Pozdravljeni,
doma imamo 6 mesecno puncko. Zdi se mi, da je zelo naporen dojencek in resnicno mi zmanjkuje idej kaj storiti. Sama se zaigra za max 10 minut, vcasih pa se to ne…se zacne jokat, ko jo odlozim na podlago. Ves cas hoce pozornost…da je na rokah, da jo zgeckam, grizljam (nezno seveda) po nogicah…to ji je smesno in se prav krohotari. V lezalniku ni rada. Tam je, ko recimo kuham, pa se takrat ji vse razlagam kaj delam (moram biti zelo intenzivna pri razlagi, drugace ni nic), pa se takrat moram biti hitra. V vozicku se ne mara vozit. Ponoci spimo odlicno (max 1x bujenje), cez dan ne tako dobro (danes je recimo spala 3 ure dop, nekaj malega popoldne, vendar znakov zaspanosti ne kaze). Ce izginem iz vidnega polja, je spet jok. Pocasi vec ne vem kaj bi. Dejstvo je, da se ne morem posvecati zgolj njej (ima tolerantnejso sestro dvojcico), morm skuhat, it na wc. Je mozno, da pri tej starosti ze izsiljujejo? Imam veckrat slabo vest zaradi njenega teckanja,a kaj, ko treba tudi sestrico nahraniti. Zacne pa tako, da jamra, potem pa se razkrici do konca. Pa se to, v eni minuti flasko zavrne, kot da je ze sita, cez minuto pa ze tak jok zaradi flase, kot da ji je ne bi prej ze ponudila. V glavnem, skoraj cel dan je posvecen njej:-/. Naj ji ustrezem, naj vztrajam? Hvala za nasvet.

Dejansko ste opisali povsem normalno, mogoče malce zahtevnejšo šestmesečnico. Na tla dajte staro prešito odejo, igra naj se na tleh, se obrača in kotali. Seveda pa boste vsekakor morali biti zraven, saj se 6 mesečni dojenček ne zna in ne more zaigrati sam (to enostavno ni tista racionalna igra kot pri večjih otrocih).

Če dovolite dr. Tanč – sem se kar nasmehnila, ko sem tole brala, seveda ne iz privoščljivosti 🙂 temveč zato, ker je bil tudi moj prvorojenec takšen. Lahko povem, kaj je bilo aktualno pri nas, saj verjetno “nusanusa” to že ima, pa vseeno, za vsak slučaj – edina stvar, s katero se je res zamotil (rekord je bil 40 minut) je bil igralni center s tistimi loki, iz katerih bingljajo igračke. Sicer pa – saj mine, čeprav je naš prvorojenec še danes bolj zahteven otrok. 🙂

Hvala obema za odgovor. Igralni lok imamo in ni ravno nekega navdušenja…saj pogleda in se zaigra, ampak čisto odvisno, včasih ja včasih ne, ampak nikoli vec kot za 10 minut. Tudi v stajci ni rada. No, sedaj sem dala veliko odejo na tla in po njej razporedila igrace…ji malo bolj odgovarja, ampak da ne bom hvalila prehitro, mogoče je bil samo tak dan:) No, kakorkoli ta nasa decva nam da vetra…vcasih tako joče oz krici, da dejansko mislim, da jo kaj boli, ko jo pa dvignem pa taki smeh, da ne moreš verjet, če ne vidiš. Ker je njena sestrica čisto nasprotje (zna počakat, redko joče, samo da jo ogovorim oz. pogledam se že smeji), mi je obnašanje, ki sem ga opisala še bolj zanimivo. No, očitno sta skrajni vsaka v svojo smer…na koncu se zmer vse pogliha:)

Vendar morate vseti v zakup, da dojenček te starosti enostavno ne zmore zbranosti, ki je potrebna za daljšo igro. Lahko ima pozornosti le za 10 minut, to je njegova pravica, glede na starost.

Lepo pozdravljeni,

Ne vem več na koga se obrniti, Ali je problem v meni in moji vzgoji, Ali Pa ima moj otrok enostavno tak karakter. Namreč imam 19 mesečno deklico ki je zelo payments, učljiva, zna že veliko pesmic, presteje do 10 pozna vse barve,… je zelo navezana name res kot klop (ne gre nikamor brez mene niti po stanovanju ne hodi sama ampak jo moram držati za Roko prav tako zunaj, na sprehodu malo zelo malo hodi potem Pa zacne glasno kričati- in z glasno mislim resnično glasno kot da jo manjka pol) dokler je pač ne dvignem in jo moram cel cas držati v naročju ( ima namreč 14 kg) in moj hrbet me ze precej boli, noče se peljati z vozičkom ne z poganjalčkom tako da sem primorana jo dvigniti. V takem primiru ne vem kaj naj naredim. Postanem zalostna. Drugs stvar je Pa ta da se ljudi niti ne tako tujih ljudi sosede ki jih vidi večkrat boji, skrije se Ali Pa začne jokati in kričati samo da se ji približajo, tudi če jo imam v naročju in jo nagovarjam da je vse ok da so prijazni. Tudi pri otrocih je isto. Na igralah smo bili skupaj z nekaterimi otroci Pa je kar panična bila ko se ji je nekdo približal. Ne razumem zakaj tako? V družbo zahajam z njo da bi ji bilo lazje ze od Malega Pa ne zaleže. Zato se bojim kako bo v vrtecu. Prosim vas pomagajte mi razumeti ali je to moja napaka ali je samo karakter in kaj naj naredim.
hvala

Obrnite se na otrokovega pedaitra, svetujem obravnavo pri otroškem psihologu, ki bo precenil ali gre samo za razvojno obdeobje ali osebnostni razvoj.