začarani krog

Prosila bi za uvid v mojo situacijo.
Je zelo preprosta – vedno se navežem na moške, ki se ne menijo zame. Vedno, brez izjeme. Sem še mlada, res je (24), a vseeno sem imela zapored 4 take izkušnje.
Moški, fant, ki mi je všeč, mi sprva daje spodbudne znake. V bistvu gre za to, da vedno čutim, da mu ni vseeno, da sem ga pritegnila. A vedno moram jaz pristopiti k njemu, vedno jaz dati pobudo, da se vidiva – do kake intime nikoli ne pride, niti do poljuba ne.
Skratka, moj nesojeni dragi nikoli ne pokliče, čeprav pravi, da bo. Ko se vidiva, pa je čutiti, da se “nekaj dogaja”. Vse ostaja na zelo subtilni ravni, na pogledih, občutkih, nikoli pa se nič konkretnega ne zgodi in na koncu ostanem prizadeta, ko spoznam, da mu najbrž nič ni do mene, sicer bi se že malo bolj potrudil.

Tudi zdaj sem v taki situaciji, spet se soočam z razočaranjem in ne vem – je pametno, če se pogovorim s tem moškim? Ne zato, da ga v karkoli prepričam, ampak zato, da bi meni pomagalo jasneje videti in se lažje posloviti.

Zdi se mi, da sem v začaranem krogu, tudi očeta ne poznam, nikoli se ni menil zame – čeprav mi je vedno bilo nekako nakazano, da mu ni vseeno, da me ima rad in tudi tako ga doživljam, čeprav ga ne poznam.
Popolnoma enako doživljam te svoje moške – da jim ni vseeno, a zmenijo se pa ne.

Zanima me, kaj naj pravzaprav storim? Kako naj se rešim tega kroga, se mi zdi, da se ne bo nikoli nehal vrteti. Kakšen vzorec moram prekiniti in kako?
Najbrž bi pomagalo soočenje z očetom (vem, kdo in kje je). Pa bi res? Kaj pa pogovor z dotičnim moškim? Soočenje preko katerega bi se seveda soočila sama s sabo.

Draga Nika!

V svojem vprašanju ste si v bistvu že odgovorili – pametno bi bilo, da se pogovorite s svojim prijateljem, da ugotovite pri čem ste, kaj on resnično čuti do vas.

To kar opažate pri svojih prijateljih, da jim ni vseeno, kaj več pa se potem ne zgodi – gre lahko za vaša pričakovanja, da se bo iz tega razvilo kaj več. V življenju srečamo veliko ljudi, ki so nam simpatični, nas pritegnejo in smo zato tudi zelo prijazni do njih, smo jim naklonjeni, smo radi z njimi, kaj več pa ne. Morda si njihovo naklonjenost razlagate na drug način, zato je zelo smiselno, da se s takim človekom o tem čimpreje pogovorite, da boste vedela pri čem ste.

Preden se soočite z očetom, je morda pametno, da najprej pri sebi razčistite kaj bi vam to srečanje lahko prineslo, kaj bi imeli od tega – lahko bi ti že to pomagalo, da razčistite občutke do njega in pregledate svoje občutke.
Obstaja tudi metoda pisanja (ljubezenskih) pisem, v katerih predelamo svojo žalost, jezo, zamere…, na koncu pa izpovemo ljubezen oz. razumevanje, ki nam pomaga, da se rešimo bremen jeze, žalosti… To tehniko lahko spoznate v knjigi Johna Graya – Moški so drugačni, ženske tudi.
Dokončna odločitev o tem ali se boste z očetom srečali, pa je seveda vaša, morda pa vam bodo moji nasveti pomagali pri tej odločitvi.

Špela, Šent