Zakaj?
Grlica
Vem kako se ti trga srce, duša in telo, težki dnevi so in težki so tisti, ki prihajajo, a vedi, da bo kljub slabim dnem vsak dan lažje.Boli, ampak nekako lažje sprejmemo vse kar se nam je zgodilo.Meni vedno ko mi je hudo pomaga to, da si rečem:Bine bo sigurno bolj vesel, če me bo dlo z neba pogledal in na obrazu uzrl nasmeh in ne solz!
Še pritečejo, a redkeje, pa zato nič manj izkrene in žgoče, še boli, a nekako gre na bolje!
Tudi ti moraš čez obdobja žalovanja, joka, besa in končno, naučiti se boš morala spet smejati, izkreno iz srca!
Želim ti moči za ta nasmeh in želim, da bi bolečina postala manjša!
škratek
Grlica, moje sožalje in topel tesen objem. bolečina je grozna, odgovorov pa ni in jih nima smisla iskati. Čez čas bo misel na tvojo zvezdico manj kruto bolela in boš ponosna in vesela za vso ljubezen, ki sta si jo dali v tem neznosno prekratkem času ko sta bili lahko skupaj. Drži se.
Škratek – kako vesela sem, da tvoj Bine in moji fantje vidijo na najinih obrazih zdaj že tudi smeh in pogum. Ti si res herojka
O, Anita!
Medve sva nekako povezani, saj sem zvedela se ne bo dobro končalo tisti dan, ko so se tvoji fantje preselili med zvezdice, najin Bine pa se jim je pridružil teden dni kasneje!So sigurno simpatična družbica tam gor in se imajo lepo.Tam ni bolečine, solz in žalosti, le veselje in večni mir!
Pošiljam ti en lep nasmeh in nekaj solzic…….naslednjič bomo pa vesele mame s polnim naročjem in naši fantje bodo imeli bratce ali sestrice!
Forum je res žalosten, a tako imamo vsaj priložnost povedati kako nam je, se izpovedati, izjokati nekaj bolečine in videti, da nismo edine in tako tudi tisti večni zakaj malo zbledi!Čeprav se jaz še vedno sprašujem:kaj če bi delali C, kaj če bi zdržala še vsaj en teden, kako velik bi bil sedaj?
In te dneve boli bolj, več mislim na te če-je in zakaj-e, saj bi v tem ali naslednjem tednu romala na carski in v najinem toplem domu bi dišalo po dojenčku in neizmerni sreči!Moj obraz se je spemenil, nič več ne žari od sreče, a nasmeh mu le privoščim, čeprav se včasih peklensko trudim da mi uspe!
škratek
Draga grlica!
Tvoje pisanje mi je seglo v srce – posebej, ker se je prejšnji vikend poslovila tudi deklica moje znanke. Zaradi podobne stvari, kot jo opisuješ ti.
Pa čeprav je samo znanka (njen mož in moj fant sta prijatelja iz otoštva), bi ji tako rada povedala, da mi je grozno žal. Da ne vem, kako naj pristopim, da ne upam blizu, ker sem slišala, da hočejo stvar bolj ali manj obdržati v družini (tudi obisk v bolnici so odklonili). Rada bi ji povedala, da mislim nanjo in na njeno drago deklico, ki si jo je zelo želela. Da bo nekoč tudi zanjo spet posijalo sonce in ji ogrelo srce, da nas je ob njej nekaj, ki bi ji z veseljem pomagali – če bi le vedeli kako! Da me lahko pokliče in obišče kadarkoli hoče.
Sama imam sina, ki sem ga ob porodu prav tako skoraj izgubila zaradi ovite popkovine, pa so ga hvala Bogu rešili. Še vedno si niti pomisliti ne upam, kako bi bilo, če bi ga izgubila.
Zato vsem, ki ste izgubile svoje sončke izrekam veliko spoštovanje, da ste pripravljene svoje besede deliti z nami na tem forumu. Marsikaj ste me že naučile in za to se vam iskreno zahvaljujem.
Veliko sreče in ljubezni vam želim!
Draga grlica, moje iskreno in globoko sožalje.
V srcu čutim in jočem s teboj. Za starše je ni hujše bolečine kot je izguba otroka. Je pa res, da jo matere drugače prebolevamo, kot očetje. Bolečina bo še kar nekaj časa močna. Pustite si čas za žalovanje. Sama sem še vedno na tej poti žalovanja, pa čeprav je minilo šele ali že pet mesecev od tega, kar ni naše pikice več med nami. Za nekatere dosti, za druge malo. Še vedno se sprašujem zakaj? Čeprav več ne tako pogosto. Trudim se in skušam ponovno najti smisel življenja v malih stvareh, v duševni literaturi, v naravi, v trenutkih, ki mi jih dajejo ostali člani družine in so edinstveni.
Želim ti, da boste našli notranjo energijo in pogum, da boste lahko počasi preživljali minuto za minuto, uro za uro, dan za dnem brez vaše pikice, ko več ne bo tako bolelo in nekega dne ponovno začeli živeti, čeprav na drugačen način.
Bodo dobri dnevi, bodo slabi dnevi, in bodo še slabši dnevi. Takrat, ko ti bo najbolj hudo, vedi, da smo tukaj na forumu zato, da si prisluhnemo in ponudimo ramo.
Pravijo, da smo ljudje kot angeli z eno perutjo in da lahko poletimo le objeti.
En topel objem in ogromno poljubčkov k našim angelčkom,
Sandra
Iskrena hvala, Sandra za tvoje besede. Veliko mi pomenijo … Res je to grozna in neznosna bolečina, a nekje na dnu srca vem, da je mojemu angelčku lepo skupaj z vašimi … Bolečina bo ostala, spomini tudi. Da, morda bo nekega dne manj bolelo in se bomo naučili živeti s spomini, nikoli več pa ne bo tako, kot je bilo …
Lp
Mislim, da ima prav vsaka izmed nas v sebi en velik ZAKAJ. Forum “Ko starši žalujejo” bi se prav lahko imenoval tudi “ZAKAJ?” Prve besede otroške zdravnice takoj zatem, ko je moja punčka umrla, so bile “Ne sprašujte se zakaj, ker odgovora ne boste dobili. Se pač zgodi…” In bojim se, da odgovora na ta “zakaj” res ne bom nikili dobila. Moje iskreno sožalje.
Nikoli, nikoli ne bomo vedeli zakaj mora oditi nedolžno, malo, komaj rojeno bitjece, ko mu nismo mogli izkazati vse ljubezni, ki smo jo imeli prihranjeno edinole zanj. Usoda ali kaj drugega, namen nečemu višjemu. In ko boli, boli neusmiljeno in neprenehoma. Vedno smo sami z bolečino, ker je naša in v njej izgoreva tisto, česar nismo mogli dati mlademu življenju, nikoli ne izgori, ostaja le počasni čas osvobajanja. Solze, ki tečejo, izpirajo, potem se spet napolni, ..
Dovoli, da te vzame v naročje nekdo, ki te iskreno ljubi.
Jočem s tabo, grlica, moje globoko sožalje.
Romy