Pozdravljeni!

S partnerjem sva skupaj cca.3 leta.Že nekaj časa si želim otroka,ker pa mi ne uspe po naravni poti,sem se odločila za zdravljenje neplodnosti.Do sedaj partner ni izrazil želje po otroku ampak tudi nasprotoval ni,ko sem omenila.Zdaj je prišlo do tega,da bi moral tudi on nekaj narediti za to,ampak se je ustrašil in rekel,da on noče sodelovat pri temu,saj imam jaz problem z tem in ne on in da on ima kar ima(otroka iz prejšne zveze)..to me je zelo prizadelo in niti najmanj nisem pričakovala takih besed iz njegovih ust.On se noče pogovarjat o tej temi,kot,da ga je sram.Sama ne razumem zakaj si ne želi otroka z mano in zakaj se nebi potrudil že zaradi mene in moje želje.Res potrebujem mnenje nekoga drugega,oz.kako vi to vidite? Naj vztrajam v taki zvezi,če so najine želje drugačne in brez podpore?

Spoštovani,

sama to stisko vidim kot preizkušnjo za vajin trenutni in nadaljnji partnerski odnos. Se pravi, da ima nek namen. Morda je pomembno sporočilo to, da ugotovita, na kakšni točki v življenju se nahajata glede vajinega odnosa, želja, kako doživljata drug drugega, kako se počutita drug ob drugem, sta zadovoljna z odnosom, ki ga živita, vaju odnos izpolnjuje, sta si v oporo, če ne, kaj manjka, kaj pogrešate, kaj bi si želeli, prisluhneta drug drugemu…? Ima odnos pravo energijo za novo življenje? Se lahko srečata v vaših skupnih željah in potrebah? Sama bi vam priporočila, da si vzamete čas, v miru (npr. sprehodi), sproščeno in se s partnerjem začneta poglobljeno o vsem tem pogovarjati, predvsem o doživljanju tega, o strahovih, zadržkih, dvomih, bolečini, o prihodnosti…, kajti samo iskreni odgovori vaju bodo pomirili, osvobodili in stisko razjasnili (četudi vama kakšni ne bodo pri srcu). Skozi pogovor bosta tudi ugotovila, ali si oba želita otroka ali ne, kakšni so zamolčani strahovi, ki jih nosita. Ne glede na to, do kakšnih zaključkov bosta prišla, so le-ti nujni, da se bosta lahko odločala v življenju naprej. Čeprav je resnica kdaj lahko za nekoga boleča, nesprejemljiva, pomeni le, da ni usklajena z željami drugega, a še vedno je resnica. Pogovori vaju lahko še bolj zbližajo in povežejo, lahko pa spoznata, da so vajine predstave o prihodnjem življenju povsem različne. Ti pogovori so pomembni, saj se na osnovi spoznanj, občutkov lahko odločate za naslednje korake v vajinem odnosu in življenju, v skladu s tem, kar čutite in kar vam je pomembna vrednota v življenju. Če vama bo pretežko, se lahko pogovorita ob prisotnosti terapevta. Bodita pogumna in zaupajta, da bo vse tako, kot mora biti. Srečno na vaši poti želim!

Barbara K. Novak, zak. in druž. ter.

in še nekaj…

“Naj vztrajam v taki zvezi,če so najine želje drugačne in brez podpore?” sprašujete. Odgovor na to boste vedeli samo vi in nihče drug. Zaupajte.

Kakšen odnos ima do svojega otroka? Zakaj sta šla z bivšo partnerko narazen? Kako sedaj sodeluje(ta) z bivšo partnerko glede otroka ..? Koliko je partner že star (mogoče je prestar za še enega otroka)? Mislim, da bi vam odgovori na ta vprašanja povedali kej več.

Morate se vprašat oz (vprašat njega); kakšen odnos ima že z obstoječim otrokom?; zakaj sta šla z bivšo partnerko narazen?; koliko je star (mogoče je prestar za otroka); koliko vas ima resnično rad?

Otroci so velika obveza. Mogoče si ne želi skrbi. Kako pa skrbi za svojega otroka? Mogoče je že prestar. Zakaj ga je bivša pustila?

Vse ti je povedal. On noče sodelovati pri tem in če bi mu omogočila iskren pogovor in izraziti mnenje, bi verjetno rekel, da noče več otrok. Siliti nekoga v starševstvo se pa redko dobro izide. Moški, ki si res želi otroka, se obnaša drugače in bi seveda z vsemi štirimi (no, petimi) šel v preiskave in ti stal ob strani.

moški v glavnem ne marajo skrbeti za otroke, zato je tudi šel s teboj, da ima manj dela s svojim. očitno mu niti malo ni do tega, da bi imel še otroke s teboj. Rešitev je povsm preprosta, pusti ga in si najdi nekoga, ki mu bo do tebe. Ali pa pojdi na umetno oploditev v tujino.