En čudovit sončen pozdrav vsem, ki si boste vzeli čas in prebrali moje misli.
Za objavo sem se odločila, ker sem po 1mesecu naredila ogromno spemembo v svojem življenju in želim deliti z vami svoje veselje, ponos in vam dati upanje, da JE možno NAREDITI SPREMEMBO v življenju.
Veste kaj se je meni zgodilo samo v enem mesecu?
V enem mesecu sem se opogumila, da se soočam s svojimi strahovi…
V enem mesecu mi kile kar padajo dol…
V enem mesecu se počutim kot prerojeno…
V enem mesecu se počutim 50% bolje…
V enem mesecu doživljam občutke, ki me polnijo in dajejo mirnost v mene…
Samo en mesec je za mano pa se počutim resnično bolje, da se imam resnično bolj rada in si upam resnično več izkazovati čustev, fizičniga stika in podobno.
Resnično hvaležna.

Hahaha ko sem ravnokar prebrala svoje vrstice, če kokrtoliko pravilno slovnično pišem, sem se zavedla, da že pišem kot nek marketinški guru hehhehe. Ne me jemat preveč resno. Včasih se je treba res preklemano nasmejat sebi, ker smo resnično preveč resni ves čas.

Ok, naj vam zaupam mojo zgodbo…

Prav spomnim se kot da bi bilo včeraj, ko sem s prijateljico sedela za mizo v kafiču in ji razlagala moje žalostno življenje. No, vsaj tako sem ga jaz takrat dojemala. Ko sem se že neštetokrat zjokala in dala iz sebe vse svoje tegobe na ramena moje prijateljice nisem in nisem mogla občutit nekega olajšanja v sebi. Nikakor nisem bila sposobna najti v meni vsaj kanček pozitivne energije, da bi bila pripravljena narediti spremembo. Dobesedno dvigniti rit in začeti migat. Ker moje bistvo je bilo takrat samo, da shujšam. Da bom suha! Ko bom suha, bom srečna.
Večina svojega življenja sem že hujšala in želela priti do nekega ideala. Ker takrat me bodo ljudje sprejeli in me končno imeli radi. Žalostno kajne? Doma nisem bila deležna pozitivnih besed, objemov in kakršnih koli oblik izkazovanja ljubezni. No, sedaj razumem, da je bilo to izkazano preko dela na nek poseben način s strani mojih staršev.
Vsa ta leta se je v meni le nabiralo in občasno izbruhnilo v obliki jeze,agresije…in bila sem celo ponosna kaka ‘možača’ sem, ker sem se tako počutila močno in sem ugajala svojim doma, ker sem tako močna, trdna in samozavestna. Ma ta samozavest je bila le oklep za katerim pa se je skrivala žalostna punčka zvita v klopčič in klicala na pomoč in ki si je neznansko želela le objema in besed: ‘Rada te imam.’
Še sedaj mi gre na jok, ko na to pomislim, ker se še vedno ukvarjam z ničvrednostjo v sebi. Mami moja, je trenuto nekje v drugi dimenziji. Ne obstaja več fizična oblika nje, zato mi je še težje, ker se ne morem pogovoriti z njo. Ampak naj vam povem. Da se vse, le če se dokončno odločiš, da želiš spremembo in potem daš VSE OD SEBE. Rešitve se čudežno najdejo. Pravi ljudje ti pridejo na pot.
Meni osebno je pomagala že omenjena prijateljica, ko mi je pred časom omenila, da hodi na terapije. Seveda sem to informacijo sprejela in jo objela in zaželela vse dobro. Vendar ko je omenila, da če mislim, da bi bile terapije tudi zame koristne sem pa doživela šok v sebi. Njej ga nisem pokazala, ker sem močna še vedno … v sebi pa okamenela, da si kaj takega misli o meni. Da rabim strokovno pomoč. Da sama nisem zmožna živeti ali kaj? Vsaj tako nekako sem to dojemala. Ko pa mi je skozi svojo zgodbo razložila, zakaj bi tudi meni koristila, mi je pa kliknilo v glavi. In to je bil najboljši klik, ki sem ga doživela v svojem življenju.

Nadaljujem drugič…

Objem.
Nataša

Hej. Z zanimanjem pričakujem nadaljevanje …

Helou 😉 Nisem se izgubila. No malo pa že. Danes je za mano res težak dan zato kar nisem in nisem našla energije… Ko pa sem opazila, da je celo nekdo prebral mojo objavo, pa mi je dalo to moč in pogum. Hvala vsem, ki me berete.
Če se spomnim, sem vam nazadnje omenjala terapije. Prijateljica mi je dala kontakt. Prvo sem malo oklevala potem pa sem enostavno skočila in si rekla: Probaj in pojdi na prvo srečanje s terapevtko, pa boš videla. Kaj tako groznega pa se lahko zgodi?? In sem šla…

Tresla sem se na poti do stavbe. Ko sem prišla v prvo nadstropje, potrkam in malo počakam. Ko ni bilo odziva mi je že glasek v meni govoril…pojdi, nobenega ni, zbeži…zbeži… NOUP, vrata so se odprla in zagledala sem toplo osebo, ki mi je že ponudila roko. Od tistega trenutka ni bilo več strahu. Nekako sem se sprostila. Spomnim se le še trenutka, ko sem hodila za terapevtko po hodniku do sobice in premišljevala kaj zaboga ji bom pa povedala. Kje naj sploh začnem. O čem pa naj govorim kr z neko neznano osebo?? In pazite kaj se je zgodilo? Samo usedla sem se in ulile so se mi solze…. Ja jokala sem kot majhna punčka. Ampak počutila sem se varno in terapevtka me je znala potolažit, da sem pričela govorit…vse možno….ura je minila v ‘petih’ minutah.
Po prvi terapiji sem se počutila tako ponosno, da vam niti ne znam razložiti. Končno sem naredila nekaj samo zase! Za svojo dušo, ki je jokala toliko let in ki ni znala ali se upala razgovoriti in povedati vse kaj jo teži. Resnično hvaležna.

Po enem mesecu terapij in zdrave prehrane ter redne rekreacije sem izgubila že kar nekaj maščobe na telesu, na kar sem tudi zelo ponosna. Ampak potem pridejo pa tudi taki dnevi kot je danes. Za mano je težka terapija in tudi hormonsko sem danes čist v p…. če sem iskrena. Najlažje bi se bilo nekam zapreti na samo in najesti do nezavesti. Ne bom lagala. Težko mi je danes in komaj čakam da bo konec dneva in da grem spat! Resnično si želim, da bo jutri bolje. Hvala, ker berete moje misli.

Objem.Nataša

Seveda beremo. Ti kar piši …
Pa drugič več, danes je že pozno.

Glede na to, da si odgovorila zvečer, si se očitno uspešno uprla skušnjavi in nažiranju.

Imej se rada tudi v tem, kaj daš nase in vase. Čeprav bi rekla, da je zaenkrat pri tebi bolj važno duševno zdravje kot fizična forma, je pa odlično, če zmoreš na obojem delati vzporedno in je potem vmesni in končni rezultat vedno krat dva, pa še eno ti daje spodbudo za drugo in drugo za prvo in je to ugoden perpetum mobile oziroma dobrodejen začarani krog.

In še dobro prijateljico imaš, kaj češ lepšega v življenju. Si ji že povedala, da si upoštevala njen predlog? Kako je komentirala?

‘Pravakava’ hvala ti. Toplo mi je pri srčku, ko vidim, da nekdo prebere moje misli in pozitivno komentira brez kakršnih koli obsojanj. Kar se tiče moje prijateljice pa…mislim, da s tem ko vidi moje pozitivne spremembe, je obenem hvaležna in tudi ponosna nase, da mi je že toliko pomagala.Res mi je v veliko motivacijo, ker mi daje zgled kako premagovati še hujše prepreke v življenju. Sem ji to tudi že povedala. Ne sme nam biti samoumevno. Premalo se pohvalimo in premalo pohvale tudi drugim izražamo. Delam tudi na tem. Terapija mi pomaga da sproščam negativo iz sebe in da končno počasi začenjam čutiti pravo sebe. Tako, da že opažam kako moje sproščeno počutje vpliva na okolico. Hahaha oni se niso nič spremenili, samo jaz jih drugače vidim. Noro, res noro. Hvaležna zelo za taka spoznanja. <3

Kako me je danes v sekundi ‘zamorila’ fizična podoba sebe. Nekje sem opazila sebe na sliki in na površje so prišla vsa ta občutja ničvrednosti in na nek način gnusa. Vidim, da imam še kar nekaj za predelati pri terapevtki. Pa že tako ponosno in samozavestno sem se počutila do tistega trenutka, ko sem se zagledala. Da boste imeli vsaj malo predstave o moji fizični pojavi, naj povem da je na meni ene 20kg odvečnega oklepa, katerega sem nalagala in nalagala vsa ta leta, ko se nisem znala drugače potešiti kot s hrano. Hrana mi je postala ‘best friend’. Potolažila me je v sekundi, tako da kaj hočem lepšega. No, danes hočem več kot te sekunde ‘blaženosti’. Želim da ti blaženi občutki trajajo. Ugotovila sem, da jih lahko črpam iz življenja in odnosov. Ker pa sem se zaprla vase v teh zadnjih petih letih, moram delati predvsem na tem.
Včeraj sem si dala duška in pojedla dosti junka. Telo je prav hrepenelo po čokoladi, tako da sem se prepustila. Ni mi žal, ker danes čutim malo olajšanja. Nisem zato obupala, kot bi v preteklosti. Včasih sem še cel teden razmišljala kako sranje sem si samo z enim dnevom naredila. Pa za božjo voljo, saj je samo en dan in prav je da se na vsake toliko časa tudi malo nagradim. Čeprav se nočem več s hrano nagraditi, tega je bilo še preveč. Tokrat gledam na hrano drugače. Bolj zavestno stopam k stvari. Ne nažiram se ampak z občutki uživam v hrani. Vprašajte se, kdaj ste nazadnje jedli počasi in okušali vsak grižljaj posebej. Mislim, da je predvsem to problem, da se nam vedno mudi in tako dobesedno zmečemo stvari v sebe. Lačni smo življenja! Občutkov, ki jih nikoli zavestno ne pojemo. Torej, ob naslednjem obroku si vzemite čas. Ali je to v družbi ali pa sami. Jaz sem si nazadnje naredila prav romantično vzdušje. Dobra hrana, svečka na mizo in muzika. Kdo pa bo poskrbel za nas, če sami ne znamo? Aja seveda, partner nas bo osrečil ane? No jaz sem samska, tako da to odpade hehhehe. Drugače oprostite mojemu sarkazmu, ma preveč pričakujemo od drugih da nas osrečijo. Sami se dajmo, potem pa delimo to srečo z drugimi.

Objem <3
Nataša

Jaz nisem zagovornica prestrogega odrekanja in prevelikega omejevanja jedilnika, ker če tega ne ponotranjiš, če ne greš v to na podlagi spremembe razmišljanja, se samo mučiš.
Tako kot praviš: vse, kar pojemo, moramo pojesti zavestno in z užitkom. Ne košček čokolade mimogrede in to desetkrat na dan, da zmažeš celo; jaz priporočam, da kupiš kakovostne sladkarije, mogoče čokolatine oziroma praline, ki so pakirane vsaka posebej, in si jih z užitkom privoščiš recimo dve ob kavi v miru. Si vzameš teh 15 minut in samo uživaš.
Še ena moja že zlajnana: majhen kos torte enako dobro tekne kot dva velika kosa torte … Pa mogoče, če že res zabluziš cel dan, na ta račun spustiš redne obroke, da vsaj teh kalorij ne daš vase. Ne bom rekla, da je to zdravo in priporočljivo, a če je to enkrat, dvakrat na mesec, ne bo škode.

Sladoled je hvaležna zadeva, ker ima bistveno manj kalorij od drugih sladkarij. Ampak spet: moraš si naložiti tiste tri kepe v posodico in to je potem to.

Bodi prizanesljiva do svoje podobe. Zadnjič se pogovarjam z nekim sosedom o svoji teti, ki je že dolgo tega umrla. Se jo dobro spomnim, ker sem bila veliko pri njej. In pravi: ja vaša familija ste sami suhci, tudi ta teta je bila suha. Sploh se ne spomnim, ali je bila suha ali ne 🙂 Tudi slučajno ne. Na fotkah je pa vedno postavljena tako, da ni videti dobro postave.

Včasih pomaga obisk pri frizerju ali kako novo lepo oblačilo …

Včeraj me je ‘odpihnilo’. Vse, ki se borite s prenajedanjem točno poznate občutke, ko se dan prične prav super in se odlično počutimo. Potem pa se najde le sekunda, ko nas popolnoma obrne in čeprav se še tako trudimo, da bi preusmerile misli in se zamotile… ne gre.
Zgodilo se je že v službi, da sem se znašla v mislih o moji fizični pojavi sebe. Nikakor nisem mogla iti čez tisto sliko, ki sem jo videla prejšnji dan. V enem mesecu sem naredila res veliko spremembo na sebi, ker sem se počutila bolj samozavestno. Ko pa sem se zagledala in videla da to nikakor ni slika mojega notranjega počutja, mi je dobesedno vse padlo dol…In prva stvar, ki me je potolažila, je bila to čokolada. Ker pa sem že prejšnji dan ‘zajebala’ pa je prišla takoj misel…ah kaj pa je en dan…prepusti se… in sem se… Po službi me ni bilo več nikjer. Nedosegljiva na telefon. Kot da zunanji svet ne obstaja več. Samo jaz in hrana. Jedla….jedla…da mi je bilo že slabo. Zavedam se vsega kar se mi je dogajalo in našla sem tudi že razlog, zakaj sem se mogla potolažit. Dogajale so se še druge stvari in te dni sem občutila ogromno osamljenost. Dejstvo je, da imam družbo, ki je poparčkana. In ko so pred nami čudoviti vikendi s sončkom, se vsi dogovorijo za izlete, jaz pa ponavadi ali delam ali pa ostajam sama nekje s hrano.
Zato sem bila tako ponosna nase, da v enem mesecu nisem občutila te praznine, s katero sem se mogla ubadati včeraj. Razumem, da ne morem narediti čudeža v enem mesecu…in da je to dolgotrajni proces. Nikakor pa ne mislim sprejeti načina razmišljanja, katerega sem poslušala na raznih skupinskih srečanjih, da se s težavo prenajedanja spopadamo vse življenje. Ne, odločila sem se, da tako ne bo pri meni! Dosti sem raziskovala in sprobavala vse mogoče, ma meni osebno najbolj pomagaga osebna terapija. Resnično verjamem, ko bo moja notranja punčka pomirjena, ne bo potrebovala toliko tolažbe. Ker pa je bila tudi moja mama odvisnica, sem si žal tudi jaz našla svojo odvisnost. Ravno zadnjič sem omenila terapevtki kakšne prehranjevalne navade sem si ustvarjala že kot otrok, mama pa me ni nič opozarjala, ampak me je še nagradila s sladkarijami. Bili so dnevi, ko nisem pojedla čez dan nič, popoldne pa celo banjico sladoleda, katerega mi je prinesla mama. Ni znala drugače, to mi je danes jasno….čutim tudi jezo, ker sem nenazadnje tudi samo človek…ampak kaj mi bo sedaj ta jeza. Čisto nič. Mama je prejšnje leto umrla, ker je dobesedno obupala nad življenjem. Ne, ni naredila samomora…za kaj takega potrebuješ pogum…katerega pa ni imela. S terapevtko sva ugotovili, da sva zamenjali vlogi. Jaz sem bila njena mama, ona pa je bila moj otrok. Uau, sedaj ugotavljam, da mi ni več tako težko o tem pisat oz govorit. Ponavadi mi gre že zelo na jok….še en dokaz da se notranje celim. Kje pa je bil ob vsem tem moj oče? Zadnje mesece bolj po bolnicah, ker se je zdravil za rakom. Tako, da je tudi oče umrl prejšnje leto. Ko izgubimo oba starša, se pojavi dodatna praznina. Mislim, da so starši vendar en steber oziroma temelj našega življenja. Ko to izgine, se je potrebno ponotranjiti in poiskati moč v sebi, da zgradimo sami svoj steber. Tisti, ki ste vzgojeni v dokaj srečnem starševskem odnostu, se verjetno ta steber samodejno gradi tekom življenja. Jaz si ga gradim sedaj. Ne obžalujem več. Kar je bilo je bilo. Rada bi samo zaživela in si ustvarila svoj družinski steber in predvsem uživala življenje, katero je resnično čudovito, ko ga zavestno živimo.

Hvala vsem, ki berete moje misli in hvala ‘PRAVAKAVA’ za tvoje misli. Z veseljem jih prebiram, tako da kar piši. Če bi katera rada privat debato o prenajedanju ali čem drugem, mi lahko piše tudi na [email protected]. Vsakega maila bom srčno vesela. <3
Objem <3
Nataša

Draga Natasssa,
moram ti povedat, da ZELO čutim, kar pišeš. Tudi sama sem že pred 30. letom ostala brez obeh staršev (bolezen), zdaj jih imam 50.
Veš, tudi jaz že zadnjih 20 let veliko razmišljam o hrani. Takrat sem namreč prvič shujšala 20 kg. 20! Nihče mi ni verjel, da sem jih imela toliko preveč, saj nisem zgledala “debela”. Vedno sem mislila, da jaz taka pač sem. Potem sem šla v en salon zaradi celulita in izkazalo se je, da tam ponujajo tudi hujšanje pod strokovnim nadzorom. Tako se je začel moj peklenski krog prenajedanja in vzdrževanja teže.
Lepo sem držala težo sicer, po drugem porodu sem šla še enkrat tja in spet shujšala 20 kg. Od tega je zdaj 14 let.
Zgodilo pa se je pred 5 leti, da sem doživela nekaj zelo hudega med bližnjimi prijatelji in takrat sem padla v črno luknjo, pomagalo ni niti gibanje, samo jedla sem in jedla. Zredila sem se 15 kg. Vse od takrat se spet ukvarjam s težo.
Veliko razmišljam o tem. Kaj je ta hrana? Je res čustvena praznina? Zadnjič sem prišla do zaključka, da se s kilami najbrž branim pred svetom. Da sem si kilograme nabrala kot neko ograjo, ki me ščiti pred hudimi stvarmi. Nočem biti več prizadeta. Sem v svojem svetu.
Mogoče počasi, res počasi zdaj to presegam. Hujšam sicer, a zelo počasi. Vem, kje so napake. Skušala jih bom opustit. V svoji koži se ne počutim dobro. Gibam se minimalno.
Poznam dneve, kot si ga imela ti. Samo hrana in nič drugega.
Razumem, da si osamljena. Poskusi o tem ne razmišljati preveč. Pojdi v kino, čez bližnji hribček, na sprehod. Narava pomaga. To govorim tudi sebi, zdaj, ko se mi nič ne da.
Drži se! Si pišemo.

Hannna HVALA <3 Zavedam se, da vas je ogromno tam zunaj, ki se nekako najdete v moji zgodbi in bi radi povedali na glas o sebi. Podpiram vse, ki se opogumimo in zaupamo delčke sebe in tako tudi razbremenimo našo dušo. Res verjamem, da če predolgo tiščimo v sebi razne skrbi, se to samo nabira v letih in potem naša duša kriči po olajšanju in razbremenitvi in nam pokaže v smislu bolezni na naši fizični ravni. Toliko ljudi je bolanih okrog nas, pa nas še vedno to ne zbudi. Žalostno je, da moramo sami začutit to bolečino, da dejansko kaj začnemo spreminjati.
Dobro, jaz osebno sem na zavesti, da si pomagam že sedaj, ker ne želim doživeti nobene težje bolezni v svojem življenju v mojem telesu. Sem gledala svojega očeta, ki je imel raka…tako da želim vsem, da se zbudimo prej, kot da čakamo toliko časa da potem rabimo tako bolečo izkušnjo v življenju, da začnemo živeti.
Prejšnji teden sem resnično padla in se do nedelje pobirala. Včeraj sem se zbudila s čudovito energijo in grem dalje. Zavedam se, da se v moji notranjosti skriva še ogromno različnih občutij, s katerimi se težko soočam ker bolijo, ampak delam na tem in verjamem vase, da bo šlo na bolje. Vsak dan posebej! Danes sem s terapevtko debatirala o svoji fizični podobi, kako se ne znam sprejeti take kot sem. Razložila mi je, da večina občutij izvira iz notranjosti, ter da sem kot punčka poslušala neodobravanje moje fizične podobe….ker se moja mama ni sprejemala take kot je bila in je to projecirala name. Z leti se je seveda nabiralo in potem pride še ideal družbe in ta perfekcionizem, ki ga prodajajo….Trenutno se fokusiram na to, da se počutim zdravo v svoji koži ter da se srček odpira novim ljudem. Zato tudi ti zapisi na forumu. Strah me je komentarjev, ampak nekako razumem, da vsak pove svojo resnico in izhaja izključno iz sebe. Jaz pa se v vsem tem samo učim komunikacije. Ponosna sem nase. Se tipkamo.
Objem,Nataša<3

Ojaaaaaa, še vedno sem tu in grem dalje. Res vesela, da imamo končno sonček, ker to defenitivno vpliva na nas. Z nasmeškom na obrazu lahko rečem, da je danes čudovit dan in da ga bom izkoristila na polno. Zvečer pa upam, da mi ponovno uspe vzeti knjigo v roke. Trudim se prekiniti navado, da zvečer bulim v telefon. Ja ta telefon je dejansko ena droga. Čeprav to vemo in vemo da škoduje vpliv, sploh pred spanjem, še kar počnemo to. No, trenuten izziv pri meni je seveda, da se tekom dneva polnim z radostmi življenja in ne s hrano ter da zvečer ne bulim v telefon ampak polnim svojo dušo s knjigami. Trenutno berem od Eckharta Tolle: Živeti v sedanjem trenutku. ZELO…ZELO priporočam. Pisatelj ne filozofira kar nekaj v tri dni, ampak so dejansko napotki tekom knjige, kako z vajami izboljšaš kvaliteto svojega življenja. Kot mala punčka sem zasovražila knjige, zaradi šole in ker doma nisem imela nekega vzora, kaj ti lahko knjiga da. Bolj važno je bilo, da se fizično dela. Tako da sem danes resnično hvaležna in ponosna, da sem začela v zadnjih letih brati dosti knjig. Polnijo me z različnimi občutki, ki mi jih tehnologija defenitino ne da. Upam in želim, da tudi vi to spoznate. Nimate nič za zgubit če danes namesto TV ja vzamete knjigo v roke. Lahko boste presenečeni, kako se boste počutili naslednji dan. 🙂 Bodite lepo in užijte prelep dan. <3

Ufff berem svoje misli, ki sem jih delila z vami nazadnje in moram priznat, da se teden ni ravno končal tako kot sem čutila v tistem trenutku. Veliko dogajanja in ene borbe v moji glavi. Iz preteklosti vem, da sem vedno 1mesec zdržala brez problema, potem pa se začnejo borbe in padec. To navado moram in ŽELIM spremeniti, zato se držim za las… Cel vikend sem se trudila, da nisem zapadla v skušnjave in tiste misli, ki v sekundi spremenijo razmišljanje in me posledično potem zapeljejo v še večje skušnjave in tolažbe predvsem s hrano. Nočem tega! Resnčno si želim živeti na polno. Ne morem verjeti, da se spet borim s tem sranjem! Jezna sem! Verjetno nase, ker sem dopustila par dni da sem šla čez mejo in je potem spet prekleto težko priti na pozitivno motivirano pot! Da, danes je ponedeljek odličen dan za začetke ane? eh eno sranje, ki si ga dopovedujemo konstantno.
Dobro, malo sem se spihala, zdaj pa bo že bolje. 😉
Nič, če sm zdržala 2 dni, bom tudi danes! Grem uživat v dnevu in predvsem preživet borbo! Upam da se jutri javim še bolj pozitivno. Bodite lepo.
Nataša

Saj vem, da je borba, ampak nujno moraš najti nekaj, da ne boš toliko časa v skušnjavi … pojdi ven, nekam, kjer se dobro počutiš, izkoristi te lepe dneve, tudi zvečer je še prijetno toplo in ti ni treba hitet domov. Res bi bilo škoda, ker si na pravi poti.

Tokrat so za mano borbe, s katerimi se nisem znala spopadit. Ali so bili hormončki krivi, ali samo popuščanje samokontrole ali so me prepravile notranje borbe z občutki osamljenosti in sem se mogla nekako potešit….mogoče pač vse skupaj. Nima več smisla o tem premišljevat. Popustila sem…ampak se ne dam. Gremo dalje.Tolikokrat sem že padla, ma še vedno vem, da se moram sama pobrati, ker drug me ne bo.
Za mano že uspešen dan pobiranja in ugotavljanja napak in iskanje novih rešitev. Odločila sem se za kratkotrajnejši cilj in sicer 10dni pozitivnih navad, samokontrole in usmerjanja v stvari katere imam rada. Teh 10dni tudi ne mislim stopiti na tehtnico, kajti sem ugotovila, da me ima številka na tehtnici pod kontrolo. Tolikšno moč pripisujem eni številki, katera dejansko ne more pokazati resničnega stanja mojega telesa.
Torej, z mislimi že kreiram pozitiven dan in z dejanji ga bom tudi izpolnila! Bodite lepo in izkoristite sončne žarke tudi vi.

Za mano 3 dnevi samokontrole in pozitivnih navad. Res je j… težko, na vsakem vogalu so skušnjave. 😉 Vse je odvisno od našega fokusa. Poskušam biti osredotočena na občutja, ki so v meni ko delujem z ljubeznijo do sebe in na momente občutim radost. Res je čudovit občutek. Spuščam težo občutij iz sebe, ki niti niso moja. Nekako sem si tekom življenja ustvarila svojo resnico v glavi, kako fizično izgledam. Ampak sem s pomočjo oseb in pogovorov ugotovila, da te misli niso moje.
Resnično ni nič hudo narobe, če moje fizično telo ne morem spraviti v konfekcijsko št 38. Bila sem na 44 in že na 46, sedaj pa sem na 42. Zelo ponosna nase, da delam korake. In dejansko se lahko primerjamo le s seboj! Dokler se primerjamo s sliko iluzije, ki smo si jo ustvarili, jo bomo vse življenje lovili. Poskušam se osredotočiti na občutja, ki jih doživljam in občutim tekom preobrazbe. Kako se recimo danes počutim bolje ker sem ponosna, da je za mano že 3tji dan. Sploh pa ko se zjutraj pogledam v ogledalo, kako svež obraz zagledam. Ni nabuhlosti in posledično ‘mračnih’ misli, ki avtomatsko pridejo zraven…Bravo Nataša! Znati se moramo pohvaliti. Če ste opazili, je to redkost ali pa imam žal jaz take ljudi okrog sebe. Prej bomo občutili zavist kot pa iskreno privoščili in pohvalili. Ok, to sem jaz. Spet posplošujem… Nazadnje sem iskreno povedala prijateljici da sem ji neverjetno fouš…ma sem ji tudi povedal da ji neizmerno privoščim. Nič ni narobe, če si priznamo in povemo kaj resnično občutimo. Vsi smo ‘krvavi’ pod kožo.
Hvala, ker me berete. Naredimo si lep vikend.

Objem.
Nataša

Včeraj in danes sem imela toliko dela, da sem vmes pregorevala in sem morala možgane nafutrat še z malo rumenih novic in sem šla gledat slavne ženske z makeupom in brez in sem tolk potolažena … Niso one tolk lepše od nas, kot so lepše našminkane 🙂 Tudi za tvojo podobo v ogledalu velja isto, Nataša.
Pa ne da se preskočit te stopnje in cifre 42, na pol poti si že in tudi to je uspeh. Lahko bi bila še vedno v cifri 46.
A je to spet tipična slovenska, da ne znamo pohvalit, da se ne znamo sami malo pohvalit, izrazit zadovoljstva? Mislim, da je to treba kar lepo vadit – ko se zalotiš, da hočeš spet povedat kaj negativnega, se moraš ugriznit v jezik in če ni kaj res svetovno pomembnega, raje povedat kaj lepega. V soboto sem bila izredno dobre volje, šla sem na kolo in se mi je kar smejalo. Neznani ljudje so me pozdravili in mi vrnili nasmeh. To je zelo lepo, ko vidiš, kakšen vpliv ima lahko veder izraz. Pa če so samo za par sekund aktivirali smejalne mišice, so s tem sprožili tudi možganske valove, dobili so sporočilo, da je oseba zadovoljna in mogoče je kdo od njih rabil samo ta mali vzgib, da je bil boljše volje.
Drugače je to dejanska finta, ko si slabe volje: prisiliš se v nasmešek, zaradi mišic, ki sodelujejo pri tem, možgani dobijo sporočilo, da si dobre volje in začnejo izločati ustrezne snovi, zaradi česar se potem dejansko bolje počutiš.
Zdaj se grem pa ubadat s preverjanjem, ali sem robot (nisem!!!).

Prejšnji teden sem bila na terapiji oz tako sem se počutila. Šlo je namreč za osebnosto rast, neka delavnica kako zvišati svojo vibracijo. Neverjetno je, da sem prišla tja z namenom, da bom govorila spet o tem, kako sem v začaranem krogu z raznimi dietami in kako sem boga bla bla bla ;)))) Ko mi je ženska, ki je vodila delavnico povedala, da naj vzamem v roke svoje življenje in da sem jaz odgovorna za svoje misli,dejanja… mi je res kliknilo! Toliko časa se ubadam z negativnimi mislimi o sebi in si dopovedujem, da to so občutja in misli od moje mame, ki je projecirala sebe na mene. Ok, to lahko drži in verjetno da, ampak tekom življenja sem to vzela kot del sebe. Sedaj pa imam JAZ vajeti v svojih rokah, da to spremenim in da NISEM VEČ V VLOGI ŽRTVE. Bemtiššššššš sm jezna….in to pravjo da je dobro hehehe. Najlažje je rečt to ni moje. No, to sem si jaz dopovedovala. In kako naj se rešim nečesa ki ni moje? Ja ne morem. Tako da, sem na sprejemanju sebe, take kot sem. Kar mi ni všeč pa imam jaz moč, da to spremenim! Razumem, da je enim od vas to kristalno jasno, kar sem jaz šele sedaj dojela. Jaz sem samo vesela, da sem to zavestno dojela in da dejansko sedaj delam vsakodnevno na tem.

Objem<3

Hej Nataša, kako ti gre?
Si te nauke dejansko ponotranjila in so ti trajna motivacija?
To, kar si napisala, bi dejansko moralo biti vsem kristalno jasno in mislim, da se večina ljudi tudi strinja s temi mislimi, ampak včasih ti mora to nekdo odločno in na glas povedati. In ko ugovarjaš, te mora zatreti, da ni res, da nimaš prav, marsikaj je v naši moči, če ne drugega, pa to, kako gledamo na ovire v življenje.