Začaran krog spodrsljajev

Pozdravljeni,
prebiram vaše teme in odločila sem se tudi sama prositi za nsvet…

Prihajam iz razdrte družine, nič kaj ljubečega odnosa, podpore staršev, očeta le redko kdaj videla v svojih treh desetletjih. Z mamo ne kaj dober odnos.

Moj problem je, da sem zadnja leta ob sebi imela človeka, ki me je ljubil, cenil in verjel vame. Tudi, ko sama nisem. Me podpiral in vedno branil v družbi. Branil, zakaj? Ker vsakič, ko nama ni šlo, pa sva prekinila, sem jaz končala v objemu drugega. Pa še vedno z vsem srcem ljubim le Njega. Dvakrat, trikrat v zadnjih letih, kot nek začaran krog, je bil moj odnos grozen. Ampak nikakor mi ni jasno, zakaj sem v teh trenutkih popustila, se predala. In vsak spodrsljaj, me je pripeljal v slabšo situacijo. Sedaj, ko je že pol leta mimo, pa sem v začetku leta zapustila najino gnezdece in hitro (prehitro), celo živela z nekom drugim par mesecev. Moj izgovor, da nisem mislila nase, saj sem energijo usmerjala v dobrobit na smrt bolnega edinega starša. Ampak, to ni izgovor. Po par mesecih sem omenjeno razmerje končala, ko sem ugotovila, da sem le bežala od težav, namesto se z njimi soočila. Žal pa mi tudi nihče od “bližnjih” ni rekel nič.
Seveda, v očeh družbe sem izpadla najslabše, kot je le možno. V Njegovih očeh pa sploh! Še vedno je človek načel in predanosti družini.
Obiskala sem terapevta v lanskem letu, ampak ker nisem znala objektivno prikazati situacije, mi žal ni bil dosti v pomoč. Namesto priznati napake in spremeniti odnosa, sem iskala krivca.
On pa je na to temo, na temo mojega obnašanja in odnosa prebral veliko in mi želel pomagati. Vem, da je bilo tudi Njemu hudo.
Morda sem zamudila zadnji vlak…a upanje umre zadnje. Letos sem dojela, kako res minljivo in edinstveno je življenje in srčno si želim, da bi te zadeve pri sebi spremenila. Ter sebi, Njemu in svetu dokazala. Razočarana in besna sama nase.
Zakaj? Ker sem na lastni koži občutila, da je On edini človek v mojem srcu, vsa ta leta, in kakor se smešno sliši, kljub vsemu verjamem v najino ljubezen in v naju. Ker pa se zavedam, da je kljub mojim napakam, On v hujšem položaju. Če bo šel čez vse to….
Še vedno pa je edini, ki mi stoji ob strani v najhujših trenutkih. In mi pomaga.
Kako naj postopim, kaj naj naredim?
Kako naj kaj dokažem?

Pozdravljeni, sunflower27.

Vidim, da vas vaša vprašanja močno zaposlujejo in da se zavedate, kakšna je vsa situacija, vključno z vsemi posledicami. Sprašujete se, kaj narediti, pred tem pišete, da ste že hodili k terapevtu, da veste, kaj je vaš del odgovornosti – zato moje vprašanje ni, kaj narediti, temveč, zakaj prekinjate odnose? Čemu ne zmorete ostati v odnosu – kaj je v teh odnosih takšnega, da “morate” iti?

V teh primerih namreč tudi vi očitno trpite, ne glede na to, kaj s tem povzročite drugim. Čeprav se to, kar opisujete, dogaja v odnosih z drugimi, pa se sprašujem, koliko je to pravzaprav neka dinamika, ki je povezana z odnosom do vas? Na začetku ste omenjali, da prihajte iz razdrte družine, brez podpore, oče nekonstanten in odsoten… Včasih se naše t.i. preživetvene reakcije, ki smo se jih nehote priučili v otroštvu, kažejo v obrnjeni sliki. Torej, ne, da se vzorec neposredno ponavlja (da imate enemu od staršev podobne partnerje, …) temveč, da je nemogoče sprejeti in dobivati to, česar niste dobili od staršev. Partner, ki ga opisujete, vas brani, podpira, je bil tam za vas vedno, ko ste prišli nazaj, medtem ko je oče bil odsoten, niste imeli podpore, a ste navkljub temu odšli oz odhajali iz razmerja… Kako težko je pravzaprav dojeti in sprejeti, da je nekdo res tam za vas in vam daje (česar zadostno niste dobili od staršev). Morda pa je za vas pomembno to, da imate občutek, da lahko kadarkoli zapustite odnos in odidete? Da niste ujeti, temveč da lahko greste?

Kaj potrebujete, da bi ostali v odnosu, ne glede na to, kaj se dogaja? Kako bi moralo biti, da bi lahko ostali v odnosu in znotraj odnosa reševali težave?

S prijetnimi pozdravi,

Parov Anzelc

Pozdravljeni,
najprej hvala lepa za odgovor.
Podobna vprašanja se porajajo tudi meni.
Zakaj nisem poslušala in slišala kakšnega pametnega nasveta v bližnji preteklosti, kot na primer : “Če ti stoji ob strani, če se res ljubita, zakaj nepremišljene prehitre odločitve in spremembe, zakaj tako bežiš in hočeš na vsak način stran…pogovorita se, naučita se kregati…?”…in podobno…
Zakaj sem vedno bežala…? Morda res nisem sprevidela, da je tam, ob meni in se trudi na vse pretege.
Kot ste napisal. Najhuje mi je, ker sem videla možnost, da grem. Z vsakim odhodom, je situacija slabša. In v moji jezi, žalosti in razočaranju je bilo toliko nepotrebnih in neresničnih besed, da kljub temu, da sama v sebi nisem tako mislila, je izpadlo še hujše! In ko sedaj pomislim za nazaj, še sama ne vem, kako sem bila lahko tako pasja in zlobna.
In tokrat ne vem, če bo lahko šel čez vse to.
ja, zavedam se posledic in dejstev. Kar me grozno boli. Skoraj vsak dan jokam. Tako poskušam dati to iz sebe.

Bolj kot karkoli si želim dokazati, da se take stvari da popraviti v življenju. In ostajam optimist, verjamem v naju in zato ne razmišljam o drugih možnostih.
Prej so bili kregi dokaj histerični, dretje in žaljive besede. Umirila sem se, ker menim, da oba eksplozivna nikamor ne prideva. In kljub vsem očitkom, metanju naprej konstanih napak za vsa leta, sem tiho, poslušam in želim na koncu komentirati. Mirno, normalno. Ampak razumem njegov dvom. Čeprav čutim ljubezen, neko povezanost, ki je le med nama. A po drugi strani je strah, dvomi. In mnenje družine,družbe…

Razmišljam drugače, končno sem se postavila v drugačen zorni kot in kot pravite, kaj naj bi bilo, da bi reševala življenjske zadeve znotraj odnosa? To, do česar sem prišla letos. Stisni zobe, zajokaj in premisli o potezah, posledicah in stoj svojemu dragemu ob strani. V bistvu si želim le priložnosti, da dokažem, da znam stisniti zobe in biti ob njem v dobrem in v slabem. Zaslužim si je po svojem preteklem odnosu ne, želim si je pa bolj kot karkoli. Zakaj? Ker si želim in predstavljam življenje, družino in dopolnjevanje le z njim.
Analiza, nasvet, pogled,…karkoli je zelo dobrodošlo.
Hvala v naprej in Lep pozdrav