Zakaj?
Zakaj sta o mejni osebnostni motnji odprta dva foruma – posebej za bolnike in posebej za svojce? Tega še nikjer drugje nisem videla. Niti na tujih forumih, niti na med over net. Na tujih zdravstvenih forumih je dostikrat urejeno tako, da si označiš, ali si bolnik ali skrbnik. Mnenja in izkušnje pa se izmenjujejo med obojimi.
Tukaj pa je en forum za osebe z motnjo in tam se ploska vsakemu priznanju “imam MOM” v smislu, da je to priznanje že velik korak k izboljšanju. Piše se sočutno in spodbudno. Večina priznanj je s strani žensk, kar ustreza statistiki.
Na drugi strani pa je forum za svojce, kjer se osebe z motnjo opisujejo kot preračunljive, hladnokrvne skoraj zveri, kjer se ploska vsaki odločitvi za prekinitev zveze in kjer velja prepričanje, da nikoli ne bo bolje. Tudi tu v večini pišejo ženske, ki imajo ali so imele motene partnerje.
Po daljšem prebiranju obeh forumov dobim občutek, da se naenkrat kar vsako nasilje opredeljuje kot MOM, ne glede na dejansko osnovo.
Mislim, da bi bilo bolje imeti samo en forum za MOM in tam res govoriti samo o tem. Za drugi forum pa bi bil boljši naslov na primer Žrtve nasilja – ki je lahko povezano z MOM ali pa tudi ne
Pozdravljena ElisaDay.
Dejstvo je, da oseba, ki ima MOM ali takšne značajske lastnosti ni sama kriva, da to ima in verjamem, da je takšno življenje zelo, zelo težko. Vendar je tudi dejstvo, da je še veliko težje živeti s kom, ki ima MOM ali takšne značajske lastnosti in da je to za bližnje ( ne samo partnerje, tudi stašre, otroke in druge bližnje) lahko totalen pekel. že v sami definiciji mejne osebnostne motnje je, da zelo poškoduje medsebojne odnose in da so tarča vedenje osebe z MOM prav bližnji, ki so dostikrat leta in leta ujeti v mejni svet svojega bližnjega, ne da bi sploh vedeli, kaj se sploh dogaja, in da bližnji z MOM ponavadi s svojimi manipulacijami (četudi kdaj nezavednimi) dobesedno posrka vso pozornost in energijo svoje okolice. Ena bolj prepostih definicij , kako prepoznati kdaj gre za duševno bolezen in kdaj za osebnostne motnje je, da pri duševni bolezni spravljaš sebe ob pamet, pri osebnostni motnji pa druge.
Tako osebe z MOM, kot njihovi svojci se soočajo s povsem različnimi problemi in za njih obstajajo povsem različne rešitve in foruma sta namenjena temu, da si med seboj pomagajo, dajejo podporo, si delijo svoje izkušnje….in da imajo oboji prostor, kjer lahko delijo svoje izkušnje, ne da bi se jim bi bilo pri tem potrebno ozirati na druge. Še posebej to velja za svojce, ki se ponavadi tako ali tako večino časa ukvarjajo zgolj s svojim bližnjim MO namesto, da bi se posvečali tudi sebi in svojim težavam.
Ena od značilnosti oseb z MOM je tudi, da večinoma za svoje težave krivijo svoje bližnje in da skoraj nikoli ne prevzamejo odgovornosti ne za svoja stanja, niti za dejanja ( ti si kriv, če bi bil ti drugačen, če bi …). Tudi če pride do priznanja, da imajo morda MOM ali da z njimi ni vse ok ali celo ( zelo redkega) opravičila , je to dostikrat zgolj zato, ker so stisnjeni v kot in jih je strah, da bi kaj izguili, kot forma manipulacije, da bi prišli do svojega ali da bi se na tak način (spet) izognili odgovornosti zase ( imam mom in zato se ne morem obnašati drugače in zato me morate sprejeti takšnega kot sem in ne morete pričakovati, da bom sprejel odgovornost ali se spremenil) Seveda obstajajo izjeme ampak celo strokovnjaki se otepajo zdravljenja osebe z MOM, ker jih večinoma meni, da so neozdravljivi, ker dosledno odklanjajo vse, kar bi pripeljalo do izboljšanj in zgolj krivijo druge ali pa da zdravljenje traja tako dolgo in je tako naporno in s tako negotovimi rezulatiti, da se temu raje izognejo. Tisti, ki imajo v svoji bližni osebo z MOM vedo, kaj pomeni takšno življenje in koliko pomeni, da imaš nekje nek prostor, kjer se ti ni treba ves čas ukvarjati z osebo z MOM, kjer imaš tudi prostor zase in kjer drugi ( končno) razumejo, kaj se dogaja.
Poleg tega – v isti prostor dati žrtve zlorab , kot tiste, ki jih povrzočajo se mi ne zdi neprofesionalno, kot če bi imeli isti forum za žrtve posilstev , skupaj s tistimi, ki se morajo naučiti svoje težave s spolnostjo reševati kako drugače, kot da sledijo svojim impulzom in posiljujejo. In dejstvo je, da se osebe z MOM , ker drugače ne znajo, zmorejo ali nočjo poslužujejo različnih manipulacij in da v večini primerov prihaja do hudih zlorab bližnjih ( čustvenih, verbalnih, psihičnih). Na eni izmed boljših strani za mejno osebnostno motnjo http://www.bpdcentral.com imajo internetne skupine za samopoč povsem ločene. Ne samo med mejnimi in svojci, temveč imajo posebne skupine samo za otroke, starše, tiste, ki se ločujejo, tiste, ki so še v odnosu, tiste, ki ne vedo, kaj bi naredili….vsi se namreč soočajo s povsem drugačnimi težavami.
***
Ni vsako nasilje MOM ( čeprav je čustveno, besedno in tudi fizično nasilje velik del življenja z osebo z MOM. In ni vsaka manipulacija, izsiljevanje….MOM. Res je tudi, da pri nas o osebnostnih motnjah vemo tako malo, da so na forumih zgodbe, ki bi morda spadale pod forum za druge motnje. Res pa je tudi, da je to trentno skoraj edini prostor, kjer se lahko o podobnih stvareh sploh pogovarjaš.
***
Tudi forum Žrtve nasilja bi bil zelo dobrodošel, saj je tega pri nas veliko in verjamem, da bi imeli na med over net dovolj posluha, da bi odprli še tak forum, če bi se odločila, da ga pomagala moderirati.
Upam, da sem odgovorila na tvoja vprašanja.
GittaAna
Hvala, GittaAna, za izčrpen odgovor. Tako, kot si ti napisala, se moram strinjati: na istem mestu ne morejo biti žrtve in povzročitelji. Ampak ravno v tem je moja dilema: ali gre za povzročitelje in žrtve, ali gre za paciente in svojce.
Mimogrede in čisto izven teme dovoli en mali popravek. Posilstvo ni dejanje spolnosti, ampak izkazovanja moči in prevzemanja kontrole.
Vprašanje, ki se postavlja, je, ali oseba izvaja nasilje namerno ali zato, ker ne more drugače? Če ponazorim: jaz ne znam žonglirati, ker nimam takšnih fizičnih spretnosti. Če bom poskusila, mi bodo žogice padle na tla. Ne bom jih namerno vrgla. Če bom veliko vadila, bodo žogice manjkrat padle, še vedno pa se bodo kdaj nenamerno znašle na tleh. Na drugi strani nekdo, ki je spreten in zna žonglirati, pa zanalašč pusti, da žogice padejo. Kam spada nasilnež? Kam spada oseba z mejno motnjo?
Viviani v celoti pritrjujem: za nasilje ni opravičila. Tudi je za nasilje vedno kriv samo in edino nasilnež, nikoli žrtev. To je treba velikokrat ponavljati, tega ljudje na žalost ne dojemajo.
Imam pa še eno vprašanje in bom zapisala kar v to temo. Ali je možno, da pride do trajnih sprememb v vedenju zaradi zunanjih vplivov – škodljivih snovi? Imam velike težave v zvezi in tako sem tudi našla ta forum. Ko pomislim nazaj, se mi zdi, da vidim mejnik. Moj partner je bil čudovit človek. Delaven, odgovoren, nežen, z dobrim vzorcem iz primarne družine. Tako je bilo nekaj let, dokler se ni zaposlil na takem delu, kjer so delali cel dan s hlapljivimi kemikalijami in brez vsake zaščite. Takrat se je popolnoma spremenil, ampak ko se mu govorila, naj si poišče drugo delo, je pravil, da je njemu v redu in da ne vidi nič narobe. Potem je šla tista firma v stečaj in sem bila srečna, čeprav smo zapadli v velike finančne težave. Doma pa je bil pekel, ampak sem ves čas vztrajala in upala, da se bo to nehalo in bomo živeli kot prej. To traja že veliko let. Nekaj se je vmes izboljšalo, nekaj je ostalo in odnos niha med znosnim in obupnim. Obnašanje je čisto takšno, kot ga opisujejo pri mejni motnji.
Ima kdo izkušnje s tem ali ve kaj o tem?
ElisaDay, pozdravljena!
Razumem te, da se človek boji vsake diagnoze, ki je lahko postavljena, pa naj si gre za nas ali za našega bližnjega. Forum spremljamo svojci, katerih bližnji imajo vedenje podobno, kot ga uvodoma omenja modaratorka foruma dr. Mojca. Z. Dernovšek. Mislim, da je od opisa vedenja do postavitve diagnoze dolga pot. Tudi moderatorka omenja le možnost, ni pa to nujno, da gre za osebo z MOM. Pri nevšečnostih, ki nam jih povzročajo svojci s svojim nerazumljivim vedenjem, določitev diagnoze ni tako pomembna, kot je pomembno to, da bližnji sebi in nam delajo veliko škodo. Prizadeti s pomočjo foruma iščemo pot rešitve. Ena od teh je mogoče tudi spoznanje, da imamo opravka z osebo z MOM, lahko pa tudi ne. Ne glede na vse omenjeno, je najpomemmbnejše to, da prizadeti z uvidom počasi stopamo na pot rešitve. Ravno zato se mi zdi ta forum zelo pomemben in se popolnoma strinjam z razlago GitteAne.
Zdaj pa par mojih čisto laičnih misli o tem kar sprašuješ in ko pišeš o spremembah v vedenju tvojega partnerja. Nezaposlenost je zelo huda osebna stiska, ki pri prizadetemu lahko izzove zelo različne obrambne reakcije. Nekaterim nezaposlenost načenja osebno dostojanstvo in jim močno načenja zdravje, nekateri se poslužujejo destruktivnega (beri: otroškega) reševanja svojega stanja s tem, da težijo svojcem in okolici. Nekateri iz stiske nezaposlenosti iztržijo največ, saj ob tem najdejo delo, ki jim leži ali jim celo pomeni njihovo poklicanost. Nerazumnega početja našega bližnjega vsekakor nismo dolžni prenašati in podpirati, saj to nikamor ne pelje. “Ne morem ti dovoliti ravnanja, ki škoduje tebi in meni”, bi jaz temu rekla.
Za začetek bi ti predlagala, da si prebereš dve zelo zanimivi knjigi autorice Susan Forward: “Čustveno izsiljevanje” in “Moški, ki sovražijo ženske in ženske, ki jih ljubijo”. Mislim, da boš v njih našla nekaj odgovor zase. Drugače pa ti predlagam, da si še z nami na forumu in poskušaš naprej konstruktivno sodelovati. Na tvojem mestu bi jaz najprej iskala rešitev zase in se ne bi ukvarjala z diagnosticiranjem partnerja. Res je da, več ko o problemu vemo, lažje ga rešujemo. Problem, ki ga opisuješ ni nastal v enem dnevu, zato ne pričakuj hitrih rešitev. Včasih je za nas odrešilna misel že to, da smo v stiku z ljudmi, ki nam stojijo ob strani, ki govorijo iz izkušenj in so nam pripravljeni pomagati. Tudi ta forum je to zagotovo. Pa SREČNO! Odmev
ElisaDay!
Še o naslednji tvoji misli bi rada nekoliko pokomentirala:
“Viviani v celoti pritrjujem: za nasilje ni opravičila. Tudi je za nasilje vedno kriv samo in edino nasilnež, nikoli žrtev. To je treba velikokrat ponavljati, tega ljudje na žalost ne dojemajo.”
Ta trditev se mi zdi zelo napačna, posplošena in je za žrtve včasih zelo pogubna, če tako razmišljajo. Za nasilje res ni opravičila. Žrtev, ki se želi otresti nasilja mora najprej iskati odgovor v sebi, kje je ravnala narobe, da se je nasilje zakoreninilo. Problem je v tem, da se izvajanje izsiljevanja brez naše nezavedne “pomoči” ne more zakoreniniti. V medosebne odnose žal tudi sami vnašamo svojo bisago “čustvenih brazgotin”, zaradi katerih dovoljujemo nasilje. Najtežje spoznanje za žrtev je, da spozna in si prizna, da nasilneža s popuščanjem dejansko uči kako naj jo izsiljuje. Kruta resnica je, da žrtvina privolitev pomeni za izsiljevalca nagrado. Kadarkoli pa koga nagradimo za kako dejanje, mu s tem NEZAVEDNO najbolj učinkovito sporočamo, da ga lahko ponavlja. Problem je v tem, ko se začne nasilje s časoma razraščati v vse pore našega življenja in ko je žrtev stokrat spregledala rdečo luč še dopustnega. Žrtev pri tem rabi res veliko zunanje pomoči, poguma in osebne zavzetosti, da dojame in spozna zdrave vzorce življenja in končno začne sebe razumeti zakaj dovoljuje nasilje. Do tega spoznjanja pa je včasih žal zelo dolga in naporna pot.
Tu pa sem zašla že na strokovno področje o žrtvah nasilja. Razvoj je na tem področju zelo napredoval, zato se je potrebno izogibati posplošenih trditev. Pri tem se ne gre za iskanje krivde, tako ne v nasilnežu, kot ne v žrtvi. S tem ničesar ne rešimo. Gre se za razumevanje vzrokov zakaj eden, kot drugi tako ravnata in se v odnosnem žal dopolnjujeta. Zdi se mi pomembno, da na tem forumu preveč strokovno ne razpredamo zakaj je nekdo postal nasilnež in zakaj nekdo žrtev, ampak poskuša vsak sam iskati odgovore o tem s pomočjo ustrezne litarature.
Vedenje o tem, da je nekdo žrtev je napredovalo v tej smeri, da žrtev opogumlja, da prevzame odgovornost za lastno življenje in težave.
Vsak odrasel človek posebej mora prevzamati odgovornost za lastno življenje. Edini človek, ki ga lahko spremenimo na tem svetu, si ti sam. Tu pa nas vsakega posebej čaka ena najtežjih nalog. Mislim, da je ta forum temu namenjen in da si pri tem lahko pomagamo in to korak za korakom. Lp Odmev