Če si bila že kdaj noseča, so te zagotovo testirali na Hep B.

Tokrat bom pripela zapiske, ki sem jih ustvarila med prebiranjem medicinskih virov na zgornjo temo (med njimi ni niti ene trditve s strani nasprotnikov cepljenja). Morda bo koga zanimal krajši povzetek, če nima časa za prebiranje člankov v celoti. Nekaterih stvari nisem prevajala.

Zame je s tem ta tema zaključena, saj sem zadovoljna s spoznanji, do katerih mi je bilo dano priti.

1. Če se dojenček okuži preko matere med nosečnostjo, smo s cepljenjem 5- in 6-letnikov že zdavnaj prepozni, saj mora tak otrok biti cepljen takoj po rojstvu. (Sicer pa je kri vsake mame v Sloveniji med nosečnostjo pregledana tudi na prisotnost virusa hepatitisa B.)

2. Večina dojenčkov in otrok do 3. leta starosti, ki zbolijo za hepatitisom B, razvije kronično obliko bolezni. Torej smo tudi tu za nekaj let prepozni. Vem, da v več državah cepijo že dojenčke, ampak v večini teh držav se imajo starši pravico odločiti, katera cepiva bo njihov otrok prejel , če sploh katero. Za ostale ljudi je zapisano: »Hepatitis B is fatal in about 1% of cases.«

3. Med 20 % in 80 % okuženih ljudi živi v Aziji, Afriki in pacifiških državah. V Severni Ameriki in Zahodni Evropi bolezen prizadene manj kot 2 % populacije (Vir: http://www.hepatitisbannual.org/

4. Risk factors for hepatitis B infection include:
– Being born, or having parents who were born in regions with high infection rates (including Asia, Africa, and the Caribbean),
– Being infected with HIV,
– Being on hemodialysis,
– Having multiple sex partners,
– Men having sex with men.

5. Ta točka se delno prekriva s prejšnjo. Svojo 6-letnico prepoznam le v besedi «anyone«, ki pa lahko velja za katerokoli bolezen:
Anyone can get hepatitis B, but some people are at higher risk, including
– people who were born to a mother with hepatitis B,
– people who live with someone who has hepatitis B,
– people who have lived in parts of the world where hepatitis B is common
– people who are exposed to blood or body fluids at work
– people on hemodialysis,
– people who have had more than one sex partner in the last 6 months or have a history of sexually transmitted disease,
– injection drug users,
– men who have sex with men,

6. Glede preventive sem našla zapisano naslednje:
– Avoid sexual contact with a person who has acute or chronic hepatitis B.
– Use a condom and practice safe sex.
– Avoid sharing personal items, such as razors or toothbrushes.
– Do not share drug needles or other drug equipment (such as straws for snorting drugs).
– Clean blood spills with a solution containing 1 part household bleach to 10 parts water.

7. Pa še o tem, kako se virus NE prenaša:
Hepatitis B (and hepatitis C) viruses cannot be spread by casual contact, such as holding hands, sharing eating utensils or drinking glasses, breast-feeding, kissing, hugging, coughing, or sneezing.
Vir: http://www.nlm.nih.gov/medlineplus/ency/article/000279.htm

8. V linku, kjer ljudje sprašujejo in strokovnjaki odgovarjajo je nekdo postavil vprašanje, če lahko pred cepljenjem opravi pregled krvi, če je morda že okužen. Odgovor strokovnjaka: pregled se lahko opravi istočasno kot cepljenje.
Ampak: na eni drugi strani preberemo, da cepivo že okuženim ne pomaga. Zakaj torej ne najprej preveriti, šele pozneje cepiti?

9. Zanimiv je tudi stavek: »Testing after vaccination is not recommended routinely.« Ni priporočljivo, ne ni potrebno. Je torej vprašanje, kakšni bi bili rezultati, če bi preverili stanje cepljenih? Ker iti v laboratorij na odvzem krvi se meni ne zdi nič dramatičnega, a očitno razkritje rezultatov, ki bi jih takšni testi dali, ni zaželjeno.

Verjamem, da je bolezen huda, sem si pogledala tudi nekaj slik obolelih. Ni pa ta virus nekaj, kar pobereš mimogrede, kot viruse prehlada. Pa 25 let zaščite (ta podatek ni iz literature) se meni ne zdi veliko, glede na to, da se ta doba začne odštevati že pri šestih letih.

Če ima še kdo kaj konstruktivnega za dodati, naj prosim zapiše. Drugače pa želim vsem vse dobro, predvsem pa veliko zdravja!

Glej, na praktično vsako točko tvojih pripomb ti je Tanč odgovorila (tudi na te v tvojem zadnjem postu) na svojem forumu. Zato bodi toliko poštena do sebe in drugih, da objaviš tudi to. Ampak ne, kajne, je lažje takole, operirati samo s svojimi argumenti nekje, kjer se ljudje z drugačnimi argumenti ne oglašajo. Ni treba razmišljati o tem, da mogoče nimaš prav.

No, jaz bi bila pa vesela, če bi me kot otroka cepili, ker sem ga namreč dobila v otroštvu. In ne mislite, da so SO edini način, da ga dobiš, ker potem ga jaz ne bi imela. Prvič sem dobila diagnozo pred prvimi SO in tudi vsi moji partnerji so negativni na HB. Še vedno ne vem, od kod ga imam, me pa vsi pri zdravniku gledajo kot največjo kurbo, ko jih opozorim na previdnost pri ravnanju s krvjo.

Dodala bi samo to, da se mi zdi nefer ne glede na vse v debato vpletati pediatrinjo, ki sicer v debato ni ne povabljena niti v debato ni vkljucena – tu ne. Ce zelis debatirati z njo, debatiraj z njo, naslov poznas, ce pa zelis mnenja mam in laikov, debatiraj z njimi brez omemb pediatrinje. Ne vem, kaj bi rada dosegla? Pogrom na clovekom, ki ze leta in leta svoj prosti cas, znanje in sposobnosti podarja starsem in otrokom ter odgovarja, kot ji narekuje stroka in vest? Tebi njen odgovor ni vsec – prav, do tega imas vso pravico. Si pa sama sprasevala za mnenje in si ga tudi dobila. Sprejmi, da je njeno mnenje – STROKOVNO mnenje!- taksno kot je. V okviru svojih spoznanj (pismo, le zakaj pediter studira se par let po koncanem faksu, ko se lahko vsega naucimo v enem popoldnevu z MONa, ha?!) ravnaj dalje, kot se tebi zdi prav in nosi svojo odgovornost, kot si jo sprejela. Kajti ne glede na to, kdo se s tabo in tvojimi spoznanji strinja in kdo ne, bo teza posledic cepljenja ali pa necepljenja zgolj in samo na tvojih ramah.

Pa razumite ze enkrat, da ne Tanc in ne noben drug pediater ne deluje kot fizicna oseba, pac pa kot predstavnik sistema, ki mu odgovarja. Dolzan je spostovati zakone in predpise, tudi ce vam – in celo ko njemu/njej!- to ne pase, ce pac zeli opravljati svojo sluzbo dalje. Ko odlocate s svojo glavo, mimo zakonov, pac sprejmete tevganje – ampak sprejmete ga VI in ne vas pediter. Tudi nosite ga VI – in ne vas pediater. Ko vam bo to postalo jasno, boste lazje ziveli sami s sabo in vasi pediatri z vami.

Prebrala sem tudi korespondeco na Pediatriji. Lahko samo pritrdim temu, kar je napisala ze Tanc. Izredno preprosto je biti nad vsemi in na sonovi enega samega dogodka presojati, dokler so otroci pretezno zdravi. Rada bi spoznala caj, ki otrokovo saturacijo s 85% cudezno dvigne na se znosnih 92 v minuti. Ker ga kupim na hektolitre. Ali pa na tone, saj je vseeno.

No, sama sem naredila nekaj podobnega, kot avtorica članka. Nisem avtomatičen pristaš zdravil, čeprav sem modja kliničnih raziskav v farmacevtski firmi. Preveč slabega vem o cepivih iz prve roke, predobro poznam vse postopke pridobivanj in testiranj zdravil in cepiv preden pridejo na trg in če bi jih poznali tudi sami dvomim, da bi se tako z levo roko za cepljenja, ki res niso nujno potrebna, odločali. Tanč je pediatrinja, ni farmacevtka, zdravniki o varnosti cepiv ne morejo kaj vedeti, še manj pa, koliko je kateremu cepivu za zaupati. Sama sem temeljito preštudirala strokovne članke in drugo o cepivu, k se v SLO uporablja za cepljenje proti hepatitisu B. Tudi slučajno to cepljenje ni nedolžno. Ko pa sem lani na kongresu v Angliji vprašala kolege iz kar nekaj evropskih držav in ZDA, so mi povedali, da nima smisla cepiti 6 letnikov. Pri njih se cepi bodisi dojenčke po rojstvu, če so mame okužene, ali pa 12-13 letnike, pri čemer cepljenje ni obvezno, temveč se starši pred sistematskim pregledom otroka za cepljenje odločijo ali pa ne. To, kar se mi zdi smešno je, da proizvajalec cepiva jamči le 5 let prisotnosti protiteles v telesu, kar pomeni, da naše 6 letnike varuje cepivo do 11. leta, kar je seveda nesmiselno.

Skratka, upam, da bomo tudi kar se cepljenj tiče v Sloveniji postali na ravni zahodnjih držav. Starše je treba seznaniti v celoti s pričakovanimi koristmi cepljenja in seveda tudi zže zbrano statistiko evidentiranih stranskih učinkov. Preveriti je treba slog življenja oziroma predvideti, kdaj bi bilo katero cepljenje smiselno izvesti. Nazadnje je seveda odločitev staršev ali se odločijo svoje otroke cepiti in s tem prevzamejo tudi morebitna tveganja stranskih učinkov cepiv, od katerih je kar nekaj trajnih okvar, avtoimunih obolenj ter celo smrti ob alergiji na katero od sestavin v cepivu.

Sama svojih treh otrok do tretjega leta, ko so bili vsi trije v domačem varstvu, nisem dala cepiti. Potem pa sem temeljito preštudirala, katera cepiva so res zanje koristna in katera ne. Pediatrinja mi je sama povedala, da sta davica in oslovski kašelj lahko smrtna le do drugega leta, torej to nisem cepila. Nobene od pikčastih bolezni tudi ne, sploh punčke je bolje, da jih prebolijo pred nosečnostjo in se dajo recimo pri 18. letu cepiti proti rdečkam, če jih do takrat ne prebolijo. Za fantka mi je predlagala cepljenje proti mumpsu, vsi otroci so redno cepljeni edino proti tetanusu in odkar smo dosti v naravi tudi proti klopnemu meningoencefalitisu – katerega cepivo je med najbolj varnimi.

V Sloveniji je problem kombiniranih cepiv, ki povzročajo seveda dosti več stranskih učinkov, kot, če bi cepili posamezno bolezen. Tako, da sem sama naročila cepiva v Nemčiji za posamezno bolezen, katero smo cepili in ni bilo nobenega problema. Čemu ni možno posamično cepljenje v Sloveniji, mi pa ni jasno…

Zanimivo, ampak v vseh strokovnih študijah je dokazano, da kombinirana cepiva ne povzročajo več stranskih učinkov, je pa cepljenje v 6 injekcijah namesto v eni sami za otroka mnogo bolj stresno. Ne?

Imam otroka, alergičnega na eno od komponent cepiva, dokazana alergija zelo visoke stopnje. Preiskala sem celotno Evropo, se obrnila tudi na dobavitelje iz ZDA, iskala mono cepiva, pa jih do danes nisem našla. Sem našla bivalentna, trivalentan cepiva, mono cepiv pa ne. Tako da te res lepo prosim, če mi poveš, kje v Nemčiji si nabavila mono cepivo proti mumpsu, ki je nekje od 80tih let dalje na voljo izključno v kombinaciji MMR, tudi v ZDA?

Razmišljanje, da je OK smrten samo za dojenčke (se pravi, je vseeno, če dojenček umre?? ali kako?), je izredno omejeno. OK povzroča zaradi hudega kašlja pomanjkanje kisika v možganih, kar ima lahko za posledice blažje ali hujše možganske okvare. Mislim, da je tudi na MON mamica, ki ima deklico s posledicami po prebolelem OK.

Mono cepiva, ki sem jih sama v 2 letnem iskanju uspela najt, so: tetanus, klopni meningitis, steklina, HPV ter takrat je bil to še hepatitis B, ter seveda cepiva proti gripi in tuberkulozi pa proti tropskim boleznim, ki so na voljo posameznikom ob potovanjih. Vseposvod po EVropi in Ameriki so že takrat (3 leta nazaj) vse dojenčke cepili s 6 valentnim cepivom – proti OK, davici, tetanusu, otr. paralizi, HiB ter Hep B. Vsepovsod!! Tako da je izjava, da je kombinirano cepljenje samo v Sloveniji, izjava za “žuto štampo” in je približno toliko tudi vredna.

http://uk.answers.yahoo.com/question/index?qid=20110202055759AAeOYAF

Nekako nimam volje odgovarjati na vse obtožbe, ki sem jih bila deležna. Glede na boldano besedilo, je pa zame tudi tole pravzaprav moralno oporečno zadeva – otroka cepiti, da ga bo lahko varno “sračkal” naokoli. Oprostite, ampak meni moja vest tega ne da!!! kako vzgajate drugi – veste sami, kako vzgajava midva z možem, pa veva midva. Imava 3 najstnike in mislim, da jih kar dobro vzgajava. Veva kje so, kaj delajo, pogovarjamo se in vedo, da niso cepljeni in poznajo najine argumante zakaj niso. In vedo, da se enih reči ne počne -. ne zato, ker niso cepljeni, ampak zato, ker mogoče nekaj pač (še) ni primerno za njih.Ali pa morda celo nikoli ne bo!
Smo pa prijavljeni (s strani pediatra), na inšpektoratu sva bili na dveh zagovorih, kakšne 3 mesece nazaj pa sva dobila z ministrstva dopis, ki nima ne repa ne glave, vsebine nisva razbrala ne jaz, na mož, ne svak pravnik, niti šolska zdravnica. Stavki so dolgi po šest sedem vrstic, povedo pa nič. Vsekakor pa se postopek po kakih 8 letih prekinja. (To je edina stvar, ki jo je možno razbrati in to iz naslova.) Toliko o tem. Več mislim, da nima smisla.

Vam pa vsaj enim močno zavidam naivnost! Blagor vam kako mirneje lahko živite!

… jaz sem vas brala. Sem ena naivnih mam, ki raje ne ukrepa, ker ji zmanjkuje volje za študij in zoperstavljanje medicini. Je pa to prvo cepljenje, ki mi je izzvalo toliko pomislekov, da me kar glava boli. Imam fantka, ki je trenutno dobil že tri vabila, pa se na nobeno nisem odzvala, ker je bil vsakič smrkav – mi je kar prav prišlo. Potem sem o tem cepljenju malo povprašala pediatrinjo, pa je rekla nekako (se mi zdi da kar previdno), da ni panike, da še ni cepljen ampak v prihodnosti bo pa treba. Nihče ne bo rekel, no potem pa ne in jaz kar težko prevzamem odgovornost za stvari, ki jih ne poznam in ki jih že toliko let razvijajo in ki imajo lahko take hude posledice ob cepljenju ali necepljenju.

Tako da … zaenkrat smo odložili, ne vem pa, kdaj me bo kdo zagrabil in kaznoval.

Kdo pa naj jo potem prevzame po tvoje?

Ti je ne bi, odgovornosti namreč – kdo pa potem po tvoje?

… ampak vprašanje je še vedno odprto, mogoče mi lahko odgovoriš? Se bo šolska zdravnica sekirala, se bo minister, kdo?b A vseeno nisem tip, ki bi kljuboval tako mogočnim ustrojem. Jaz ne, nogoče katera od vas, jaz ne.

Mogoče pa nihče ne ve, kaj sploh sprašuješ oz.kaj bi rada. bi, pa ne bi, pa si upaš, pa si ne upaš.

Sekiranjeje pri tem še najmanj, verjemi :)))) Takoj podpišem, da se sekiram vse življenje, pa še vsa moja žlahta skup, samo da otrok nima posledic in ostane živ in zdrav. Odgovornost je pa taka zoprna stvar, ja, da če razmišljaš drugače od črede, pač nosiš odgovornost v še večji meri, ke rognit se ji itak ne moreš. Če misliš drugače, kot “ustroj”, zato nosiš več odgovornosti. Pediater seveda ne nosi odgovornosti, ker je zgolj izvajalec, če želiš zgrabiti bika za roge, se spopadeš najprej z Ministrstvom za zdravje, če prevzemaš odgovrnost nase; če pa jo prelagaš na druge, pa upaš, da ne bo nič in ti ne bo nikoli niti treba raziskovat, kdo točno prevzame odgovornost za tisto, za kar je ti ne. Definitivno pa ni to pediater, ki zabode iglo v rit tvojemo otroku, v iskrenem prepričanju, da dela najboljše, kar je v dani situaciji možno. Razmišljanja, ki je berem v vsaki debati o cepljenju, me navdajajo dobesedno z grozo in vedno bolj se nagibam k temu (pa se nekoč nisem, absolutno ne!), da cepljenja morajo ostati zakonsko obvezna, vsaj nekatera. Šokira me tudi nezainteresiranost ljudi, izgovarjnaje na to, kako se nič ne da, kako se nihče na nič ne spozna – kot posledica pa totalna neaktivnost – edino cepili pa ne bi. Ker je Francka rekla, da je Tončka slišala, da je Pepca videla…. kaj sploh?!

Zelo patognomonično, tako kot v večini svari dandanašnji, je ta bolna potreba po individualnosti, posebnosti, “nečrednosti”, nepripadnosti poprečnemu (normalnemu?). Zato je potrebno narediti vse, da si unikaten, poseben, izstopaš, četudi na škodo svojih otrok.

Boldano besedo zamenjaj z besedo korist, pa boš dobila moje razmišljanje!

tejćka, napisala si, da sta bila z možem na zagovorih. mi prosim napišeš kaj več? če ne želiš o tem po forumu, lahko tudi po mailu.
imam sinčka, ki ga tudi ne bom dala cepiti, zato me zanima, kako potekajo ta “zaslišanja” na inšpektoratu.

Boldano besedo zamenjaj z besedo korist, pa boš dobila moje razmišljanje![/quote]
$Ravno bratno, ljubica. Dokler ni bolezni zato, ker so otroci večinoma cepljeni, si lahko misliš, da je v korist tvojega otroka. Ob pojavu teh bolezni boš spoznala, kako zelo si se motila. In da si delala v veliko škodo svojega otroka. Česar ti niti najmanj ne želim.