Zahvala za vašo pomoč

Zadnjič sem pustil sporočilo in upal, da mi boste pomagali z debato. Bil sem ZELO pozitivno presenečen! Zelo ste mi pomagali. Vendar ste v glavnem debatirali o stereotipih! Lahko še o ne stereotipih o tej temi! Prosim! Resno rabim pomoč! Hvala!

Iz prejšnje teme (Drgai starši):
>Ja, saj vem, da so mi dali življenje in skrbeli zame, ko sem še bil majhen in >oh in sploh,….
>….vendar se pa sprašujem, če so starši nedotakljivi?
>Ali res ne smeš NIČ rečt staršu!? A pol si nespoštljiv do staršev? Oni >lahko delajo s tabo kar hočejo!? Ko pa glas povzdigneš (ne v >galsnosti),…. je pa vse narobe!?
>
>Dragi moji sprašujem vas:
>Kje je meja (če je sploh)?

>4. zapoved:
>Spoštuj očeta in mater, da boš dolgo živel
>in ti bo dolgo na zemlji.

>Spoštujem starše, vendar se še sami ne zavedajo, kako močne vzorce so
> mi vcepili s svojo vzgojo. Totalno nesamozavestno bitje, strahoboječe
> pred neuspehom kakor tudi pred uspehom… ja… strinjam se z dejstvom,
> da bi morali biti starši in otroci v enokopravnem, sodelujočem razmerju, ki
> bazira na spoštovanju in zaupanju, ne pa na zastarelih avtoritativnih
> temeljih, ki nenazadnje niso močni temelji za življenje.
>
>Dati otroku močne korenine in široke peruti je vsekakor lepše in
> učinkovitejše kot ga zabiti na tla in mu ne dovoliti, da vozi svoje življenje
> po s svojim vozilom po svoji cesti.

Glej, strasi so prav tako zmotlivi kot vsi ostali, in tisti, ki so sposobni svoje napake tudi otokom priznat, imajo moznost spraviti gor iskrene in ne vase zagledane ljudi…

Itak, pa tisti otroci , ki zivijo nonstop pod neko represijo, prej ali pa slej “podivjajo”, ali pa so celo zivljenje psihicni kripli, nesposobni uzivanja polnega zivljenja..

Ja, starse je potrebno upostevati..Ne pa v vsem…

Za pomoc, pa le opisi malo bolj podrobno tvoj problem…

ok zmotljivi, ampak zmotnost je priznana samo takrat, ko narejenih napak ne ponavljajo!

Biti starš je ena izmed najtežjih nalog življenja! vsekakor delaš napake in nažalost te napake lahko prizadenejo osebo, ki ti je najljubša!

Biti starš in prijatelj je zelo velika naloga. Kdaj presekati mejo starševstva in postati le prijatelj, mislim da nikoli. Za vedno si starš in te skrbi za svojega otroka! Problem je le v tem, da neketeri starši svojemu otroku ne prisluhnejo dovolj.

Povedati pa ti moram, da ko sem bila jaz samo v vlogi otroka, so se mi starši zdeli nemogoči, vedno neka kontrola, njihovo mnenje je najboljše, in tako naprej.

Sedaj kot mamica, gledam na to čisto drugače! Veš, da v večino primerov so imeli prav! Hoteli so me zaščititi, me obvarovati… tako se tudi jaz obnašam do svojega otroka!

Dokler pa še živiš s starši, te hranijo, živijo je prav da sprejemaš njihove želje, seveda če so te v normali. Ko pa boš popolnoma samostojen, boš delal to kar tebi utreza in poletel!

In kaj si hotela s tem povedat?
Da se ti samo enkrat zmotis?Da nikoli nehote ne ponovis napake?
Ce si tako dosledna do sebe kot si do drugih, ti svaka cast…

Ce ti kaj v mojem postu ni bilo vsec ali ti ni bilo jasno, lahko to poves bolj natancno, ne pa da kar vse zminiras…
Govora je pa bilo v iskrenem priznanju napak, ki potem dajo sadove, ne pa o hinavscini …

Lej, oprosti ampak, ni dovolj, da priznajo da naredijo napako, ampak, da jo poskušajo odpravit in ne ponavljat. To sem imela v mislih. Je pa dejstvo (iz mojih izkušenj), da se mnogokrat, mnogokrat sploh napak ne zavedo, ker itak po statusu menijo, da imajo kot starš vedno PRAV in vedno ZADNJO BESEDO.
No, pa da ne boš napak razumel, govorim zgolj in samo iz lastnih izkušenj, podajam zgolj mnenje (ki ga menda lahko, zato pač smo tu) in nikogar neprepričujem. Za lažje razumevanje, v koži otroka sem 33 let in v koži starša 13 let in da imam na nek način izkušnje iz obeh strani in, da sem človek, ki skuša stvari, ki jih je kot negativne čutil na svoji koži, pri vzgoji otroka odpraviti. Trudim se vsaj.
Zavedam se, da nisem idealna, nobena čast mi ne pripada… človek sem in vedno skušam živet v smislu konstruktivnega sodelovanja in sobivanja ostalih, ki jih na tak ali drugačen način srečujem v svojem življenju.

Hvala za razumevanje 🙂

Glej povedala si enako bistvo samo z drugimi besedami, tako da ne vem kaj te je tako ziritiral, da si svoj prvi post zacela s pripombo…Verjamem, pa da si se vedno jezna na svoje starse zaradi njihovega neupostevanja tvoje osebnosti..Jaz bi bil tudi…..

objasni mi prosim, ker bi rada razčistila, kje je nastal kratek stik in razlog za najino nerazumevanje. po moje nisva na isti valovni dolžini. bi pa rada dolžine uskladila, ker mi na nek način pomagaš pri odkrivanju mogoče celo same sebe.

Prima napisal:

> ok zmotljivi, ampak zmotnost je priznana samo takrat, ko
> narejenih napak ne ponavljajo!

Saj v tem je tut problem, zaščititi nas hočejo. Jaz bom svojega otroka učil tako, da mu bom povedal, potem mu bom pustil, da naredi po svoje in potem mogoče pomagal. Stvari, kot so droge in podobno mu ne bom puščal, ostalo pa kokr hoče!

Ja, js svojo hčer dostikrat “vržem v ogenj”. Pa ne iz brezbrižja do nje, ampak z idejo, da naj občuti trenutek, ko je treba nekej storit zase, pretehtat situacijo in se odločit. Mora se to naučit in pridobit na lastni vrednosti. Mora se čutit sposobno. Mora videt, da tako, kot se je naučila vozit s kolesom pred leti, se lahko nauči vozit velik del svojga lajfa. Ob enem pa v vsakem trenutku ve, da opora staršev je na voljo! Kadarkoli, za karkoli. Za to, da se zjoče, za to da se potoži, za to da se posvetuje, za to da se pohvali, za to da se izkaže…

Če si ne bo zaupala, bo tako boga kot sem jaz (bila do določenega trenutke, ko skušam izprečt iz kalupa, v katerega ma je mami ovijala z vato in me tlačla v varen svet – KAO ANE).