Pozdravljeni,

imam nekaj vprašanj.

Torej, zasledila sem, da iščete darovalke za spolne celice. Z veseljem bi pomagala ženskam, ki same ne morejo zanosit na naraven način. Dilema, ki me precej najeda pa je, ker to bi navsezadnje vseeno pomenilo, da ima otrok pol mojih genov, da bi v življenju otrok naletel na težave v odnosu s starši, le ti bi pa to pripisovali genom darovalke. Vem, mogoče zapleteno, ampak, kaj če otroka ne bi sprejeli z takšnimi geni (svetlolas, svetlook, trmast, samosvoj, uporniški). Meni zdaj sicer ne gre slabo, imam fakultetno izobrazbo, tudi večjih zdravstvenih težav nimam (razen hipo ščitnice- ki jo ima že skoraj vsaka 4. ženska), ampak, kaj če starši ne bodo razumeli in jim bo žal, da so se odločili za otroka po tej poti… Kaj bo otrok potem?

Nikogar nočem žaliti, rada bi samo slišala, kako na to gledajo ženske prejemnice/matere in očetje. Vzamejo otroka kot SVOJEGA ali je to otrok z drugačnimi geni?

Lep pozdrav in veliko uspeha želim vsem!

Pozdravljena,

Me veseli, da si pripravljena darovati svoje celice. Jaz sem zanosila z darovano jajčno celico v tujini, saj so čakalne dobe v Sloveniji zelo dolge. Trenutno sem v 7. mesecu nosečnosti. Z neplodnostjo sva se borila 5 let, žal sem zaradi operacij in obsežne endometrioze ostala brez jajčnikov.

To da imaš določene dvome in skrbi je čisto naravno. Tudi midva sva pred samim vstopom v postopek imela določene strahove, saj svoje donatorke nikoli ne bova videla in nikoli ne bova poznala njene zgodovine. Poleg tega naju je skrbelo, kako bova to obrazložila otroku. Po pogovoru s psihologinjo v Sloveniji, kot del priprav na postopek, so se ti strahovi razblinili.

Na začetku postopka sem se veliko spraševala kako vse skupaj doživlja donatorka in kaj čuti.

Naj ti povem, da pri dodeljevanju donatork prejemnemu paru, vedno gledajo tudi na fizične karakteristike, se pravi, da svetlolasi prejemnici namenijo svetlolaso donatorko, itd. Glede karakterja pa itak za vse poskrbi mati narava :). Midve s sestro sva si recimo tako različni, da se sama včasih vprašam, če sva res iz iste familije 🙂

Glede najinih občutkov: Po pravici povedano, sva že pozabila, na kakšen način sva prišla do tega bitja. Ta je namreč v najinih mislih samo najin in niti za sekundo ne bi pomislila, da ni moj. V teh 9-ih mesecih se namreč povežeš z njim in ti neki geni, ki niso tvoji, ne morejo pokvariti te slike. Mogoče sem egoistična, ampak vse od tistega plusa na testu dalje še nikoli nisem pomislila, da je to biološki otrok nekoga drugega.

Verjemi, da ko se enkrat resnično soočiš, da mogoče nikoli ne boš mama, ga ni lepšega darila kot zaobljen trebušček. In to bitje, kakršenkoli že ima karakter je samo tvoj. Najino dete bo verjetno po očiju nočni ptiček, saj si ponoči da duška z brcanjem 🙂

Jaz imam včasih občutek, da sanjam, saj sva v tujini zapravila precej denarja, da sem sploh zanosila in vmes že skoraj obupala.

Pa srečno, kakorkoli se boš odločila.

Lahko se nam pa tudi pridružiš na sosednjem forumu neplodnost ali forumu živa, kamor še vedno pokukajo tudi pari, ki imajo iz darovalskih postopkov tudi več otrok.

Lp

Draga Darovala bi…,

če daruješ, je to nekaj največjega, kar lahko storiš za sočloveka. Za uboge pare (v obeh pomenih besede), ki so na robu obupa in imajo samo še to možnost, dobiti otroka svojega. Punce, ki nimajo svoje ovulacije in sploh nimajo ali nimajo več svojih celic, ker jim je kakšna bolezen ali lahkomiselnost v svojih dvajsetih letih vzela možnost za svoje otroke – pa so še mlade in bi rade malčku dale vso svojo ljubezen in zrelost, rade bi mu dale življenje in mu pokazale, da ga je veličastno in zabavno živeti – kljub hudim stiskam in žalosti, ki nikomur ne prizanašajo, in kljub temu, da njih same življenje trenutno tepe. Če jim boš dala svojo celico, se bodo lahko spet smehljale.

Daruj, lepo prosim, v imenu vseh, ki s solzami v očeh in borbenostjo in neuničljivim upanjem leta in leta preživljajo šoke za telo in dušo, da bi lahko zanosile in donosile in postale mame.

Sama (še) nimam izkušnje imeti otroka z darovano celico, ampak zdaj, ko sva to leto dvakrat zanosila in otročka v 7. tednu izgubila in so mi povedali, da bo skorajda edina možnost, če poskusiva z darovano celico, ker je velika verjetnost, da so moje premalo dobre (čakava še na rezultate) – zdaj se neznansko veseliva tega, da sploh imava še eno priložnost. In darovalka bo za naju nekdo, ki je storil veliko stvar, nekdo, ki naju bo rešil bede.

Nihče ti ne bo mogel obljubiti, kako bo, ko bo otrok, na primer, prišel v puberteto – ali bo kdo na koga jezen, ali bo prijazen in neproblematičen in bo s 23. diplomiral itd. – v rodnih družinah je v kriznih letih ogromno očitkov na rovaš marsičesa, starih staršev po eni in po drugi strani, genov teh ali onih, življenjskega sloga staršev, you name it. Ne boš mogla vedeti, ali boš tudi ti kdaj anonimno v tem krogu.
Bodi pa prepričana, da ti bo vsa družina hvaležna, da si nekega dne šla na kliniko in se prijavila. Za vse življenje, skozi vse pubertetne prepirčke: ti boš tista, ki boš to družino sploh omogočila. Mogoče je stvar prevelika, da bi si jo lahko predstavljala, ker ne veš, kako trpimo tisti, ki ne moremo kar preprosto imeti otroka. Bodi samo prepričana, da daješ življenje.

Še eno reč pa moraš premisliti – postopek, kjer si vbrizgavaš močno hormonsko terapijo, je lahko čustveno in telesno naporen. Punkcija praviloma boli in res moraš biti prepričana, da boš to storila brez pomislekov. Ker ko boš na ginekološkem stolu in bodo pikali vate, boš morala vedeti, zakaj to počneš.

Ampak glede na tvoje osnovno vprašanje: gotovo bi bilo najbolje, če bi se oglasili tisti pari, ki ti lahko iz prve roke povedo, kakšno je življenje z otroki iz darovanih postopkov. Jaz sem zdaj na točki, ko se mi zdi, da je življenje z otrokom z darovano celico, če ga bom donosila in zdravega povila, KRASNO!

Drži se in pomagaj nam, če imaš to možnost,
b.