ha, ha …. ja res mi rad kopuje čokolade, ampak to je njegova taktika, ker ve, da je jaz ne bom pojedla – jo pa on! Sicer pa sam grozno krši – je sladkorni bolnik in se noče držat nobene diete – ampak ker sem že v “zrelih” letih, sem se naučila, da je zase in za svoje zdravje vsak sam odgovoren – torej me ne gane, če me provocira in če si sam hoče kvarit zdravje …. ja, je tudi problem.

Hoj! Sem malo prebrala vaše poste še za nazaj in vidim da ste res pridne in vztrajne. upam da se bo še mene kaj prijelo. dva dni se tudi jaz držim, ampak bi bila res hecna, če še to ne bi zmogla. V glavnem moj način je takle: trije glavni obroki in dve sadni malici. Obroki pa majhni. Tako sem se naučila lansko poletje v šoli hujšanja v zdr. domu. In sem uspešno shujšala 7 kg, potem sem se pa začela nagrajevat-s hrano seveda. In dobila do zdaj vse nazaj. držite se in jutri se spet javim.

Preden se lotim še nekega službenega dela, moram še tole zapisat:
Bentiš, kako je bedno, da sem neke vrste odvisnica. Suženj čokolade in drugih dobrot. Da mi ne potegne, da si z vsakim prepovedanim grižljajem najedam samopodobo. Kaj pa je v bistvu hrana drugega kot vir energije….nič več kot to….. in večine sodobno bleščeče zapakiranih zadev na policah naše telo ne rabi. Rabi jih naša potrošniška družba, jaz pa ne! In dišeče pice, bureki…….sama božja maščoba, tone maščobe in drugega sranja. In to vržem vase in z malo domišljije (in ob pomoči gledanja Housa) si lahko predstavljam kaj se potem dogaja v mojem telesu. Bolje da si ne, saj je že zunanji učinek grozen. Kaj sem naredila iz sebe! Kako se lahko imam tako malo rada…….. Pa tako rada bi bila spet vitka. Šla mimo izložbe in zadovoljno videla svoj odsev. V trgovini gledala kroje, barve….ne pa številke. Se počutila……….lepo.

Tako, drage moje, napovedujem vojno. Svoji požrešnosti. Sladkosnednosti. Tistemu malemu vragcu, ki mi zlobno pohuljeno v ključnem trenutku, ko grem skozi kuhinjo, prišepne: “Eeeej, piškote imaš tamle. Bi enega? Pa ena vrstica milke, kaj pa je to, nekaj koščkov, dej, vzemiiii”. Naj crkne, bednež.

Počutim se kot kakšen bojevnik, preden gre v boj. Tak bolj srednjeveški ali ZFjevski :-)) Sedaj pa brez usmiljenja. Do končne zmage. Za slavo in čast moje volje gre, moje vztrajnosti, moje nepopustljivosti. Za mene gre. Ne bom popustila. Če bom kaj kršila, bom to delala le občasno, zavestno in z užitkom. Ne pa kradoma in polna slabe vesti.

Ker če zmage ne bo, če sedaj spet popustim, je pač bolje, da se kar takoj predam, se neham mučiti, se sprijaznim, da bom za večno ostala debeluška. Najbolje, da neham sanjati. Tega pa….ne želim. Ker čutim v sebi moč, voljo, željo, joj, kakšno željo. In le sama sebi si jo lahko uresničim.

Skratka, nekaj kil je že šlo dol, sedaj pa napreeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeej!!!!!!!!!

Legica, tole si pa tako lepo napisala. Res si zagnana in veš kaj hočeš. Bravo!

Ja, kje ste pa ostale punce danes?! Večer je že, moje pisanje pa je prvo ta dan… Ja, saj vem – včasih res ni časa za kaj napisat. Jaz sem že imela te dni norišnico. V službi sem komaj dihala, zdelo se mi je, da mi stvari kar uhajajo iz rok. Še ene zadeve nisem zaključila, pa se je že pojavila druga in tretja pa četrta pa ….Temu primerno pa je bilo tudi moje razpoloženje, predvsem pa živčki. In, ko so tu živčki, potem grejo moji sklepi in načrti pa-pa. Nisem bila kaj pridna – res je, da se nisem ravno nažirala, ampak tako kot vedno so moj problem sladkarije. Včeraj je bil to krof. No in potem se danes spet raje nisem tehtala. Sem pa bila spet pridna – nič sladkega, prehranjevanje v skladu z mojimi novoletnimi plani… Tako da je to danes moj nov začetek. Upam, da se bosta tudi trdna volja in trma kot sta bili prisotni 4. januarja, čimprej spet vrnili…

Ja, Legica – gremo napreeeeeeeeeeeeeeeeej!

Lep pozdravček vsem in lahko nočko!

Tud jaz se v službi ven ne vidim – od lanskega marca se mi samo kopičijo in nalagajo zadeve, nikakor ne morem na zeleno vejo. Doma pa je tudi precej obsedeno stanje, saj smo tik pred selitvijo v novo hišo, še par malenkosti manjka, pa nikakor ni časa dokončat…potem so tu še otroci, ki zahtevajo svoje, pa partnerski odnos, ki tud potrebuje še pa še energije… Ob vsem tem je velikokrat uteha kava pa sladko zraven, al pa tud samo sladko, če pa res ni sladkega, je pa kak prepečenec, mal salamce, sir, suho sadje, … karkoli… Tako sem si jaz nabrala svojo zalogo. In ves čas mislila, saj bo minilo to obsedeno stanje, saj se bo umirilo in potem bo čas, da poskrbim še zase… Ampak končno sem si priznala, da temu ni tako – še posebno v taki stresni situaciji je potrebno poskrbet zase – zasproti. Pa ne z obilico hrane in večernem poležavnju na kavču, ampak z zdravo hrano in miganjem. Tako si je treba polnit akumulator! Počasi si ga polnim al pa vsaj ne dopuščam, da se še naprej prazni. Mi je rekla prijateljica: “LJuba moja, kdo bo poskrbel zate, če sama ne boš? Pa misliš, da koristiš otrokom in možu, če si zmozgana, zadirčna in ves čas bolj slabe volje?” In še kako prav ima – saj se ne morem razdajati drugim, če še sama zase nimam dovolj energije.
Zato sem si dala vzdevek “nasmejana” in se skušam čim bolj držat tega, da na vse življenjske situacije, pa če so še tako črne, skušam gledat še iz drugega zornega kota. No, enim grem zarad tega tud na živce – ker če se pripeti nezgodica in je avto mal obtolčen, si rečem: Šit no! – ampak, a mi bo ta pločevina pokvarila dan/teden/mesec? Vsekakor pa se ne bo popravilo, če bom pojedla čokolado 🙂

uf, sem pa naložila …
sama sem spodbudo dajem 😉
danes se je nekam švoh dan začel (pa ne zarad prehrane), pa se moram mal spovedat…
sedaj pa delat…
lepo se imejte.

vse vas je fino brat, pište in nakladajte še ve.
bogve, mogoče nas bere tud kak možakar, pa se ne upa oglasit 🙂

Danes, v predkrofovskem času, sem se drznila stopiti spet na tehtnico. Uau, še vedno minus 5 kg, fino. Sem mislila, da bo več. Telovadim redno, a prekrški so.
Nasmejana – v novo hišo? Lepo!!! Tvoj sklep, tvoj pristop do življenja in življenskih tegob pa je zmagovalen. Moram reči, da sem jaz tudi nekaj let nazaj dosegla nekakšno razsvetljenje. Kaj je pomembno v tem življenju? Zakaj se je vredno sekirati? Kje so moji cilji, kaj si želim? ……. ko sem si odgovarjala na vse to, sem postajala vedno bolj podobna Dalajlami :-)))) In sem sedaj bolj strpna, bolj mirna in ja, tudi bolj zadovoljna.
Belouska, fino za tvoj sklep in vztrajnost pri prehranjevanju. Mene malo spodnaša, a se zaenkrat še ne dam.
Ja, kje so ostale? A mislite, da so klonile ali se jim ne da pisat? Upam da drugo, punce, čeprav tudi to ni lepo :-))
lp vsem skupaj!

Punce, jaz ostajam z vami.
Nikakor ne mislim obupat in glede nobene stvari ne bom klonila. To sem si sveto obljubila. Samo trenutno se res težko oglašam tukaj gor.
Moj otrok je bolan, zadnje dni smo imeli en kup pregledov in preiskav, čaka ga huda operacija in jaz sem vsa raztreščena. Na momente se mi kar meša od skrbi. Vem, da moram zdaj še toliko bolj paziti tudi nase, tudi glede hrane, ampak se pa zelo težko pripravim do tega.

Samo da bo ta februar minil, pa bo vse bolje!

Oh, Vanilka! Žal mi je, da imate takšne težave. Tudi sama sem dala skozi dve operaciji otrok in vem, kako je to. Čeprav imaš ti še očitno večje težave, glede na to, da si napisala, da ga čaka “huda” opreracija. Držim pesti za vas! Vse bo v redu – samo zaupati je treba in to preživeti! Glede na to, da si v hudem stresu je še toliko bolj pomembno, da se vsaj malo giblješ, da spraviš ven te skrbi, bes, žalost… Drži se – mislim nate!

Legica – mene prav tako skrbi ta predkrofovski čas. Letos sem mislila sama pečti doma krofe (zaradi otrok in feelinga), pa se sprašujem ali je to pametno? Kako pa ti je uspelo doseči tisto “razsvetljenje”?
Pa tebi Nasmejana? Jaz se tako v teoriji marsičesa zavedam in vem, ampak praksa …… Ja to je pa že druga stvar!

Lep pozdravček vsem in lep vikend, ki je pred nami!

evo, čist sem zmozgana, komaj čakam, da grem domov… drug teden so šolske počitnice, pa v pon in tor delam še praktično cela dneva – od srede dalje pa bom doma…res sem potrebna dopusta.
Vanilka – držim pesti, da bo operacija uspela. Človek vidi, da če ima otroke zdrave, res nima kaj jamrat in se smilit sam sebi. Se zadnje čase bolj zavedam, zakaj se zaželi srečno in ZDRAVO leto, ob tem pa se povdari, ja, da bi bilo res zdravo.
belouska – včasih bi bilo življenje lažje, če se človek ne bi tako zelo zavedal, kako ga biksa…pol se mu enostavno ne bi bilo treba trudit, da ga neha biksat. Praksa? Se trudim… danes že kar švicam od tega, da ne bi bila zlobna, črnogleda … čuden dan. Mislim, da bo pomagalo, če se bom doma vsedla pred TV in z otroci pogledala Backa Jona al pa kakšnega MR. Beana na youtube… 🙂
Legica in vse ostale – kakšen krof/miško/flancat si bomo privoščile, ane? Brez slabe vesti, prav?
Legica, ti itak obvladaš – boj bo uspel, ker si že krepko v bitki 🙂

Vanilka, tudi jaz držim pesti, da bo čim prej vse dobro s tvojim otrokom.

Drugače pa je z mano tako, da me že nekaj dni boli trebuh, tak da ne mislim ne na hujšanje in tudi na hrano ne. Upam samo, da je kaka viroza, ki bo minila in nič hujšega. Tehtnica je pokazala nekaj minusa, a tokrat me ni razveselilo, ker ni posledica mojega truda, ampak bolečin v trebuhu 🙁

Belouska, Nasmejana in Kroglica, hvala za dobre želje!
Belouska, tebi sem napisala še zasebno sporočilo.

Lep vikend vsem!

Živjo.
Sem nova, pa že zanemarjam to dejavnost. Ampak dejstvo je, da sem danes še kako delala na sebi. Šla sem na eno delavnico o čustvih, ker se mi je zdelo, da mora imet nabiranje kilaže nekakšno vezo z nabiranjem neizživetih , potlačenih čustev. In res je tako. Fuuuf. Še mam dela sama s sabo. Na fizičnem in duhovnem nivoju.
Legica,nasmejana in belouška, res ste face, ker se tako podpirate in s tem vsem nam dajete pogum,
Vanilica, ti pa ši se posebej pogumna in močna,. da si med nami kljub težavam, ki jih imate. tudi jaz držim pesti za tvojega otroka.
Meni gre zaenkrat kar dobro, samo danes sem imela malo zmedeno kosilo in se mi zdi da sem pojedla malo preveč kruha (nekakšen hlebček zraven solate). Pa šport se mi tudi izmika ta teden. sicer naredim trebušnjake vsak večer, ampak kaj konkretnejšega pa ne. 1x tek na smučeh in en enourni pohod po bližnjem hribu. No ja, mogoče mi še jutri uspe it na smučke.
Lepo se imejte, vreme nam je naklonjeno in lahko noč

Ciao punce moje :))

Evo, pa se spet malo javljam…kaj vam naj rečem….ta teden resnično ni dober zame hehe, sicer telovadila sem 4x ta teden, ampak glede prehrane pa nevem no..skos skos in prav skos sem ‘lačna’…joooj kakšna katastrofa, pa bi malo čokoladice, pa bi kakšen jiburt, mogoče kakšen polnozrnati keks….in tako naprej…pa 1 krof je padu vmes hehehe

Tako…ampak vseeno bom vztrajala, če bi je pač ta tedne spodletelo, bom naslednji teden nadaljevala….6 kg je velik dosežek ampak niti približno ne toliko kot bi morala shujšati…tako da glavo gor in gremo naprej..nekako moram doseči moj cilj…in si izbit iz glave te razne ‘prigrizke’…..sem 2x ta teden jedla tudi kebab…ki ga že kar dolgo nisem..ampak se mi je kr ‘zaluštal’…..:(

GREMO NAPREJ

Pozdravljene punce!

Evo, jaz sem nazaj! 🙂 Doma smo imeli težave z internetom in se nisem mogla javit. Žal SPET nimam dobrih novic, spet sem zašla na staro pot. Zdaj pa so tu še krofi in danes sem že za zajtrk zmazala dva. V glavnem – katastrofa. Se mi zdi, da se mi pozna, da nisem mogla k vam, vam malo potožit in prebrat kako vam gre. Resnično pomaga, ko vidiš, da v tem nisi sam. Zato sem nazaj in ponovno napovedujem vojno! Upam, da bo tokrat trajala več kot samo nekaj dni.

Lepo se imejte!

Vanilka, lahko si predstavljam, kako ti je in z mislimi sem s teboj, držim pesti, da uspešno prestanete operacijo in imaš malega spet čimprej lepo doma. Drži se, pogum! Če le lahko, se javljaj, prosim. In ja, ideja o kakšni rekreaciji v tem času zate osebno ni slaba stvar, boš imela več moči in pozit.energije, ki jo definitivno v takih časih krvavo rabiš. Vso srečo ti želim!!!

Punce, v petek sem pojedla dva krofa, danes štiri majčkene (domače), ampak hec, vaga kaže skoraj minus 6 kg. Zakaj mi je jasno. Ker športam kot nora, praktično vsak dan skurim min 600 kalorij (ena ura orbitreka, potem še 15 min vaj, kar ne štejem) in to je to. Danes sem pred kosilom pri starih starših šla odtelovadit, tako da sem lahko v miru uživala v krofih. Se mi zdi, da bom tale mesec končala po planu, minus 7 ali 8 kg.

Ta teden sva z možem šibnila otroke na počitnice in bova sama. Mi je prav škoda, ker bom očitno vsak dan delala za službo še zvečer. A za šport pa bo čas. Vam povem en prakitčen dokaz kako se mi je dvignila kondicija? V petek sem šla v Cankarja na koncert in ceste so bile zabasane totalno. Zato sem predčasno izstopila ven (skupaj s hčero) in udarila šprint v petkah, od Tivolske do Cankarja. Neprekinjeno. In ko sva pridirkali notri, sem celo lahko dihala :-)) In nisem bila rdeča kot paradižnik :-))) Torej – splača se rekreirati, hehe.

Če ste se najedle krofov do onemoglosti, prosim, nič slabe vesti, ampak telovadit, da pokurite te dobrote, pa bo!
LP vsem skupaj!

Ta teden bom verjetno bolj osotna – dva dni še polno v službi, potem pa nameravam par dni preživet z otroci in uživat šolske počitnice. Kakšen dan gremo tud smučat, sicer pa sem pri rekreaciji bolj tako tako – no, pri jogi sem pridna, na hitro hojo pa nisem šla že en teden.
Pri hrani se mi (tok-tok) še kar uspeva nazaj držat, v soboto sem se odrekla peki krofov (čeprav so me res prsti srbeli in sem tud že pripravila recept :)), tako da sem vsega zmazala dva velika domača krofa včeraj na obisku – to je blo za malco in večerjo skupaj. Veseli me, ker hlače mal plešejo okol pasu 🙂

Lep dober dan punce!

Legica in nasmejana 🙂 čestitam za uspeh! Super je, da znata brez slabe vesti uživati v hrani! Po mojem je smisel vsega prav v tem, da si znaš postaviti mejo oz. da potem to, kar si pojedel, poskušaš pokuriti s telovadbo.
Legica, to pa je nekaj, da si v petkah tako tekla! Meni še v teniskih ne bi uspelo hihi 🙂

Jaz pa imam danes kar nek zagon, kar me zelo veseli. Edino, kar me muči, je rekreacija. Za danes upam, da mi bo uspela vsaj hitra hoja, se pa že dolgo ponovno poigravam z mislijo o teku. Včeraj sem ugotovila, da sem vedno tekla nepravilno (namesto aerobna je bila to anaerobna vadba, saj sem se vedno izčrpala do onemoglosti) in se mi je verjetno zato tek tako priskutil. Zdaj moram najti samo še čas in dvigniti rit, pa bo.

Lepo se imejte in uživajte v počitnicah, če jih imate!

Bunkica, glede teka imam čisto enake izkušnje kot ti. Pred časom sem hodila tečt, sem skoraj umrla zraven in ja, že misel na tek mi je bila grozna. Potem sem se v drugo lotila, bolj počasi, tekla sem blazno blazno počasi ……. ampak mi je bilo vseeno zoprno. To je bilo nekaj let nazaj. Zadnje čase pa kdaj tečem, ker pač tako pride (kepanje, zumujanje ) in imam prav dober občutek. Tako da ja, spomladi ko se bo skupaj s snegom stopilo tudi nekaj mene, bom mogoče zrela za tek. Pa kolesarjenje, to.

Drage punce, res hvala za podporo!

Ob ponedeljkih se tehtam – torej, danes imam 84,4 kg, malo več kot prejšnji teden. Nič čudnega. Prejšnji teden sem jedla, kakor je naneslo, včeraj je bila pa sploh tema – klasično prenažiranje, prvič letos. Počutje: potrta do konca. Ampak grem naprej, saj mi ne preostane drugega. Jedilnik sem si danes splanirala vnaprej in se ga nameravam tudi držati.
Vem, da je ideja o rekreaciji dobra, ampak zadnje dni nisem zmogla niti svojih 20 minut telovadbe. Še tiste najbolj osnovne stvari, kot je kuhanje, pranje, sem porihtala le s težavo. Počutim se kot ožeta cunja. Kašljam, smrkam, pa grlo me boli. Vsi doma smo staknili eno smotano virozo.
Ja, nekaj pozitivne energije bi mi zelo prav prišlo.

Vanilka, ne sekirej se, vse bo prišlo ob pravem času. Ti sam hodi naprej, ne menjaj smeri, kako hitro boš šla, pa boš videla.
Viroza? Eh, zoprno. Čaj. Čaj. Aja, pa čaj. Pa kaj od Medexa.
Pozitivna energija – voila, tule jo imaš! Koliko jo želiš in lahko odneseš. Ti kar lepo glavo pokonci, doma porihtej da bo vse dobro. LP!