..zakaj?
Nekaj časa prebiram vaš forum in opazila sem, da nas je kar nekaj… Meni se je vse zgodilo pred nekaj mesci. Na čisto navaden dan, ko sem najmanj slutila. Bil je moj dober prijatelj; prijatelj, ki mi je vedo stal ob strani.
Sama sem bila pred leti žrtev psihičnega in fizičnega nasilja, ki sem mu komaj ušla in z pomočjo strokovnjakov; ki so se trudili maximalno uspela preboleti.
A kako preboleti, da nekdo vzame tvojo dušo in tvojo samopodobo?? Zgodbo pišem tukaj prvič; zlorabe nisem prijavila, ve jo le moj partner, a mi ne verjame, da se je zgodila.
Bilo je jutro, ko sem se vrnila iz službe in odšla z prijateljem na čaj. Vozil me je on in spili smo čaj, ko so prijatelji odšli in ker je bil on moj prevoz, sem počakala da me pelje.
Dolil mi je še čaja in prižgal cigaret. Pogovarjala sva se o mojem partnerju, vse je bilo vredu, ko je nenadoma zazvonil moj GSM. Pisal mi je sodelavec, da nekaj potrebuje, če mu lahko priskrbim. Med tipkanjem odgovora se je prijatelj vstal in prišel za mojim hrbtom. Roko je dal na mojo ramo in me poljubil.
Rekla sem mu naj neha, a je dal še na drugo ramo roko, ta pa je zdrsela v srajico. Roko sem odločno odmaknila. A on se je nasmehnil in vprašal: “A si ne želiš!” Odgovorila sem NE, ljubim svojega fanta.
Vsedel se je na svoje mesto in obljubil, da me pelje domov samo da spije čaj. Med pitjem je rekel, da se je samo šalil, a po nekaj minutah je vstal in mi spet pristopil… pogled je bil hladen in ustrašila sem se. Ukazal mi je naj se slečem, a sem mu takoj rekla, da ne in naj me pelje, če ne bom šla peš…
V sekundi me je zagrabil in odnesel v sobo, kjer mi je na silo slekel kavbojke in hlačke – čeprav sem jih z vso močjo vlekla navzgor. Z eno roko me je zagrabl za roke, da se nisem mogla upirati in mi rekel: ” Vem da si to želiš! ” Začutila sem ostro bolečino spodaj, ki je bila z vsakim prodorom vame močnejša….
Prosila sem ga naj neha, naj se ustavi a se ni, nadaljeval je kljub temu da me je bolelo.
V eni sekundi mi je vzel vse kar sem imela…ponos, ženskost in samopodobo.
Poskušala sem pozabiti, nekaj časa sem ga še videvala, a ko sem zamenjala službo, se tudi vidiva ne več.
Ko sem ga videla nazadnje mi je samo rekel.” Pa saj te nisem posilil?? ”
Čutila sem da mu je vseeno. Da mu ni mar za moja čustva in občutke!
Ampak jaz ne bom pozabila, nikoli. Še posebej ne, če zaradi tega dogodka izgubim osebo, ki mi pomeni vse na tem svetu!!!!
Kako preboleti in pozabiti???
Še_ena
Pozdravljena!
Veseli me,da se berejo teme na tem forumu. Vesela sem, da si se opogumila in pisala.Res je, da nas je veliko takih, ki smo v svojem življenju naleteli na takšno ali drugačno zlorabo. Kakršna je že bila, vsaka nas ” zaznamuje ” in jo imamo v sebi do konca življenja. Eni jo predelamo, drugi ne.
Sama navajaš, da si nekoč že bila žrtev zlorabe, da si jo uspešno predelala. Vendar kljub vsemu, mi kot ” žrtve ” smo vedno ” lahki plen ” za take ljudi, ki nas lovijo. Predvsem zato, ker imamo slabo samozavest, samopodobo, in ker nas morda tudi ” izdaja mimika ” telesa.
Do sedaj že veš, da vsaka zloraba ali nasilje, omaje naše zaupanje, samozavest, iskrenost do soljudi .. Zato vsak od nas potrebuje različno dolgo časa, da zaceli rano in gre naprej v življenju.
Mnogi izmed nas, se nikoli ne poberejo!
Navajaš tudi, da tvoj partner ve za zlorabo, pa vendar ti ne verjame !?! Vprašam se, kako lahko z dneva v dan živiš z nekom, ki ti najbolj kruto nasilje NE VERJAME ? Ko rabiš njegovo podporo, pa je nimaš! Ko želiš, da bi bilo spet ” tako kot je bilo do takrat “, pa tega ne bo več.
Dejanje je še toliko hujše, ko ti je človek, ki te je ” vzel “, rekel , ” da ti ni nič storil “. Kako prikladno, nesramno in nečloveško dejanje iz njegovih ust. Vzel ti je mnogo tega in težko se povrne nazaj v stanje. Napisala sem TEŽKO – ker je res dejansko težko, ni pa neizvedljivo. Potrebno bo vložiti veliko svojega truda, volje, trme, vztrajnosti, doslednosti, borbe same s seboj in predvsem zavedanja, da se gre ZATE in da TI pravzaprav nisi pri tem nič kriva. Bila si pač na nepravem mestu ob nepravem času.
V začetku bo težko, ker boš premlevala svojo zgodbo znova in znova. Celo v mislih si boš naredila scenarij, kaj bi lahko bilo drugače, pa zakaj tega ali onega nisi storila ! Take misli te bodo samo še postavile v težjo vlogo, kako sebe ” spraviti v red “. Želim si, da ne premlevaš zgodbe, ker marsikdo, se v takih premlevanjih izgubi, ter izgubi za vedno !
Kar je bilo, je pač bilo. Spremeniti dejstva ne moreš, lahko pa začneš graditi na svoji samozavesti, samopodobi in sebi omogočiš, da se okrepiš v tistih točkah za katere veš, da so tvoje slabe točke do sedaj.
Morda nebi bilo odveč, da zopet poiščeš strokovno pomoč, če jo seveda želiš ! če si zmogla takrat, boš tudi sedaj! Prvo pravilo je, da si žrtva mora verjeti, da nekaj zmore in si to tudi dokaže.
Srečno in javi se še kaj!
Pozdravljena!
Verjetno je tvoje vprašanje, navajam ” zanima me zakaj ste napisali, naj ne premleva zgodbe? “, povzeto iz tega sestavka ( ?) : V začetku bo težko, ker boš premlevala svojo zgodbo znova in znova. Celo v mislih si boš naredila scenarij, kaj bi lahko bilo drugače, pa zakaj tega ali onega nisi storila ! Take misli te bodo samo še postavile v težjo vlogo, kako sebe ” spraviti v red “. Želim si, da ne premlevaš zgodbe, ker marsikdo, se v takih premlevanjih izgubi, ter izgubi za vedno ![/b]
To se je nanašalo na trditev, da je v večini primerov najbolje ne razmišljati raznih scenarijev v glavi, kako bi bilo, če bi postopala drugače ? Ker spremeniti se ne da škode, ki jo doživi in preživi otrok, ženska ali moški. Trdim pa, da je pametno predelati zlorabo, ker v nasprotnem primeru nas bremeni v vsakdanjem življenju, pri odnosih, komunikaciji in razumevanju sebe – kar je tudi najpomembnejše. Prva pot je, da se zavemo težave oz. problema, druga pa da nekaj naredimo zase, za svojo pohabljeno oz. ranjeno dušo. Bližnjic ni in ni enostavna naloga to. Pa se kljub vsemu da to izpeljati, če imamo voljo, vztrajnost in zagotovilo, da se nočemo več smisliti sami sebi. V bistvu je to ključ do naše sreče, sreče na koncu tunela. Za vsakim dežjem posije sonce in kako močno bo svetilo na nas, je odvisno samo od nas samih !
Srečno!
Ja vprašanje se je nanašalo na ta odstavek. Hvala lepa za odgovor. Oprostite, sem samo malo zmedena, ker berem stvari o zlorabi in vsi pišejo, da jo je potrebno predelati pa nisem točno vedela kako naj bi to naredila. Se pa zavedam da je vse odvisno od mene. Samo se mi zdi dosti problem, glede na to da je verjetno tudi to da nimam nobene volje neke vrste posledica tega. Kakor berem pa za take stvari rabiš ogromno volje. Začaran krog. 🙁
Pozdravljena!
Ni samo volja potrebna za predelavo zlorabe, tudi želja po lepšem in boljšem življenju. Nekateri ljudje nimajo volje, ker se ne znajo, ne upajo osredotočiti na zlorabo. Včasih dodatno temu bodruje tudi slaba samozavest in nizka samopodoba ( včasih je sploh ni ). Samo odločiti se je treba, narediti mora klik v glavi. Eni se lahko sami motivirajo, drugi potrebujejo prijatelje za spodbudo. Ni treba in tudi ni potrebe, da žrtev ostane žrtev celo življenje. Tu sem tudi zato, da Vas uporabnice motiviram. Kaj lahko izgubiš, če začneš delati na sebi? Kaj lahko pridobiš ? To so vprašanja, ki včasih pretehtajo.
Srečno!