate. Povejte ji, da vam ni všeč, ker se druži z njim, da pa ji zaupate in ji verjamete, da se ne bo spustila v to. In da pričakujete, da bo prišla do vas, če bo v skušnjavi. Mogoče poskusite zvedeti, kaj vidi na njem, da se ga tako drži. Upam in vam želim, da droge še ni poskusila in da je tudi ne bo.
Še kaj se oglasite!
Lepo vas pozdravljam!
“Zakaj droge? Vsi vejo, da so škodljive. Kako se lahko zgodi, da človek proba” Ja sveta preproščina, res. Lepo so ti odgovorili, da zaradi radovednosti, družbe. A ne, ti ne verjameš, ti sprašuješ po otroštvu itn itn.
Kaj hočeš, da napišejo, pa da ti verjameš? Saj je jasno, zakaj sprašuješ, iščeš recept kako se temu izogniti – kot ga išče vsak pametni starš. A recepta ni, se dogaja “tudi v najboljših družinah”.
Pa da se razumeva, sem v isti koži kot ti, le z nekaj let starejšimi otroci, a tako naivno ne gledam na svet – na srečo, res. Naj še jaz ponovim, mogoče boš bolj razumela – človek počne vse živo, ne le razumne pametne stvari, jih ti nisi nikoli? Droge so res ena bolj nevarnih (ne pa najbolj, če smo že na tem), a ko si nesrečen, zdolgočasen, radoveden, v taki družbi, ranljiv itn – se zgodi.
Malo manj naiven in pokroviteljski pogled na svet ti želim, bo bolj čista slika, LP!
raje nehej, nič kaj prijazno sporočilo. Vem, da se dogaja tudi v “najboljših družinah”. Nisem pa ne naivna, ne neumna. In če nisi opazila, se ne oglašam več, tako da res ne vem, kaj te moti.
Ne bi rekla, da sem naivna. Mislim pa, da ni narobe, če človek še verjame ali pa vsaj del njega, da je življenje kljub vsemu lahko lepo.
Upam, da se s problemom drog ne boš ubadala pri svojih otrocih. Isto si želim tudi zase, za moja otroka in mojo družino. No, zdaj dam pa “mir”, da ti ne bom kravžljala živcev, prav?
Odvisnost ni zadeva, ki se zgodi vsakemu. Do tega te ne pripelje naključje, ko mimogrede padeš na iglo in postaneš odvisen.
Zmotno je govoriti “lahko se zgodi tudi vam”. S tem se tudi prelaga odgovornost na drogo, kot da “ona” preži na ljudi. Razvoj odvisniške osebnosti ni preprosta reč (genetski faktor je lahko prisoten, ampak vseeno ne kroji usode zdravega posameznika).
Zdrav človek se ne poda zavestno v tako nevarnost. Odvisen rataš, ko za nekaj kompenziraš, ne ko ti je dolgčas oz. imaš ravno slab teden…
Spoštovani!
Če nekdo odklanja pomoč in noče prenehati z drogiranjem lahko naredite predvsem to, da zavzamete stališče družine- ali boste drogiranje doma dovoljevali ali ne. Visoka izobrazba naj ne bo izgovor, da vaša sestra nima problemov. V kolikor za enkrat še ne morete postaviti pogoja – ali zdravljenje in bivanje doma ali droga in bivanje drugje, poglejte kaj vseeno zmorete: npr. da se ne drogira doma, da skrbi (v finančnem smislu zase), da ima določene zadolžitve doma, da je samostojna (pranje, likanje…), skratka, da doma ni deležna nobenih uslug. Premalo poveste o posledicah njenega drogiranja, ponavadi pa je tako, da se človek odloči za zdravljenje, ko ga v to nekaj prisili (zgubi službo, ni več denarja, pogoj s strani staršev ali partnerja…)Na začetku je zunanja motivacija pogosto nujno potrebna, kasneje pa je pomembno, da se zunanji motivaciji pridruži tudi notranja motivacija, ker le tako je zdravljenje lahko uspešno. V kolikor je vaša sestra zaposlena obstajajo tudi programi, ko (v kolikor je zmožna) lahko zadrži službo in ob tem ureja problem zasvojenosti. Srečno in oglasite se še kaj!
Ne vem. Lahko pa ti opišem možno situacijo. Predstavljaj si gimnazijca, ki se cele popoldneve uči, je priden, vesten, potem pa pride zjutraj v šolo in ga npr. profesorica za matematiko pred tablo pred vsemi nadere in ponižuje, da je butast, če ne zna izpeljati enačbe. Potem pišejo test, vse to pri prfoksi, ki sama ne zna rešiti niti dveh računov zapovrstjo pravilno in se izgovarja, da so rešitve v knjigi napačne, in pol razreda piše 1. Naš dijak se še kar uči, ampak naslednjič spet dobi 1, šolsko leto pa se izteka in s tem bliža zaključevanje ocen. Si zmoreš predstavljati STISKO in OBUP? Si zmoreš predstavljati, da je takrat že tako apatičen, da bi pač vzel tudi drogo?