začetek ali konec?
Sploh ne vem točno kakšno vprašanje zastaviti. Stara sem 18 let. V preteklosti sem imela težave s samopoškodbenim vedenjem in depresijo. Potem so mi par mesecev nazaj postavili diagnozo anoreksije. Moj itm se giblje okoli 13,5. Vključena sem v svetovalnico MUZA. Nekaj tednov se trudim, da bi normalno jedla. Pa ne zato ker želim ozdraveti, temveč zato ker ne morem/smem več trenirati. Kaj treniram? Balet – dokaj agresivno. Zdi se mi, da pojem ogromno. V bistvu gledam, da jem veliko raznovrstne hrane, da imam dovolj energije za treninge itd. Sama sebi se zdim že čisto OK. Vendar vsi vztrajajo, da se moram zrediti.
In sem spet tam. Ko se počutim debelo in zavaljeno. Sovražim vikende. Sovražim, da si dovolim uživati v tem, da jem. Ne smem!! Ko sem prejle stopila na tehtnico sem se zgrozila. Toliko prepovedane, nezdrave hrane!! Kako sem lahko tako nemarna. Zdi se mi, da je moj največji problem v tem, da ne vem KAJ naj jem!! Po cele dneve študiram različne diete, jedilnike zdrave prehrane pa sploh ne najdem ustrezne rešitve. Zdrava prehrana – 5 obrokov na dan. Ne gre. Vpisala sem se tudi na čakalno listo na KOMZ, ampak nimam časa čakati. Jaz moram nujno trenirati!!
Milijon vprašanj imam v glavi. Ali naj jem pred treningom ali po njem? Naj jem zajtrk? Če jem zajtrk potem sem cel dan lačna hkrati pa se obremenjujem, da sem že navsezgodaj zjutraj toliko pojedla in potem ne upam več jesti. Naj jem zvečer? Koliko obrokov? Kako veliki obroki? Kakšna hrana? Tudi ko najdem odgovor na katero od teh vprašanj je potem drug problem. Moja sestra (ki ima sicer normalno težo) je samo enkrat na dan in še to minimalno. Kako naj potem nonstop nekaj bašem v usta, ko ona je samo enkrat. To samo poveča občutek, da se nažiram, da sem debela… in se spet vrtim v krogu.
Prav tako imam težave s prebavo. Najbrž zaradi tega, ker sem toliko časa uporabljala odvajala in zdaj sploh ne morem brez njih.
Ne vem več kaj sploh hočem.
Uf,
veliko težkih razmišljanj o sebi in o hrani, pa še o vsem dogajanju. Vsekakor si na razpotju, vendar na razpotju nove poti. Vprašanja, ki se ti pojavljajo okoli hrane, so v procesu okrevanja od motenj hranjenja, povsem običajna. Do sedaj in še sedaj imaš porušen sistem prehranjevanja, ki ga skušaš na novo postaviti. Ne priučakuj, da boš kar naenkrat vedela vse odgovore ali da bi jih morala vedeti. Cel sistem hranjenja se ti je porušil, graditi moraš od začetka. Npr. oseba, ki nima teh težav, sledi svojemu telesu, utrujenosti, občutku lakote – vendar je pri tebi vse to porušeno. Občutek lakote se je porušil, verjetno ga že dolgo ne zaznaš več. Tudi če ga, pa se verjetno prikrade občutek krivde, ker ješ – kar tudi opisuješ. v prvi vrsti se nehaj primerjati z drugimi. Predvsem s svojo sestro, ker ima očitno tudi ona vsaj motnje v prehranjevanju, kar je nekoliko drugače. Počasi boš odkrivala kaj rabiš, telo ti že pove, vendar strah pred debelostjo še bo prisoten nekaj časa. Razmišljanja o tem koliko jesti, kdaj in kaj ravno tako. Kot sama praviš ni težava v tem, da ne bi vedela kaj je pravi način hranjenja – 5 obrokov npr., temveč so problem strahovi, ki jih misel na hrano že prinese s sabo, kaj šele ostali občutki povezani s tem.
To, da si začela hoditi na MUZO, je velik korak. Verjamem, da si želiš že v tem trenutku, da bi bilo vsega konec in da se ti ne bi bilo treba več ukvarjati s tem, pa še, da bi te drugi pustili pri miru – vsaj nekaj od tega pa še kaj drugega zraven, verjetno, kajne?
Res je težko, ta začarani krog v katerem si, vendar če ti odgovorim na tvoje vprašanje zgoraj – začetek ali konec – bi rekla, da je to začetek nove poti – začetek skrbi zase in vztrajaj v tem. Še bo težko, vendar bo tudi bolje – je pa potreben čas, čez noč ne gre. O tem kar pišeš tu, na forumu, govori s svojo svetovalko na MUZI, podeli z njo in skupaj poglejta kaj je izvor teh msili, razmišljanja, strahov, kaj je tisto kar te žene v to. Verjemi vase, zaupaj si in svojemu telesu. Da se vzpostavi ravnotežje, je potreben čas zaupati boš morala tudi sebi in hkrati delati na samopodobi. Da ses prejmeš, da si v redu, od znotraj in od zumaj, da se naučišp spet imeti rada. Dovoli si, da gre počasi, dovoli si spustiti pričakovanja od sebe, znižaj jih – začela si že. Verjemi, na koncu tunela je svetloba.
Vse dobro.
Tatjana