Zakaj?! :((
Spoštovani!
Stara sem 18 let in ravno v tem trenutku preživljam eno najtežjih kriz v zadnjem času. To me muči že zelo zelo dolgo in danes je ravno en tak dan, ko mi gre ves čas na jok.
Tako je: kot sem že prej omenila, sem že polnoletna, a vseeno še nikoli v življenju nisem imela pravega fanta in posledično s tem se še nikoli nisem zares poljubila, nikoli nisem imela nikogar, s kom bi šla kam in bi bila ponosna, češ to je pa moj fant. Nekdo, ki me ima rad, nekdo, ki me tolaži, ko mi je hudo, nekdo, s katerim se smejim, ko sem srečna,… Skratka, nikoli nisem bila resnično ljubljena. In to tako pogrešam… Kako rada bi ljubila in bila ljubljena! To je vse, kar si želim.
Ampak, da nikogar nimam, sem si sama kriva. Oziroma kriva so moja neumna načela. Vedno, ko mi je kdo všeč, me je vsega tako strah, da me naenkrat vse mine in si želim le čim prej stran. In potem to obžalujem. To se neprestano dogaja!
Sicer pa se tudi stežka zaljubim. Nazadnje sem bila res noro zaljubljena pred dvema letoma in ljubezen je bila obojestranska, a strah je prevladal in fant me je kar naenkrat nehal zanimati. In spet ni bilo nič. V času do sedaj sem se zaljubljala bolj na kratko (še preden bi se lahko kaj zgodilo, sem se ohladila). –> Po moje zato, ker se je kriza s časom le še poglabljala.
Velikokrat sem razmišljala, da bi bili morda vzroki za tak strah in to, da se sprašujem, kaj pa sploh koga potrebujem in kako je to mogoče, da se na svetu najdeta dva, ki se brezpogojno ljubita, to, da nimam očeta (ko sem bila stara 11 let, je naredil samomor) in da ima mama že skoraj šest let (poročenega) ljubimca, ki ga ne prenesem. {Oba sta na visokih položajih v službah.} (Najhuje pri vsem tem pa je, da je v našem malem kraju to že dolgo javna skrivnost, zaradi katere je bilo in me je včasih še vedno mene pogosto sram pred ljudmi, ker sem vedno imela občutek, da me gledajo z očmi, polnimi prezira. Povrhu vsega pa sem že dvakrat prišla domov, ko sta imela spolne odnose in sem ju slišala, velikokrat pa sem že videla v sheteh uporabljene kondome – ko se spomnim na vse to, bi najraje umrla! Vse se mi zagabi. In tako imam vedno, ko grem kam in je mama sama doma, strah v sebi, kaj bo, ko pridem – če bom morala spet doživeti kaj takega. In kaj, če bi slučajno prišla domov s kako prijateljico??? … Strah me je prihajati v lasten dom!)
Do mame sem že ves ta čas, odkar sem prvič posumila, da ima razmerje, hladna in večkrat tudi osorna, ampak ne morem si pomagati. Zamerim ji, da se je tako hitro po očetovi smrti spustila v to, zamerim ji, ker mi je zagnusila ljubezen, zamerim ji, ker moram vse to prenašati, zamerim ji, …
Ona ne ve, kaj se dogaja z mano. Priznati moram, da mi nudi materinsko ljubezen – tega ji ne morem očitati, da mi pušča veliko (zdrave) svobode; skratka, če ne bi bilo njenega ljubimca, bi bila popolna mati. To lahko brez obotavljanja trdim. Ko ga, recimo, nekaj dni ne slišim po telefonu ali pa ga ne vidim, sem čisto drugačna. Z mamo se pogovarjava o vsem, vlada sproščeno vzdušje – lepo mi je! Toda tega je vedno čez nekaj kratkega časa konec.
Enako čuti moja sestra do njega, a ona že študira, ima resnega fanta in ni je veliko doma. Tudi ona ga ne prenaša, toda o njem se raje nikoli ne pogovarjava – pravzaprav se o teh družinskih travmah ne morem pogovarjati z nikomer. Nobeni prijateljici se ne morem potožiti, ker se tega preveč sramujem.
Pogosto se sprašujem, če sem sploh normalna. Obiskujem gimnazijo in sem odlična dijakinja, a daleč od tega, da bi bila “piflarka” – saj razumete, kaj mislim s tem (nedružabnost, mirnost, odmaknjenost, …). Imam veliko prijateljev, sem razredni zabavljač, obožujem šport, imam divji stil oblačenja in tako tudi odštekano frizuro&barvo, veliko govorim, ogromno se smejem, … Ljudje pravijo, da sem zanimiva in nenavadna oseba in v tem odstopam od povprečja. No, od večine pa me loči še nekaj stvari. Namreč,da ne kadim niti ne pijem kakršnegakoli alkohola (na leto spijem 1dl penine – za silvestrovo). In to, da nikoli nisem zares bila ljubljena. Sem sploh normalna??? Priznam, da sem ponosna, da zdravo živom in to, a ko gledam prijatelje, ki so srečno zaljubljeni, se mi zdi, da na vsej črti zamujam življenje. Navzven tega nihče ne bi rekel, ker sicer imam zanimivo življenje (predvsem zaradi športa, ki ga naravnost LJUBIM), a ti občutki, da mi nekdo in nekaj pri vsem tem manjka, postajajo nevzdržni. Hlepim po treh besedicah – rad te imam!
In hlepim po urejeni družini. In mislim, da je to vse skupaj čvrsto prepleteno, a izhoda iz vsega tega ne vidim.
Mislim, da če bi imela nekoga, ki bi me ljubil, da bi lažje preživljala vse to – primer je moja sestra.
K psihiatru se ne zmorem odpraviti. V našem mestecu ga ni, s tistimi v prvem večjem pa nimam dobrih izkušenj (nekajkrat smo šle tja vse tri – mama, sestra in jaz – ko je sestra imela težave s počutjem).
Ne vem, kaj naj storim. PROSIM VAS, POMAGAJTE MI! Obupana sem.
Hvala vam tisočkrat & oprostite, ker sem se tako razpisala
Spoštovana Žalostna,
sodite v kategorijo ljudi s strogo zastavljenimi vrednotami, ste zahtevni do sebe in drugih ,kar je dobro in prav,hkrati pa ste z enako intenzivnostjo zasanjani ( kar je predvsem manj praktično). Ustvarili ste si podobo idealnega partnerja, ki bi vas ljubil ne da bi se vas dotaknil, ki bi bil na vas brezpogojno navezan, hkrati pa ne bi ogrožal vaše avtonomnosti.Tu boste morali ma lo popustiti.Fant iz mesa in krvi se bo z vami želel rokovati, vas bo skušal, če že ne ne prvič pa drugič,najpozneje pa tretjič ob slovesu poljubiti, sicer se bo umaknil .Mogoče dajete v svoji družbi vtis dominantnosti?Poskušajte ga malo”zradirati” in si dovolite kanček kontrolirane nebogljenosti, učinek vas bo začudil.
Kar zadeva mamo, je ona odrasla oseba ( kar sami trdite tudi zase) in ima seveda pravico do svojega intimnega življenja, v katerega se ne smete vmešavati, le tako boste dosegli, da bo tudi ona spoštovala vaše.
Vprašujete, če ste normalni.Nekoč sem na tem forumu že pisal o normalnosti, zato naj na kratko povzamem, da je to beseda, ki ne pove ničesar, če zraven ne navedemo primerjalne kategorije.Ker ste nagnjeni h kompliciranju, vam svetujem da to razlglabljanje opustite, saj boste ptrej ali slej pri sebi našli kakšno manj zaželjeno lastnost in se boste potem zaradi nje grizli.Sicer pa ste v letih,ko se odnos do okolja in lastne vloge v njem še intenzivno spreminja in zato niste doslej še nič koristnega zamudili.
Žalostna;
hudo mi je, ko berem tvoje “pismo”, ker sem tudi jaz kdaj pa kdaj “veljala” na zunaj zivahna, brezskrbna itd….
pa nisem bila… notri me je vedno nekaj mucilo – le da mnogokrat sploh nisem poznala razloga.
Hocem ti povedati kako sem se izvlekla iz vsega tistega “mucenja”.
Kot prvo ti svetujem, da se ne obremenjujes z mamino spolno aktivnostjo, nehas analizirati njuna pocetja v spalnici… vem, da ti je hudo, vendar bolj mislis na vse in vse se analiziras – slabse se pocutis. Res, da te boli (zaradi oceta…), a vsak mora ziveti naprej. To je cisto “normalno”! 🙂 In ce ti je res tako hudo, ker ima mama ljubimca, se pogovori z njo. Spremeniti verjetno ne bos mogla veliko, a mogoce bos preko pogovora dojela, da je mama zenska, ki potrebuje nekoga. In nikakor ne smes dovoliti, da imata z mamo zaradi njega slabsi odnos! Saj ima mama s teboj posebno vez, kakrsne ljubimec s tvojo mamo ne bo mogel nikoli zgraditi.
Kar pa se tice fanta: ze sama si dojela, da jih sama odrivas proc… ja, ne vem, tezko bo dobiti fanta, ce ga ne spustis v svojo blizino. To je nekaj kar bos morala sama porihtati, v svoji glavi! resno, moras se znebiti vseh teh blokad do fantov, ker drugace bo tezko kateri privrtal ,skozi ta tvoj zascitni obroc, do tebe. Poskusi se sprostiti; kot v druzbi. Ce si lahko v druzbi odprta in komunikativna oseba, se bo dalo potruditi se na samem, s kaksnim fantom.
Verjemi mi, vse se da
– s tem, da moras porihtat v svoji glavi, mislim resno in ne na zaljiv nacin! Jaz sem sama zivi dokaz, da je vcasih treba malo pogledati vase – tako od dalec – in videti, da imamo v glavi nekatere stvari, ki nas le ovirajo pri doseganju lastne srece. Treba se je znebiti (teh ovirajocih stvari)!
Pocasi, a z rezultatom.
Žalostna, zdaj pa ne bodi vec taako zalostna in se postavi na noge – postavi se ZASE… kar zacni z mamo, pogovori se cimprej z njo. Potem bos imela eno breme manj in bos lahko resevala drug problem.
Pisi mi kaj. Cakam tvoj odgovor – upam, da se bos znala spoprijeti z vsem. Bodi mocna!
LP, bridget.
Toliko sem ti napisala, da so me ze prsti boleli – in je vse skup nekam slo:) ne vem zakaj se je in kako se je izbrisalo…..?
ce povzamem nekaj iz vsega kar sem prej napisala:
mama potrebuje nekoga, to je cisto “normalno”, a ce tebi to ni vsec, se pogovori z njo. Spremeniti ne bos mogla veliko, a mogoce bos preko pogovora marsikaj dojela ter drugace gledala na vezo med mamo in ljubimcem. In nikakor ne pusti, da to poslabsa odnos med vama. Zakaj neki? Ona je tvoja mama in imata taksno vez, kakrsne ljubimec s tvojo mamo ne bo nikoli imel. To sta dve popolnoma drugacni vezi…. kaj te briga ljubimec! vem da je hudo (zaradi oceta), a nikakor ne smes pustiti, da je zaradi njega tvoj odnos do mame drugacen. Mama je samo ena – mejta se radi!
glede fantov: moras porihtati v svoji glavi! resiti se moras blokad, ki ti preprecujejo stik s fantom! potrudi se, saj vem da lahko, ker si v druzbi sproscena in komunikativna… bodi taksna tud na samem s fantom…
Verjemi, vse se da!
Res moras porihtati v glavi 🙂 in s tem ne mislim nic zaljivega! sama sem zivi dokaz, da je vcasih treba pogledati vase in od dalec opaziti, da v sebi skrivamo neke stvari, ki nas ovirajo pri doseganju lastne srece. nato moras najti nacin, ki ga bos sama znala uporabiti ter se znebiti teh blokad in ovir….
Ne vem, ce si me sploh kaj razumela, ker to tezko razlozim. Povem ti le, da moras biti mocna – postavi se na noge – postavi se zase – in za svoje dobro pocutje. Zacni npr. z mamo… cimprej se pogovorita (brez kreganj!), povej ji kako cutis, bodi pripravljena na kompromis,…. in poslusaj njo kako se pocuti – najdita srednjo pot. Potem se odpravi na drug problem; si lepa, pametna, zabavna – kaj bi se fant lahko zelel?
samo porihtaj v svoji glavi 🙂 ( upam da te to ne zali! ni misljeno slabo!)
zelim ti sreco – in javi se kaj, da slisim kako napredujes!
drzim pesti!
lp; bridget
Draga Bridget!
Ko sem brala tvoji sporočili, so mi solze kar drle iz oči – kako lepo je vedeti, da je tam nekje nekdo, ki me razume in ki mi namenja toliko lepih in vzpodbudnih besed! Ne vem, kako naj se ti sploh zahvalim, ker to mi zares veliko pomeni in srečna sem, da mi je pripravljena pomagati taka dobra oseba, kot si ti. Tisočkrat ti hvala…
No, že dolgo se zavedam, da moram razčistiti veliko stvari sama pri sebi – a pot je tako dolga in težka, da pogostokrat na njej obupam in je vse spet po starem. Zato se ti še enkrat zahvaljujem za pogum, ki si mi ga vlila s svojima pismoma.
Še naprej se bom trudila, da se bo zame končno začelo novo, lepše življenje & verjemi mi – k temu bodo zagotovo veliko pripomogle tudi tvoje besede!
Hvala, ker verjameš vame; pozdrav
Žalostna, a opogumljena
Najlepša hvala za Vaš odgovor!
Vsega tega se zavedam, a vseeno mi je telo težko, ker ne vem, kako naj to “popravim”. In tudi, zakaj me je strah fantove bližine! Predno sem postavljena pred dejstvo, da se lahko res nekaj zgodi (poljub), bi dala vse, da bi se to resnično zgodilo, potem pa “pobegnem” oz. se temu nekako izognem, kar nato doma (“na varnem”) globoko obžalujem.
Čemu je temu tako? To me naravnost ubija…
Draga ŽAlostna!
Tudi jaz čisto vsak dan pomislim na to kako bi bilo lepo,če bi tudi ajz imela nekoga, ki bi mi govoril”Rad te imam”. Smo lačne ljubezni, občutka pomembnosti, občutka, da nas ima nekdo rad, da smo za nekoga najpomembnejša oseba…Ok, zdaj malo pretiravam.
Ne obupaj, tudi zanaju bo prišel nekdo, ki naju bo imel rad in zapolnil najin rezervar ljubezn9.
Mama pa najposkrbi za to, da bo njeno spolno življenje bolj zasebno.TAko bo tebi lažje, ker se ti bo zdelo bolj tuje.
Vso srečo
tanci
Lepo pozdravljena,
Žalostna povsem se strinjam z Bridget. V bistvu ti je napisala vse, kar sem ti jaz hotela napisati. Resnično se vse tvoje prepreke dogajajo le v tvoji glavi. Ne vem ali je to posledica tvojega doživljanja maminega razmerja z drugim moškim ali kaj drugega. Samo mama ima tudi pravico do novega življenja in sama je odrasla in si pač lahko sama izbira partnerje. Povsem se zavedam, da to tebe boli in morda je res čas, da se pogovoriš z njo. Praviš, da se ne moreš z nikomu pogovarjati o teh stvareh, ker te je sram. Samo vedi, da problemi se samo in zgolj rešujejo s pogovori in nikakor drugače. Če probleme držimo v sebi se samo kopičijo in s tem nastajajo še večji. Morda ne bi bilo slabo, če bi se vse tri (s sestro) pogovorile skupaj in razložili mami svoje težave in poslušale tudi njeno plat zgodbe, kajti tudi tvoja mati, po vsej verjetnosti, tako kot ti želi biti ljubljena. Tudi to moraš razumeti. Zdiš se komunikativna in živahna, odprta oseba, le gradov v oblakih ne zidaj, kar se tiče razmerja s partnerjem. Ni vedno z rožicami postlano veš. Vsako razmerje zahteva določeno mero kompromisov iz obeh strani in pravtako pripravljenost za pogovore in probleme, ki nastajajo skozi leta. Zato se moraš naučiti pogovarjati o svojih problemih, ki te težijo. Ne skrivaj jih v sebi. To je prvi pogoj za uspešno življenje s partnerjem. Prava ljubezen pa tudi še pride, Žalostna in ko bo prišla boš to vedela in ne bo se ti potrebno truditi, da bi bila zaljubljena, ker takrat boš in to do ušes.
Oprosti, če sem ti preveč solila pamet ali če sem karkoli narobe razumela. Srečno, Žalostna!
Lep pozdrav,
Pia
Lepo pozdravljena Žalostna!
V prvih vrsticah se ti v naprej opravičujem, ker bom morda z naslednjimi vrsticami popolnoma zgrešila bistvo tvojega problema. Zavedam se, da tvoj problem predvsem izhaja iz odnosa tvoje matere do sedanjega partnerja, katerega spremljaš ter smrti tvojega očeta. Znano je dejstvo, da veliko moških išče v svoji partnerici oziroma ženi svojo mater, zakaj pri tebi ne bi morda bilo obratno? Ali si se morda vprašala, če ne iščeš v svojih potencialnih partnerjih svojega očeta. Včasih, ko izgubimo ljubljeno osebo potrebujemo svoj čas, nekateri manj, nekateri več in včasih se sploh ne zavedamo, da v bistvu še nismo preboleli.
Morda ti tu lahko napišem svojo izkušnjo. Pri 21 letih sem izgubila prijateljico, s katero sva bili sosedi in sva praktično večino časa preživeli skupaj. V bistvu sva si bili kot sestri. Precej časa sem potrebovala, da sem njeno smrt prebolela in ves ta čas me je spremljal občutek, da bom izgubila vsako ljubljeno osebo na katero se bom navezala. Čeprav tega okolica ni opazila je bilo to globoko zakoreninjeno v moji podzavesti in svojih občutkov nisem mogla razumeti vse do takrat, ko sem začela sprejemati, da je ni več in je nikoli več ne bo.
Draga Žalostna, menim, da je problem glede fanta ravno v tvojem sprejemanju smrti očeta. Morda imaš občutek, da te je oče s svojo odločitvijo pustil na cedilu in te občutke prenašaš na svoje simpatije. Zavedam se, da je ta izkušnja s smrtjo tvojega očeta povzročila tebi in tvojim bližnjim ogromno bolečino in morda tudi tvojo bojazen, da bi te še kdo v življenju pustil na cedilu. Imam občutek, da si se kot školjka zaprla v svoj svet v bojazni pred novimi razočaranji. Verjemi, v vsaki vezi se podajaš v neznano in nikoli ne moreš trditi za nobeno zvezo, da bo obstala za celo življenje in se nikdar končala. Naj te ne bo strah bližine drugega, predvsem če gre za ljubljeno osebo. Človek, ki se iskreno zanima za tebe je pripravljen marsikaj s teboj prebroditi in ti pomagati. Daj svojim občutkom prosto pot in ne zapiraj jih v sebi. Verjemi čas celi rane. Nekega dne boš prebolela smrt svojega očeta, čeprav pozabila ne boš nikoli in tako je tudi prav. Vedno bo prebival v tvojem srčku in ob najtežjih trenutkih se boš spomnila najn in od tam črpala nove moči za težave, ki jih boš še srečala v življenju.
Ponovon se ti iskreno opravičujem, če sem morda zgrešila bistvo tvojega problema, vendar pa vseeno mislim, da prenašaš svoje občutke ob smrti očeta na svoje simpatije in se zaradi tega zapiraš v varni pristan v bojazni, da te ne bi kdo prizadel. Poskušaj se z mamo pogovoriti o smrti tvojega očeta in njenega moža. Prepričana sem, da sta obe prizadeti glede tega, le čustvom morata dati prosto pot. Morda boš ob pomoči svojih bližnjih lažje prebolela smrt in se soočila z njo. Ne moreš verjeti koliko zdravilnega učinka za dušo ima lahko en samcat odkrit pogovor. Ne obupaj Žalostna, kajti veliko nas je, ki verjamemo vate. Srečno!
Lep pozdrav,
Pia