Pozdravljene punce!

Za začetek naj vas vse po vrsti pohvalim, kljub majhnim spodrsljajem. Ko prebiram tale forum mi dajete moč, da bom tudi sama zmogla teh nekaj kg spravit dol (vsega skupaj maksimalno 9).
Bi bilo kaj narobe, če se vam pridružim?
Začela sem 1.3., prav takrat kot Česen, s 74 kg, 167 cm, stara pa sem 20. Želim priti na 70 kg do aprila, potem pa počasi do 65. Glede na to, da se že od malega ubadam z nekoliko povečano telesno težo bi bila s 65 kar zadovoljna. No, danes jih imam 73, ena je že šla :).
Drugače pa jem vse ampak manjše količine. Kruha se pa raje izogibam, ker sem skoraj zasvojena z njim :). Trudim se preskočit večerjo, ampak je težka :). Tako, da kaj malega prigriznem tudi zvečer. Ukinila sem razne prigrizke (beri sendviče) čez dan in zvečer. Drugače pa planiram 3x tedensko po 1h telovadit (kolo, razne vaje, hitra hoja, ko bo topleje tudi tek, rolanje, plavanje).

Želim vam en zelo, zelo uspešen teden z veliko izgubljenimi kg!!! 🙂

Lp, Krofek (upam, da nisem komu nick ukradla)

Pozdravljene vse od 4.1. in naknadno pridružene!
danes sem rajsko dobre volje. Oblekla sem hlače, kupljene decembra. Takrat sem jih v povitem stanju spravila nase, se še spomnim, kako mi je bilo težko dve uri sedeti v avtu, me je vse tiščalo.
Sedaj? Kar delno plešejo okoli mene. Se gubajo. He he he. V pasu so udobne, po stegnih prevelike.

Lep je dan,
ko hlače ne tiščijo,
lep je dan,
ko nogce prožno lahko hitijo.

:-))))))))))))))))))

Joooj, res krasen občutek, če se hlače lahko gubajo … Ko zaplešejo, je pa sploh praznik! Legica, čestitke!

Krofek, no to je pa vsaj za moj okus najbolj simpatičen nick na tem forumu. :)) Lepo pozdravljena!
Jaz mislim, da si prav super začela. Nikar se ne matraj, da bi preskočila večerjo. Ni fajn, če greš lačna spat.

Pa lep vikend vsem!

Tehtati bi se morala jutri, pa sem že danes morala gor stopit. Bilo je 0,4 PLUSA !!! 🙁

Sladkarije niso krive, jih ne jem. Zgleda, da je gibanja premalo. To bo treba dodati, čeprav se mi nekam ne ljubi najbolj.

Nič ni šlo dol 🙁 Pa ni bilo nobenih prekrškov, ampak očitno tudi ne dovolj malo vnosa.

Upam, da ostalim gre kaj boljše!

Kroglica ne obupaj,se jo bo slo.samo vstrajaj tako kot naprimer Legica.ona je res dobra no.
sej se verjetno vsakemu mal ustavi, sam se bo ze premaknilo.
glavo gor pa nadaljuj,pa javljaj se pa bo.:))

Kroglica, res se preveč ne sekiraj.
meni kile še stojijo, sem pa izmerila % maščobe in vode v telesu in tu vidim razlike. Manj maščob in malo več vode. Pa hlače so udobne.
Bo že, pomlad prihaja, vsem nam bo lažje hujšat, a ne. Pozimi smo po mojem ljudje bolj narejeni za kopičenje maščobnih zalog kot njihovo kurjenje.

lp vsem skupaj, danes, drage moje, je naš dan, upam, da dobite kakšno lepo rožico! Pri nas so nas sodelavci že lepo presenetili.

Kriza. Že konec vikenda je bil bolj tako … Včeraj zvečer sem pa kar planila na razne salame, sire, kruhe, cukre … Že več kot dva meseca se nisem tako prenažrla. Pri tem da sploh nisem bila lačna. Psiha me je izdala. Danes sem se zbudila z migreno, grenkim okusom, slabostjo v želodcu … tako sesuta, da me je že imelo, da bi vzela dan dopusta, pa sem se potem vseeno spravila v službo. In zdaj sem tukaj, vsa potrta, kar na jok mi gre.
Evo, sem napisala tole, ker bi res rada nehala. Damn!

Vanilka – Ampak jaz ti vseeno čestitam – 2 meseca si zdržala brez takega prenajedanja, ki ti je bilo, če prav razumem, prej pogosto. To ni za razjokat se ampak za čestitat!
Madonca, jaz si čestitam že, če cel dan zdržim po planu…kar pa je bolj redko.
OK – si se prenažrla, pasalo ti je, psihično si rabila nekaj in to je bilo to. Danes pa je nov dan! Vse ti uspeva – držiš se reda, izjema pa le potrjuje to pravilo.
Jaz ti res čestitam za dva meseca in tale včerajšnji ovinek ni nobena katastrofa. Ker ti uspeva… In ker imaš že sicer veliko skrbi, se ne obremenjuj še s tem. Pa kaj potem, če bo šla tista kilca mal kasneje dol, glavno je, da bo šla.

Pozdravljene!
Vas zanima moj vikend? Me je precej sram priznat, da sem že prvi vikend popustila. Ni mi uspelo. Malo je krivo kosilo pri nonotih, fantu se je jedlo sladko, naslednji dan pa me je še na kebab zvlekel :/. Saj vem, da sem si kriva sama, a kaj ko mi je vse tako dobro.
Sem pa nekaj ugotovila, če ne spijem dovolj vode imam grozen apetit in željo po slanem in mastnem. Tako, da obvezno vsaj 2l vode na dan.
No, po tem polomljenem vikendu sem nazaj na začetku, nazaj na 74 :(. Ta teden pa zagrabim resno.
Aja, dodala sem še eno ”pravilo”, na vsake 3 izgubljene kilograme si bom dovolila kakšen nezdrav večer. Mislim, da bom tako lažje dosegla svoj cilj, brez pretiranega prenažiranja.
Lepo se imejte in veselo hujšajte 🙂

Nasmejana :), najlepša hvala za prijazne besede, sem jih bila res potrebna. Tableta proti glavobolu je prijela, slabost je po zdravem kosilu popustila, tako da lahko na včerajšnji incident pogledam malo bolj z distance. Čestitala si ravno ne bi, ampak imaš prav – kar se prenajedanja tiče sem lahko z obdobjem od novega leta čisto zadovoljna.

So se pa negativni občutki vseh sort nabirali že nekaj časa. In včeraj zvečer, kot da bi me en zlodej obsedel, sem se začela basat v bistvu za brez veze, iz nenadne želje, da bi se za nekaj trenutkov počutila boljše, potem pa je bilo seveda samo slabše, ker se je občutek nemoči še potenciral, da ne govorim o tem, kako zelo jezna sem bila nase: Kaj mi je bilo še tega treba, pri vseh drugih skrbeh!? Skratka, prenažiranje ne pomaga. Se je včeraj še enkrat pokazalo, da to ni to …

No ja, dovolj je bilo, bom šla čez tole in naprej, še malo bolj pazljivo.
Krofek, ti se pa tudi drži!

Ojej, jaz sem tudi imela včeraj katastrofo, kar se tiče hrane. Ampak dokaj zavestno, ni bilo tisto, da se ne bi mogla kontrolirati. Pa prvič po novem letu. Bila je pa torta, pita, kosilo normalno in zvečer testenine v gostilni (porcija pa za rednega deda).
Zdaj pa spet po starem naprej 🙂

Hvala vsem za motivacijo, Vanilka ti se pa drži, ne klonit 😉

Živjo!

Tudi jaz nisem zdržala čez vikend! Vse kar sem pridobila med tednom sem potem pokvarila v dveh dneh! Res se mi zdi smotano, da se med tednom držim, potem pa čez vikend pridem nazaj na staro pot. Tako da nisem nič shujšala, pa “začela” sem 1. marca, jutri smo pa 10. Kam je šlo 10 dni? Res se moram zresnit, ker se potem samo sekiram za nazaj, zakaj se nisem sposobna nadzorovat! In mi gre že res na živce! Dajmo punce!

Lp

no, kaj je zdaj to…???
En par nas je tle, ki ugotavljamo, da imamo šibke dneve! Sama zase iščem izgovore, zakaj si dovolim 100 in 100 prekrškov, iz dneva v dan imam pripravljene ene 3,4,5, izgovorov. Zunaj pa sneeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeg in jaz ljubiteljica belih poljan in smučanja ga imam vrh glave in še čez … poln kufer, ker sem čist nemobilna. Včeraj sem se 3/4 ure matrala, da sem spravila avto domov (zadnji hribček in v ovink) – sicer sem doma v 5 min. In normalno, da sem si “zaslužila” tisto belo kavo in piškote (kupljene za eno drugo priložnost)… pa to je zadnje čase pri meni non stop, non stop – pa še z miganjem se ne morem hvalit (razen beljenja hiše in kidanja snega).
Posipam se s pepeplom – obljubila sem tu, da bom pridna, da se bom držala plana, pa se mi še plana ne da naredit…seveda, potem se nimaš česa držat.
Torej – zaenkrat očitno bolje, da se sprijaznim s svojimi 74/169 merami in neham tu tečnarit. Nisem sicer vrgla puške v koruzo, vendar dokler v glavi ne pometem, boje da sem tiho.

Ja, punce, jaz mislim, da imamo nov virus. Ne ptičji, prašičji…….ampak virus basanja (količinskega ali sladkobnega basanja). Seka nenormalno okoli, težko se mu izogneš, ko se okužiš, traja kakšen dan da se postaviš spet na noge. :-)))))))) Ampak – da se ga premagati!
Pa da ne boste mislile, da sem jaz tu neka lilija nedolžna :-)))))))) Nap, tudi mene je napadel. V pon. sem šla zvečer na pico. Včeraj sem se basala s sladkarijami in to zvečer. Oboje ne ravno v enormnih količinah, zmerno torej, a čist čist brez veze.

In kaj zdaj? Nič. Preprosto nič. Jutranja tehtnica mi je milostno pokazala 95,3 kg. Športam po programu. Ostale obroke jem po programu. Skratka, živim naprej. In mislim, da je to edini način. Ignoranca. Ne se pretirano trpinčiti s slabo vestjo, samoobtoževanjem itn. Pač, je prišlo in je odšlo. Ne sme se to dogajati vsak dan, ampak občasno pa……..nič groznega. Največja nevarnost tovrstnega basanja je, da podležeš in si rečeš: “Sedaj je itak vseeno” “Samo še danes” “Bom počakala na pomlad” …………..

Punce, sladkarije so bile dobre, pa hranca tudi, sedaj pa gremo spet naprej, vsaka po svoji poti. Oborožene z voljo, z željo, z vztrajnostjo, z vedenjem, da zmoremo in da se da! In da se!!!

Očitno res kakšen virus basanja razsaja okoli :). Amapak bomo tudi tega premagale.
Vidim, da nisem edina, ki me je prejšnji vikend zafrknil. Čeprav vam se nekako oprosti, ker se trudite že od januarja in verjamem, da niste roboti, ki bi strogo zdržali cele 3 mesece brez prekrškov.
Jaz sem že popravila kar sem zasračkala čez vikend. Upam, da se bo tudi vreme malo umirilo, ker po tej burji nisem niti glavo iz hiše pomolila. Tako, da veselo čakam pomlad, čas za rolanje in kolesarjenje.
Nič, šibam jaz počasi, ve pa se držte! 🙂

Kakšna pica, občasno par koščkov čokolade … Jaz tega niti ne štejem za kak poseben prekršek, ker če bi, potem grešim že cela dva meseca. Resda to niso ravno dietne reči, ampak če so zaužite v zmernih količinah in normalnih okoliščinah, potem so za moje pojme normalen del zdrave, pestre prehrane. Mogoče si kdaj malo očitam, da s preveč kaloričnimi priboljški v jedilniku ne bom dovolj hitro shujšala, ampak to pa je običajno tudi vse in lahko brez večjih težav nadaljujem svojo pot.

Tisto bolestno, kompulzivno prenažiranje, ko v kratkem času pojem recimo petkrat ali celo desetkrat več kot pri normalni večerji, je pa nekaj drugega in vsaj zame velik problem in me je po dobrih dveh mesecih tovrstne abstinence, če lahko tako rečem, zares pretreslo. Težava je, da po takem tipičnem izpadu prenažiranja ne morem kar tako zlahka spet preklopiti na zmerno, zdravo prehranjevanje. Kot da bi se nekaj prebudilo v meni, nekaj, kar hoče žreti še naprej. Občutek lakote se močno poveča, slabo mi je, kot da bi mi padel cuker … Ima še katera od vas takšne izkušnje? To traja več dni, lahko tudi po ves teden in v tem času se zelo težko krotim, da se ne bi ponovno prenajedla. Včeraj zvečer sem tako spet pogrnila na celi črti. Mimogrede, danes zjutraj je tehtnica pokazala 85 kg – 2 kg več kot konec prejšnjega tedna. Fizični in seveda tudi psihični občutki so trenutno tako slabi, da jih bolj težko zignoriram.

OK, sem nehala s samoobtoževanjem. Volje pa nimam več kaj dosti. Nazaj me drži samo strah. Ker vem, da če bom tako nadaljevala še nekaj dni, potem bo še toliko težje ustavljati konje in se lahko hitro zgodi, da bom spet na istem kot pred nekaj meseci. Pa tukaj ne gre samo za kile, še zdaleč ne. Bojim se, da potem tudi drugim zadevam v življenju ne bom kos. Ne morem si privoščiti, da bi kar vrgla puško v koruzo. V naslednjih tednih in mesecih moram biti fit, nehati s prenajedanjem, druge ni. Da se, to vem, samo včasih kar pozabim. Legica, hvala, ker si me spomnila, si bom danes še večkrat ponovila ti dve besedici.

Ob tem se spomnim tudi pripovedi ene znanke, ki je uspešno shujšala, kako je nekega dne stala pred odprto omaro in se spraševala, ali naj vzame ven čokolado ali ne. In je ni, čeprav je bila že tik na tem. To pa zato, ker se je ustrašila zase – s kotičkom možganov se je zavedala, da ne bo ostalo samo pri tistih 20 dkg čokolade in da se bo potem po možnosti prenažirala celo poletje ali še dlje. No, približno tako zdaj čutim tudi jaz.

Se opravičujem za tako dolgo in ‘katastrofično’ razmišljanje, če se morda komu zdi pretirano … ne morem pomagat, zdajle je pač tako. Sama sebi pa še obljubljam, da bom za popoldansko malico pojedla eno jabolko, za večerjo krožnik tortelinov in veliko solate. Potem pa nič več! Ker je to res pomembno zame. In bom jutri poročala, kako je šlo.

Nasmejana :), ti si en tak sonček tukaj, da ne bi slučajno res utihnila!

Vanilka, joj,si me kar pretresla…….ganila. Predstavljala sem si, kako zgleda takole dnevno kompulzivno prenažiranje……..jaz imam svoje črne boleče strani, nočno jedenje. S katerim se borim in borim. Sedaj sem to nekako ukrotila, z veliko muko. Omejila sem. Manjkrat, cca 1x tedensko. Manjše količine. Druga hrana. Ne več sladkarije ampak polnozrnato žemljo s sirom ali activio.

Se mi zdi, da v tistem trenutku obstaja sekunda, ki jo človek ima, da se ustavi…….no, tisto sekundo je treba raztegniti v 5 sekund. Vklopi se pamet, ki pravi vsako dejanje ima posledice. “Misli, misli, bodi pametna, ne prepusti se.” In potem se nekako da. Da se zadržati, popolnoma, dobesedno iti ven iz kuhinje ali žvečiti kaj brezveznega. jaz sedaj namerno malo stojim sredi kuhinje. Kar stojim. In če je dovolj volje, grem ven. Če ni, pa kakšna malenkost pade.

Sedaj pa, nehaj se trpinčiti, nehaj razmišljati koliko si lačna. Ja, moraš biti fit. In močna. In razmišljati o drugih stvareh. Ne smeš se prepustiti, ker boš žalostna, jezna, razočarana sama nad sabo. In tega ne rabiš. Zato – glavo gor, punca, ja, da se! Pozabi na dogodek, pač, bil in minil, sedaj pa lepo po planu naprej. Kakšni so bili tortelini? lp in javi se! Obvezno se javi.

V tej temi jamramo, se hvalimo, priznavamo svoje napake, iščemo rešitve, padamo in se pobiramo – a ne obupamo! OK? in zakaj? Ker želimo zlesti iz tega oklepa, v katerem smo me, vitke punce, ujete. Stopiti ga moramo, stanjšati in zlomiti, da spet zažarimo. To si želimo, to hočemo – in to lahko dobimo. Samo vztrajne moramo biti. Zato samo naprej, naprej, naprej!

Sem imela namen bit tiho, pa ne zdržim 😉
Saj ne bi bilo fer od mene, da se ve tu matrate, jaz pa da sam zase skrbim, ane?
Vanilka – hvala, ker deliš z nami svoje težave. Sicer ti ne znam nič pametnega svetovati oz. nasvetov za druge ni težko delit, sam se ji držat, je pa težko garanje.
Legica, tvoje besede so zlata vredne – “Misli, misli, bodi pametna, ne prepusti se.” …dobesedno iti ven iz kuhinje …
Ja, to je to. Tisto šibkost je treba premagat. In res it ven iz kuhinje. Včeraj mi je to uspelo. V službi in doma so roke že segale proti tistim slastnim sladkim malim grižljajem, pa je v zadnjem hipu razum prevladal.
Dajmo punce, Krofek pravi, da je virus basanja naokoli. Men se zdi, da pomlad prežene vse viruse in zunaj se že kaže sonce. Evo, smo že zmagale! Tud danes nam bo uspelo it ven iz kuhinje še pravi čas – vem, da nam bo.

Tako se govori, nasmejana:) ! In bravo za včerajšnje bremzanje. Ja, dobro si rekla, pomlad, sonček, lažje bo. Definitivno bo.

Jaz sem že sedaj dobre volje. Povod je minimalen, a poveden. Vaga mi je že drugi dan pokazala 94,8 oz. 94,9 (po tem ko sem cel februar tičala na 95 plus različno). Evo, minus 7 kil od 4.1.! Še dve kilci do ITM meje, ko moja malenkost postane samo prekomerno hranjeno bitje :-))

Počutim se polna energije, bolj lahkotna in nekako polna odločenosti. Res imam prvič v življenju občutek, da se dokončno poslavljam od viška kil. Ja, preveva me občutek dokončnosti. Zato me tudi ne moti, ker gre vse tako počasi. Se mi ne mudi. Seveda pa sem vesela, ko se zadevepremaknejo :-)) Veliko mi pri tem pomaga telovadba, ta me je že prav zasvojila. Vidim njene učinke na hujšanje, na preoblikovanje telesa, pa še sprošča me.