POZDRAVLJENI!
Prosila bi za nasvet ?
Z mozem sva skupaj malo vec kot 20 let.V najinem zakonu se je zgodilo veliko lepega in tudi toliko slabega.Vendar pa se mi sedaj dogaja da slabe stvari cedalje tezem prenasam ker se vse vrti vedno okoli eno in istih stvareh.Naj napisem kaj se je pred kratkim zgodilo.K nam je prisel degustator in predstavil nek aparat.Bila sem sama doma.Prisel je moz domov in mu to ni bilo vsec.Po tistem ko je ta clovek odsel je moz zacel noreti metati stvari,bilo je sesuto vse,popspravljala sem kot neumna.Njegove besede kako ima neumno zeno ima,da spusti neznanega cloveka notri,da sem vse to zrezirala ,da imam slabe namene,kako sem se temu cloveku smejala,skratka ogromno ponizevanj na racun moje postenosti.V vseh letih me velikokrat zmerja z kurbo in mi nicesar ne verjame.Moram povedat da sem postena in v zivljenju nisem prevarala svojega moza.Mislim da dobro skrbim za svojo druzino in moza.Oba sva iz druzine kjer se niso znali drugace pogovoriti kot z nasiljem in pijaco.Pri njemu je pa se ta problem ker je videl svojo mater z drugim moskim.Sprasujem ali ima prav da tako znori,prosim ga da si poisceva pomoc .Hvala ZA ODGOVOR!

Vsakomur včasih popustijo živci, vendar če se ne znamo kontorlirati in zmerjamo svojo ženo z kurbo, pa zato nimamo razloga, pravzaprav je samo ta, ker se nekomu nasmeješ. Potem nimaš prav, da sploh takemu človeku toliko let odpuščaš. Ne glede na vajino preteklost, nima noben pravice razbijati in zmerjati partnerja. V jezi marsikaj naredimo, vendar ne odobravam nekaj detajlov: Nikoli ne zmerjaj partnerja s tistim, kar je zanj ponižuječe, če zato nimaš razloga, pravzaprav nikoli, ker s tem pokažeš samo svojo nizkost, nikoli ne udari partnerja in nikoli ne posegaj po pijači, če se nisi uspel zmeniti in pogovoriti s partnerjem.

Počakaj uro ali dve da se umiriš in se zopet mirno poskušaj pogovoriti. Sprašuješ, če je prav kar počne, ne ni prav, prav tako sem rekel, da ni prav, da to prenašaš. verjetno pa še veliko tega ne poznamo in ne vemo. Čeprav je iz tvojega pisma čutiti še kaj drugega.

primož

Ula,

ni prav to kar tvoj mož dela. Vprašanje je koliko časa že dopuščaš, d tako ravna s teboj. Dlje časa sta v takem odnosu, težje ga bo spremeniti. vprašanaje je, kako si ti predstavljaš svojo prihodnost. Če se boš obotavljala, bo tvoj mož težje sprejel, da potrebujeta strokovno pomoč. Če se vama je to zgodilo sedaj, ne odlašaj, takoj stopi po pomoč. Če boš sedaj odlašala, boš tudi sebi škodila.
Ne pozabi na branje. V knjižnicah je že kar veliko knjig na podobno vsebino. Potrebovala jih boš, da se boš učila, preverjala, se pohvalila,…Vzor ki ga imata z možem iz svoje preteklosti se bo tako počasi menjal z drugačnim načinom življenja. Presenečena boš, kako je lahko drugače.
Ne vem od kod sta. Zelo pomagajo tudi skupine za pomoč v krizi. Začet pa morata individualno pri strokovnjaku.Oba, skupaj!
Zelo dobro te razumem. Če potrebuješ karkoli, se oglasi.
ŽElim vam lepši jutri.

Za bozjo voljo, ne cuti se krivo!!!!
Problem, ki je med vama je NJEGOV in ne tvoj. Ceprav ga morata
seveda rešiti skupaj, se moraš ves cas zavedati, da ima problem ON in ne ti. Da TI NISI KRIVA.
Zakaj si pa ‘pospravljala kot neumna’, ko je metal stvari po hiši?
A jih tudi on kdaj pospravi za tabo?
Zakaj si tako spravljiva po zmerjanju s kurbo in ne vem še s cim?
Ko to dopušcas, mu dajes proste roke za vedno hujše obtožbe in divjanja.
Ko bos prvic, ko ti bo rekel kurba zagnala ‘šteko’ kroznikov ob tla in zavpila nazaj, bo mogoce drugace….mogoce se bosta potem lahko celo pogovorila, kot enakovredna partnerja, ne pa da ti poslusas kaj ti ima ‘on za povedati’….

Pozdrav!
Očitno je mož prenesel vzorec iz preteklosti. Starejši ko smo, bolj smo podobni staršem – predvsem po slabih straneh. Seveda, če se temu ne upremo. In neprestano delamo na sebi. pomisli – ko sta bila mlada, fant in punca. Kaj vas je privlačilo? Pogovorita se o tem in naj bo to vajina prihodnost.
Srečno!!!

Zakaj hudiča si šla pospravljat kar je razmetal? S tem mu samo pokažeš, da se čutiš krivo za njegovo (raz)dejanje. Ne vem pa tudi, kako lahko živiš z nekom, ki te zmerja in divja. Ukrepaj!

POZDRAV!
Ponovno vam pisem,ker enostavno nimam toliko moci,da bi z mozem nacela pogovor o vsem kar se jezgodilo.Sesuto psiho imam in tudi ne verjamem ,da bo pripravljen karkoli spremeniti.Vem tudi kako se bo zacel braniti, da sva ze tolikokrat predebatirala ,naredila zakljucke,resitve…Zacelo se mi je dogajati ,da posegam v alkohol,za katero vem, da ni resitev.Popijem na skrivaj od oci otrok in njega.Ze kar dolgo je od tega kar sem nehala kaditi,sedaj pa sem zacela spet.!Imam obcutek,da se iz tega ne bom vec izvlekla,ker nimam dovolj mocne volje, niti ne zelje,niti nic.Pri stiridesetih imam obcutek,da je ze konec,ceprav so mi edino veselje otroci,ko jih vidim kaksne tezave imajo in jim poizkusam na svoj nacin svetovati.!Zelim si da se ne kregamo,da se v miru podovarjamo,da imamo razumevanje en do drugega in ce ze kdo naredi napako? ga ni treba psihicno zlomiti.!!! To je bi rekla bolj samogovor za olajsanje dusi.Ce pa ima kdo idejo kako iz te despresije naj mi odgovori. Hvala

Ula, sama in vsi ostali so ugotovili, da iskoristi preostalo življenje, da boš delala tako kot ti hočeš. Namesto, da posegaš po cigaretih in alkoholu, raje odidi in ti ne bo treba več početi tega, kar sama praviš, da ni dobro. šok je najboljši učinek, da se da človeka spremeniti. Pobereš kovčke in greš, seveda je odvisno od tega koliko so stari otroci in še česa drugega. Ampak razmisli, kako stojijo ostale stvari, potem pa se naenkrat odločiš, pobereš kovčke in greš.
Razlog ali odgovor: Dost imam takega življenja, jest se tako ne grem več.

pa da vidimo, kdo bo pospravil za razbitinami in kdo bo speglal in pral. če so otroci samostojni, potem nimaš nobenega razloga, da ne živiš in delaš tako kot hočeš.

primož

Ula,

piši nam, čim pogosteje! Ko boš ugotovila, da nisi sama, boš dobila malo več volje. V tem malo več, se boš vprašala, kaj želiš zase. Verjamem, da želiš stati ob strani otrokoma. Tudi danes veš, da si to želiš. Le zašla si na pot, ki je polna preskušanj in dokazovanj. Prav zaradi ljubezni, ki jo imamo v sebi, pa se je pogosto niti ne zavedamo, zmoremo marsikaj. Verjemi! Tudi v tebi je veliko dobrega. Trenutno pa si na tem, da tega ne zmoreš zaznavat. Življenje od nas včasih zahteva veliko energije. Ko jo potrošimo, se počutimo slabo. Ravno s partnerjem lahko pridemo do manjkajoče eneergije. Tega pa ta hip ni. Niti računati ni na njega, ker ima on še več težav sam s sabo. Torej,…
Ne zatekaj se v odvisnosti od hrane, pijače in drugih.
Zavedaj se, da problema s tem ne boš odpravila, torej se poskušaj z njim spoprijeti. Potrebuješ samo toplo besedo, nekoga ki te bo razumel in te spodbujal na poti novih odločitev.
Če si z iskušnjami do sedaj ugotovila, da mož ne bo sodeloval, potem ga pusti naj razmilja po svoje naprej. (Upam, da si prej izkoristila vse možnosti pri njem.) Mož ima problem,s katerim pa se ne zna spoprijeti. Ker je “bos”, se boji to priznati sebi in drugim. Zaveda se, da je njegova vrednosti zato majhna. Vendar če te ne more vklučiti v svoj program, pojdi sama naprej. Imaš veliko možnosti, čeprav boš sedaj mnenja, da je nam lahko govoriti.
To je forum ljubezni. Mi bomo pomagali tebi, da boš ti svojima otrokoma, da bosta ona …
Sprejmi v sebi željo za lepši jutri.

Draga Ula,

naj ti to, kar ti bom napisala, ne bo v tolažbo, saj tolažbe ne sme biti, vendar želim samo povedati, da nisi sama. Imam moža. Imava 2 leti starega otroka. Mož ima službo, ki zahteva od njega večkrat celodnevno delo. Zidava hišo. Vse moram urejati sama. Problem – vsak obrtnik je po njegovem moj ljubimec. Če pride na obisk mož od moje mame, je moj ljubimec. Če se oglasi pri nas sosed, ki ima enako starega sina, je moj ljubimec. Če se pogovarjam s fantom svoje sestre, je moj ljubimec. Sekira me vsak večer, cele noči, vsako jutro. Čez dan imam mir, ker ga ni. Za nežnost med nama zvečer je vedno preutrujen. Te dni pa mu je prevroče. Zjutraj se mu preveč mudi. Po treh tednih pozabi, da me odklanja on in me začne sekirati, da imam sigurno jaz drugega, da mi v mojih leti (sem kar nekaj mlajša) ni do seksa. Obupana sem. Vsak dan je isto.

NN

Pozdravljeni!
Hvala vsem za toliko dobrih nasvetov,meni pomeni veliko in zelim si da bi jih lahko pokazala svojemu mozu.Po vsem kar se je dogajalo sva se pogovarjala,vendar ga ne morem prepricati naj zacne delati na sebi in prisluhniti kaj dela narobe.Sama vem da je problem ta da je ljubosumen .Povedal je sam da me hoce zase in naj si nikoli vec ne dovolim sprejeti kakrsnegakoli akviziterja v hiso,posebno ce sem sama doma.Rada bi ostala z njim,vendar me je strah.Kako bi mu pokazala ,da ga ne varam,da o njem mislim posteno,da ga s tem ne izzivam.Ce drugace ne kako naj ravnam v taki situaciji,ko mu prevladuje ljubosumje in ga cisto zamegli in izgubi vso razsodnost.Pravi da on ne bo delal nic vec na sebi kakrsnokoli spremembo,nicesar vec.On se ne zaveda svoje ljubosumnosti.Ce kdo vem kaj o tem naj mi pise.Hvala!

Ko berem te zgodbe ki jih piše življenje me kar strese…zelo si želim da ne bom po 20 letih zakona podoben tem moškim. sicer pa bi rad neznanki zastavil vprašanje: kako je lahko mož od tvoje mame tvoj ljubimec (sliši se malo čudno razen če nima tvoja mama ob sebi drugega moškega kot pa takrat ko si nastala ti:))

Aleš,

ko vse to prebiraš samo skleni, da boš ti boljši, če vendarle boš delal napake, si jih priznaj in se trudi, kajti že sam trud vodi k temu, da si boljši.

Primož.

Odgovor na vprašanje o možu moje mame – res je, mož od moje mame ni moj biološki oče, je pa moj “oče” že od mojega 16. leta (stara sem 33 let) in se zelo dobro razumeva.

Obupana si! Kdo pa ne bi bil? Vidim te, kako hitiš, se trudiš, preverjaš če je vse tako, da nebi moža kakšna stvar razjezila,….

Občudujem te! Koliko zmoreš! Koliko časa še? Škoda bi bila, da bi nekega dne pobasala kufre in pustila vse za sabo. Pa se tudi ti zgodi.

Nisem zagovornica takih odločitev, ker nam ne dajo pričakovane odrešitve. Ne malo kateremu, se zgodovina potem ponavlja. Ujeti smo v situacije iz naše preteklosti. Da se to ne zgodi, moramo stvar premisliti in spremeniti.Toda kako? Saj drugega načina ne poznamo? Ja, niso nas naučili prav veliko, zato moramo nadoknaditi sedaj.

Ne odlašaj, poišči strokovno pomoč. Beri, sprašuj…verjemi v ljubezen in našla jo boš. Dovolj jo je za vse, le dovoliti ne smeš, da gre mimo tebe.

Ula,

tvoj mož ne sme priznati, da je “mož z napako”, ker potem ne bo pravi moški. Ti pa si za njega prava ženska in zato se boji, da je ob tebi lahko le pravi moški. Nič ne boš dosegla, če mu boš rekla, da potrebuje pomoč, da ima problem. S tem dodatno povečuješ njegovo rano. Ves čas mu sporočaš, da veš za to rano, da se rana zmanjšati in da celo narašča. Tega ga je groza. A rano je treba negovat. Ko bolj boli, je potrebna še večje nege.
Verjemi, da ti bo enkrat dovolil, da mu to rano oskrbiš. Bodi potrpežljiva in verjemi. Dovolil ti bo tudi drugič in potem še večkrat. Te rane so stare – iz otroštva. Tudi celijo se počasi. Vendar se včasih splača potrpeti. Ne razumi me, da moraš potrpeti pogosto in vedno. To moraš presoditi sama, koliko je prav.

POZDRAVLJENI!
Prosila bi zeno naj mi malo vec razlozi o negovanju rane.Sedaj z mozem poiskusava s pogovori, pogovarjati o pricakovanjih,o zeljah ,tudi o kesanju kar se je zgodilo.Resnicno poizkusava resiti najine tezave saj oba veva da se imava se rada in da nobenemu ni za locitev.Naju je prevec izcrpala nedavna jeza in bes mojega moza.Pri pogovorih me skrbi ker mu ne znam povedati tako ,da bi on razumel ali slisal tako kot mu govorim.Stvar razumevanja besed?.Prosim zena oglasi se in mi napisi kaj vec o tem.Ali mogoce obstaja kaksna dobra knjiga na to temo recimo tudi obladovanje jeze ,ljubosumja…?
Pozdravljeni!

Verjetno se ne bi nikoli oglasila, če ne bi prebrala tvojega pisanja, Ula. Pri meni je problem ravno v pospravljanju. Po svoji službi (ki ni nič vredna, ker itak cele dneve samo sedim) sem odma še mama, gospodainja, kuharica…Saj vem, da je tole čisto klišejsko….s partnerjem se drugače čisto dobro razumeva, se imava rada, nimama ravno velikih problemov. En problem pa se nama vleče že ves čas, akr sva skupaj in to je pospravljanje. naše stanovanje zanj ni nikoli dovolj dobro pospravljeno, največkrat ga imenuje kar svonjak ali štala. meni je to tako grozno, da ni za govorit. Delam cele dneve (on tudi..je na terenu, doma pa tudi vse postori okrog hiše) ampak nikoli ne vidi tistega, akr sem naredila, vedno vidi samo, kar ni narejeno. Ne vem, kako naj si pomagam. Ker tak odnos mi jemlje energijo, potem sem čisto brez volje. Pa prosim, ne mi komentirat, da bi moral tudi on kaj narediti – saj naredi, vendar on dela moška dela. In res dela. Ne razume, da bi lahko mogoče delali na vrtu zunaj vsi, potem bi pa tudi stanovanje pospravili vsi. On pravi, da za drugimi ne bo pospravljal. Če pa jaz ne pospravim za njim, je pa vse narobe. Skušam mu dopovedati, da moram jaz pospravljati za štirimi in da mi to ne znese. Najbolj grozno pa je, da pravi, da me razmetano stanovanje itak ne moti. Pa da imam doma štalo. No in potem včasih kadar gofljam nazaj, tudi kaj razbije. In potem sva nekaj dni tiho…in teh nekaj dni se z vsakim prepirom podaljšuje. Jaz se počutim čedalje bolj grozno, čedalje manj imam energije in krog je sklenjen.
Pomagajte, pričakujem vaše nasvete…kako se zorganizirati…kako dalje.

Pozdravljena Ula,

dvakrat sem že odpisala, pa ne vem v čem je napaka. Morda bo najbolje, če mi kar pišeš.
Lp
Žena