Zopet se mi odpira rana. Boli. Zopet se postavlja vprašanje Zakaj. Vem, da ni odgovora…pa vendar bo to tisti odgovor, ko ne bo več tako hudičevo bolelo in dušilo v prsih…..bom zdržala ponovno…se bom zlomila….saj se ne smem, doma imam dva sončka, ki sta moja in rabita mami….
Do pred treh let nazaj smo bili super družinica. Radi smo se imeli. Vsi moja in moževa družina. Zelo smo bili povezani. S sestro sva si bili strašno blizu. Otroka sta bila nora nanjo…Bila je sicer starejša sestra, vendar velika zaveznica in prijateljica…..Nek lep pomladni dan je zazvonil telefon….mami je kriknila v telefon:”Pridi domov!” Še vedno slišim njen krik. Ne vem, kako sem se pripeljala do doma….tam je bil rešilec….najprej sem pomislila, da se je nardilo kaj z očetom. Vstopila sem. Slišala sem krike mami, v dnevni sobi je negibno sedel oče in njegove oči so bile zameglejen, tope…samo hropel je….stekla sem v spalnico. Tam je ležala moja sestra. Čisto mirno, sivina je bila na njenem obrazu….zdravnica je prekrila njen obraz z rjuho…..šla sem k njej, jo gledala, pobožala….tako ledena je bila….ni so hotela prebuditi…kar samo ležala je s prekrižanimi rokami…..hotela sem ji reči, naj se ne zafrkava in se končno zasmeji…….. odpeljali so jo…..
Izgubila sem sestro. Naredila je samomor. Ostala sem sama. Tako čez noč…začel se je boj za preživetje mojih staršev. Več kot pol leta nisem vedela, ali bosta preživela dan. Svojo družinico sem poslal drugam za mesec dni. Sama pa sem bila boj, kako preživeti in osmisliti življenje mojim staršem, ki sem jih še vedno rabila. Še vedno sem si želela imeti dom in v njem najti zavetje. Kako sem si želela, da bi se lahko stisnila k mami in očetu, zajokala in jima povedala, kako jo pogrešam….. pa sem bila vesela, če sta hrano, ki sem jima jo podajla po žlivci vsaj pogoltnila in obdržala v sebi… vendar, mi je uspelo…..preživela sta in počasi sta se začela vračati v življenje… v nočeh, ko so zdravila in inekcije pomirjeval prijele in sta starša spala, pa sem si lahko privoščila solze in žaost. Najhuje mi je bilo, ko mi je moj malček rekel, kdaj se bo vrnila, da sedaj mu je pa res že dolgčas po njej in da ima še zanjo spravljen bonbon s kavo, ker ga sam ne mara…. takrat je zabolelo….bolelo je tudi, ko sva ji na grob nesla risbico….. Skratka uspela sem in življenje se je počasi vračalo nazaj….prišli so prazniki in takrat se je vsa stvar ponovila….svet se je sesul….zopet je bilo treba začeti znova… in zopet smo počasi sestavljali življenje… Po dveh letih je bilo tako, da sem se tudi sama začela vračati nazaj v življenje. Počasi sem tudi sama začela sprejemati in sestavljati življenje brez sestre. In nekako sem imela občutek, da mi uspeva….uspelo se mi je celo zasmejati, ko sem se spomnila na svojo sestro, na stvari, ki sva jih počeli skupaj….Sprejela sem dejstvo, da je bila sestra nekaj zelo lepega v mojem življenje, nekaj kar se ne bo več vrnilo, pa vendar je ostalo polno spominov…. In navadila sem se živeti s to bolečino. Še vedno ne mine dan, da se ne bi spomnila nanjo. Včasih mi po licu steče solza, pa ne vem kdaj, včasih se nasmejim in tako sem skupaj z njo v mojih spominih.
Pred letom dni, je zopet usekalo. V 2 mesecih je umrl svak-rak. Moža je strašno prizadelo in umaknil se je v svoj svet….tudi tašča se je zgubila v realnosti…. spet sem se trudila, da so se ljudje v svoji žalosti vrnili nazaj v življenje… čeprav manj intenzivno, pa vendar sem se zopet soočala z žalostjo in smrtjo. Čeprav malce več razumevanja je bilo v tem, da je bil bolan in da ne trpi več…
Sedaj po letu dni se zopet napoveduje smrt med ljudmi, ki jih imam rada in mi veliko pomnijo…. bojim se, da ne bom zmogla več….bojim se, da se bom sedaj zrušila jaz….duši me in groza me je….ne vem, kako bom prenesla srečanje z “njo s koso”, ki mi neprestano jemlje tiste, ki jih imam rada in sem si z njimi želela doživeti svojo starost….. Strah me je….. in zopet se mi je začel postavljati vprašanje Zakaj?…duši, boli….bom zmogla?

Nic, odgovora ni. Tudi jaz se sprasujem isto kot ti, sama sem zgubila oceta. Mnogo prekmalu. Vsi se sprasujemo zakaj in samo mi razumemo naso bolecino. Tako tezko je, ko nimas nobenega, ki bi mu lahko povedal kako hudo je. Sama imam sreco, da imam sestro, ki ji niti ne rabim razlagati kako se pocutim, ker se ona enako. Vendar se tudi me trudiva pomagati mami, ki je ostala sama in ki ji je najbolj hudo, stati ob strani in ji pomagati. Vendar to terja dolocen napor – ker je tezko nekoga hrabriti in se nasmehniti ko ti gre na jok. Sama se tolazim s tem da cas pomaga, upam da res.

Meni čas ne pomaga, samo navadila sem se živeti s to bolečino in večnim strahom kaj mi prinaša naslednji dan.

Pozdravljena Nič,
ja, vsi pravijo vedno, ČAS zaceli rane. Pa jih ne, mogoče jih samo omili, ampak predvsem zaradi tega, ker se človek navadi na to bolečino, na to, da te ob misli na ljubljeno osebo zaduši pri srcu, da ne moreš dihati , ne misliti.

Draga Nič, tako zelo vem o čem govoriš. A vedi samo nekaj, pusti tokrat, da drugi tebe vzdignejo v življenje. ne prevzemi vse skrbi na tvoja ramena. Verjemi, preveč bo. Pomisli na svoja dva otročička. Velja, in pusti se ti razvajati, predvsem pa, daj si tudi ti sebi čas za žalovanje.

Pred nekaj dnevi sem prebrala naslednji stavek:
kdor drugim venomer hoče pomagati, to pomeni samo eno: da sam sebi ne prizna, da je tudi on potreben pomoči.
Pa še kako je to res!!!! Iz lastnih izkušenj ti povem.
Lara

Nekateri so ali smo lijak za vse. Požiramo in požiramo, a svojega ne znamo požreti.
Lepo si napisala Lara, ponavadi sebi ne znamo pomagati. Ko potolažiš vse, se vprašaš kje je tisti, ki bo tebe.
Ko se okrog tebe dogajajo nesreče in tragedije, se ti tisti trenutek zdi, da se to dogaja samo tebi. Tudi jaz sem dala precej skozi, tako, da na čase postaneš imun in se ne znaš več odzvati na žalost, bolečino, sram te je…
Hudo je bilo, včasih je še vedno in vem, da bo še. S tem živiš do konca.
Jaz svojega ljubljenega nisem izgubila v nesreči, ampak v bolezni. Ne smem se spomniti vseh tistih pripomb, saj je bolje tako, vsi trpijo…A ni res, če nisi na tem, ne veš, da ga danes imaš, tu, ga pobožaš, ko pa ga ni, ga NI nikoli več.
Tu na forumu sem nekoč prebrala dobro misel, katere se velikokrat spomnim:
“Med strahom, da se bo kaj zgodilo in upanjem, da se mogoče le ne bo, je več prostora, kakor mislimo. Na tem tesnem, trdem in golem prostoru marsikdo od nas preživi vse življenje.”
Bodite pogumni!
Gaja

“Ni smrt tisto kar nas loči in življenje ne, kar druži nas. So vezi močnejše. Brez pomena zanje so razdalje, kraj in čas.”

Verjemi. Bodi močna. Obstajajo tudi razne knjige, ki ti pomagajo priti čez bolečino. Da jo vsaj sprejmeš.

Meni osebno ljuba knjiga je Življenje po smrti. Ker verjamem, da ni konec. Ljubljeni ljudje se bomo nekoč spet srečali.

Moči ti želim.

Pozdravljena!
Enako usodo sem doživela jaz. Sestro sem izgubila, ko sem bila stara 9 let, sedaj jih imam 28. Predolgo bi bilo, da bi ti pisala, kar sem celo mladost prestala (glede staršev, ki so se oz. se še bojijo zame, da se mi nebi kaj zgodilo,…), saj razumeš.
Zdaj imam svojo družino in prekrasno 19 mesečno hčerko in si ne predstavljam pokopat svojega otroka. Zdaj drugače gledam na to stvar-
res, kadar enkrat postaneš starš, je vse drugače!
Zdaj razumem mamo, ki se je zmeraj bala zame!
Najhuje je pa to, da so se oz. verjetno se še moji starši in tudi jaz sprašujem, zakaj ljudje naredijo samomor? oz. zakaj ga je naredila sestra? nič ji ni manjkalo, imela je 15 let,… Jaz se pa sprašujem oz. trdim, da ti ljudje morajo biti zelo močni, da naredijo tak korak. Jaz ga nebi nikoli.
Oglasi se še kaj in drži se! lep pozdrav Helena

pogosto se vprašam, kako to da nisem mogla sestri že prej pokazati, kako zelo jo imam rada, pa sva se kregali, včasih sploh ne govorili… ampak bili so tudi trenutki popolne bližine, samo sestra te lahko razume na tak način, ko sva povsem čutili druga z drugo in vedeli,da se imava neskončno radi…

vprašam se, kako to, ali je pozabila name in na najine trenutke, … kaj se je sploh dogajalo z njo? tri leta, pa še vedno ne vem. je bil samomor? je bila le nesreča? najbrž ne bom nikoli vedela…

se tudi ti kdaj vprašaš, ali je sestra pomislila tudi nate, … preden je odšla?

ne, tri leta sploh ni dolgo. dvomim, da mi bo sploh kdaj uspelo preboleti njeno smrt.

v mislih sem s teboj.