To tudi mene zanima. Pa samo 400€ mu osane na mesec “če” .

Tvoja je razvajena, v tebi vidi sam še denarnico, lohk prideš k meni pa mene tko pedenaš, ti ne bom težila pa klicala te bom kralj.

Vaša partnerka vam očita,ker sama ne zmore, lažje je kriviti druge, pa se lastne pomanjkljivosti skrije.

Nekaj z njo ni vredu..

Pozdravljeni,

midva imava skoraj identično situacijo, le da sem jaz do 34 leta v šolstvu napredovala do maksimalnega naziva. Ni nas veliko takih. Mož je po plači podobno kot vi, zadovoljen z delom.
Enkrat na leto gremo za 3-7 dni na morje. Vmes za kak dan v hrib ali na izlet. V prostem času pomagamo staršem na kmetiji ali sorodnikom pri istalih opravilih.
Iz vašega zapisa sklepam, da ženo moti, da finančno ne rastetete. Iz tega lahko tudi sklepam, da ima preveč prostega časa, da se lahko ukvarja z vami.

Kako pa je z vašimi in ženinimi domačimi opravili? Glede na njeno nerganje gre za razvajeno šolnico. Korona pa je bila najboljši pokazatelj, kdo dela minimalno.

Tole mene spominja na narcistično motnjo. Pri meni je bilo podobno. Najprej je imela ona večjo plačo, ampak je bila nezadovoljna s službo. Stalno je govorila, da ne more tam delat, da bo znorela, da so slabi odnosi… Zato sem ji predlagal, da naj zamenja in poišče službo, ki ji bo bolj pisana na dušo. Napaka! Ker ko je službo zamenjala, je bila tudi tam nezadovoljna, s to razliko, da sem bil sedaj jaz kriv, da je zamenjala.

Jaz sem službo večkrat zamenjal in čez 10, 15 let, sem imel večjo plačo kot ona (vmes sem pridobil tudi višjo izobrazbo). Doma sva si najprej delo delila 50:50, ampak ker je bila ona “uboga”, imela kup neopredeljenih zdravstvenih težav oz. ji je bilo tako hudo v življenju, da ni “nič zmogla”, sem večino skrbi za otroke prevzel jaz (cca. 90%). Ona je hkrati začela precej zapravljati denar, meni je očitala, da nič ne prispevam za družino (kar sicer ni bilo res, recimo za servise in registracijo njenega avta sem jaz skrbel, za večje nakupe isto, kurjava, itd… za investicije v njeno hišo prav tako, da ne govorim o položnicah za vrtec, šolo – to je bilo 100% na meni…). Ker sem jaz tudi hodil v trgovino in na tržnico (dnevni/tedenski nakupi) je začela govoriti, da ne kupujem pravih stvari, da mora biti hrana ekološka (in še to od točno pravega proizvajalca), skratka, na neki točki je razglasila, da bo v trgovino in na tržnico hodila ona, ker jaz ne znam kupiti pravih stvari. Tako je vsako soboto meni vzela bančno kartico in šla zjutraj po nakupih… Vrnila se je pa zvečer. Zneski so bili pa 300-400 EUR. Vsak teden. Ko sem jo vprašal kje je bila, se je izgovarjala na zdravstvene težave, da ne more, da mora vmes počivati, itd. Glede denarja pa da “mi ne bo odgovarjala za vsak dinar”, pa da “lahko tudi ti kaj prispevaš za družino”.

Seveda sem kmalu zabredel v finančne težave, zato mi je začela očitat, da se ne znajdem, da sem nesposoben, naj si poiščem drug vir dohodka, itd. In sem si ga. Ustanovil sem podjetje, šlo mi je dobro in dohodki so bili višji.

Fast forward par let naprej – ista situacija. Jaz spet v finančnih težavah, večino večjih ter dnevnih stroškov in investicij na meni, iz njene strani pa še več jamranja in očitanja. Seveda sem bil totalno nesposoben, lenuh, očitala mi je, da se ukvarjam samo s podjetjem in nič z otroci (čeprav sem z otroci jaz hodil na izlete, na morje, jih vozil po dejavnostih,… – ona z nami ni hotela ali pa je bila “preutrujena”). In na neki točki mi je začela govoriti, da nisva za skupaj in naj se ločim. Jaz, ne ona.

Nekaj časa sem to prenašal, trpel… potem mi je pa nekega dne le pamet skočila v glavo in sem rekel “F* off”. In sem odšel. Seveda je bil takrat jok, prošnje, grožnje… in ko je videla, da sem odločen, se je začelo nagajanje.

Fast forward še par let naprej. Ostal sem praktično brez vsega (hiša je bila njena, ampak o kakršnihkoli mojih investicijah v prenovo ni hotela nič slišat), otroke je uspela kar precej odtujiti (ampak se še vedno razumejo z mano bolje kot z njo), skrbništvo za otroke je seveda dobila ona… ampak jaz sem se v relativno kratkem času postavil na lastne noge, se izvlekel iz finančnih težav, si kupil avto (nič posebnega, pač nekaj povprečnega, da nisem stalno na servisu), vmes spoznal novo partnerko, živim z bistveno manj stresa kot prej. Skratka, edino kar mi je žal je, da sem toliko časa prenašal njene oslarije.

O narcistični motnji sem si precej prebral in pri meni je pomagalo, da jo totalno odrežem iz svojega življenja, da ne reagiram na njene provokacije (tim. greystoning) in da se natančno držim dogovorov in isto zahtevam od nje.

Materialnega premoženja, ki sem ga pustil pri njej (seveda mi niti mojih osebnih stvari ni vrnila) ne pogrešam, skušam živeti s čim manj “prtljage”, se pravi s čim manj materialnimi stvarmi, ampak s partnerko v resnici živiva čisto spodobno, rekel bi da nadpovprečno in mi prav nič ne manjka.

Malo mi je sicer žal za odnos z otroci, ampak počasi tudi vidijo kako stvari stojijo, da je pri meni nek red, stabilnost, pri njej pa peklenska nihanja.

Moj nasvet… preberi si o narcistični motnji in o mejni osebnostni motnji, stopita do terapevta, tam bodi iskren in povej kaj opažaš in kaj čutiš in skušajta doseči neko spremembo. Ampak sprememba naj bo merljiva in naj ima opredeljen časovni okvir.

Če ne pa spakiraj in pojdi. Čim prej. In se ne oziraj nazaj.