zakaj zivimo? nekateri pravijo ziveti je lepo ali pa uzivaj zivljenje…kje je smisel? sem se dokaj mlada in sem ze veliko pretrpela. ne morem se ravno pritozevati nad mojim zivljenjem. zivim v druzini, ki vsaj na zunaj deluje normalno (saj tudi na znotraj ni tako hudo), imam prijatelje, …vendar vseeno…ko berem poste se velikokrat vprasam zakaj zivimo? zakaj toliko trplenja za nic? enkrat bos umrl…in s cim se bos lahko pohvalil na koncu zivljenja?…

-ja veste sem kar dobro zivel, samo en ducat bliznjih mi je umrlo, samo 3 osebe so me prevarale, samo 3/4 zivljenja sem trpel-….

pa kje hudica je smisel?? ne razumem. saj ne recem da je pa zdaj celo zivljenje v k… pa se le sprijaznimo vecinoma ga pa je!

kot sem ze rekla sem mlada in vam povem naj se slisi se tako pesimisticno :BOJIM SE ZIVLJENJA!…koliko ljudi mi bo se umrlo…koliko casa bom pretrpela….kaj bom sploh imela od zivljenja?

sem namrec custvena oseba in ze ob izgubi ribice sem jokala…kaj bo sele ob izgubi npr starsev? mislim da ne bom zdrzala, saj ze ko pomislim na to se mi oci solzijo…

no skratka ko boste ugotovili zakaj zivimo mi le sporocite saj ze par let iscem odgovor na to in sem ze navelicana sebe in zivljenja samega…

LP Neja

PS- da ne boste narobe razumeli…to ni samomorilno pismo 😀

Življenje je lepo. Preprost stavek, ki ga moram izreči ob takem besedilu. Smrt je del življenja. Sem še mlada in marsikaj sem že dala skozi življenje. Ogromno, preveč operacij, preveč prijateljev sem že izgubila tudi v najstniških letih. Pa živim. Na Pediatrični kliniki sem videla ogromno, preveč hudega, pa ti otroci živijo. Delala sem na hematoonkološkem oddelku in ti otroci so veseli, čeprav jih daje grozna bolezen. Ne vem zakaj tak pesumizem pri tebi. Seveda se mi lahko zaupaš in mi pišeš na moj mail, če te kaj teži. Ni problema.

Ko sem brala tvoje pismo se mi je zdelo kot bi ga sama napisala. Nekdo je danes umrl, moj bližnji umira, na obroke. Tudi jaz se sprašujem zakaj in do kdaj? Za znoret! Sem ful optimist, ampak v takih trenutkih še tega izraza ne razumem dobro, saj ti včasih življenje vzame vse. Blagor tistim, ki z nasmehom na licih lahko rečejo, da je življenje lepo. Moje ni
LP

Jaz sem tudi ful čustvena oseba in sem dobivala živčni zlom, ko mi je umrla kaka živalca, ko sem bila majhna (živali pa sem imela cel kup).

Umrlo mi je tudi nekaj ljudi, še posebej me je zadelo zaradi dveh (zaradi enega si verjetno nikoli ne bom opomogla). Mislila sem, da bom kar umrla, ampak včasih ne umreš kar zlepa.

Če se ti dlje časa dogajajo zoprne stvari, normalno, da počasi padeš v malodušje.
Ampak verjemi, nekomu si potrebna, pa morda še ne veš.
Morda je potrebno, da se zamisliš nad stvarmi, ki se ti dogajajo, da vidiš bistvo, zakaj je to dobro. Jaz še vedno trdim, da je vsaka stvar za nekaj dobra, samo sprejeti moraš življenje.

Najprej skušaj pozabiti nase in svojo žalost in se obrni navzven. Če te kdo vpraša, kako si, ne jamraj. Preženi temne misli in se magari nekaj časa prisiljeno smej. Ljudi pritegnejo veseli ljudje (ima pa itak vsak svoje križe, verjemi!!!) in kmalu boš videla učinek. Ljudje ti bodo vračali in potem boš kar naenkrat ugotovila, da tvoji nasmehi niso več prisiljeni, ampak dejansko veseli. Življenje bo kar naenkrat lepše. Prav gotovo boš spoznala zanimive ljudi.
Predvsem se ne boj ljubiti.

Bodi samozavestna. Ni važna lepota, važna je samozavest, to je tisto, kar dejansko očara ljudi. Moški cenijo samozavestne ženske (ne možače in nasilne, ampak prijazne ženske, ki se imajo rade in se cenijo). Če vidiš, da ti razmerje ni všeč, reci, JAZ si zaslužim boljše. Daj jim vedeti, da sta v odnosu enakopravna in da ne boš dovolila, da bi bila nekomu druga, ampak boš vedno prva violina. Sicer lahko gre.

Vedno pa bodi do sebe iskrena, imej vedno čisto vest in poskrbi za svoj notranji mir, poskusi narediti iz sebe trdno osebo.

Ne znam govoriti. Lahko bi veliko povedala, ker sem se veliko naučila iz medosebnih odnosov, ampak vse so moje izkušnje in lahko ti rečem, da ne bi vsega trpljenja nikoli zamenjala.

VEDNO so kakšni problemi, vedno so stvari, ki bi jih človek lahko imel. Če bi se jaz tako sekirala za vsako stvar kot se moja sestra, bi me že pobralo. Sama sebi greni življenje, ampak ne morem ji dopovedati. Potrebuje čas in izkušnje. Jaz sem se tudi sekirala, ampak potem vidiš, da če gledaš z vidika umrlih, da je prav smešno, kaj si delamo sami. Brezvezne težave. Življenje je kratko.

Včasih je potrebno samo pogledati življenje z druge perspektive in je čisto drugačno. Da to narediš, pa te mora nekaj prisiliti v to – morda ravno težave in trpljenje.
Jaz sem našla svoj mir in sem s svojim življenjem zadovoljna. Okrog sebe imam majhen krog ljudi, ki jih imam rada. Ugotovila sem, da sem iskala srečo na napačnem koncu in jo nazadnje našla v družini in otrocih.

Za vsakim dežjem posije sonce in tudi tebi bo. Samo pustiti mu moraš.
SREČNO!!!!