Pozdravljeni,

že mnogo let (od zgodnjih najstniških let) me muči tesnoba oz. depresija. V posameznih obdobjih je stanje mirovalo, vedno znova pa dobiva nove in nove zagone. Imela sem “pestro” otroštvo (prehitro odrasla, preveč odgovorna, večni mediator v vseh družinskih zadevah), ki pa sem ga večinoma predelala s pomočjo psihoterapevta. Vsaj mislila sem tako. Neki organski občutki tesnobe, odvečnosti, izgubljenosti, nesmisla pa ostajajo konstantno prisotni. Že pisanje teh vrstic predstavlja napor. Vsak dan se dobesedno pretvrjam, da sem v redu, da vse zmorem, (ironično) sem vedno na voljo za pogovor, nasvet … Obenem pa se mi zdi, da na trenutke komaj diham. Zbujam se prepotena, srce mi razbija, težko se zberem, komaj najdem energijo, da se spravim k delu za službo, kjer me je strah, da me bodo lastne napake pokopale. Nimam veselja do ničesat in vse delam po robotiziranem načinu. Svoje občutke skrivam pred možem (in še bolj pred otrokoma), saj vem, da mi ne more pomagati. Je res zlat mož in ga skrbi zame, a obenem vem, da moram sama poskrbeti zase. In tukaj se zalomi ….Enostavno ne (z)morem. Od nekod vsakič znova vlečem energijo, da zvozim dneve; čutim, da bi “morala” uživati v vsem, kar imam in sem, a tega ne zmorem. Kot da sem pod pokritim steklenim zvonom in vse do mene prihaja od nekod iz daljave … Ne čutim pravega zadovoljstva ob ničemer, kar počnem. Ironija vseh ironij je, da ljudje v moji bližini tega ne vedo in mi tega tudi ne bi pripisali. Delujem svoje popolno nasprotje in vem, da je to vsaj delno posledica tega, da imam priučen vedenjski vzorec, po katerem ni primerno pokazati svojih čustve, kaj šele ranljivosti in o slednjem govoriti. Jaz pa sem vedno bolj utrujena … Od tega, da se kar naprej (s premori že več kot 30 let) borim z depresijo, mislimi na samomor, iskanjem smisla …. Utrijena od teh notranjih bojev in občutkov, ki jih ne morem racionalno preprosto odpraviti in odmisliti, ker so kar naprej za menoj. Medikamentoznega pristopa se sicer branim – pred leti sem dobila antidepresive, ki sem jih zaradi stranskih učinkov opustila. In ker je bilo takrat obdobje “zatišja”, nisem razmišljala o novih. Sprašujem se, ali je kemija res edina pot? In kolikšen je smisel, če samo otopiš, udošiš in pridušiš simptome, vzroki pa še vedno ostajajo … In kaj še sploh lahko je vzrok tem mojim nenehnim borbam, ki so mi res že izpile večino moči.

Hvala za branje in morebiten nasvet.

Pozdravljeni,

kot že sami ugotavljate, ste na voljo za druge za pogovor, za posvet, za reševanje družinskih zadev, za sebe pa si težko vzamete prostor. Občutja zadržujete zase, jih skrivate pred možem in pred ostalimi. Sami se tudi zavedate, da imate priučen vedenjski vzorec, po katerem ni primerno pokazati vaših čustev pa vendar ostajate v tem vzorcu. Kako je v psihoterapiji? Še hodite? Si vsaj tam podarite prostor, kjer lahko govorite o sebi in vašem čustvovanju?

Glede kemije (psihofarmakov) se strinjam z vami. Simptomi so zgolj indikator, da nekaj v nas psihično ni OK. Iz tega vidika nam simptomi pomagajo do aktivacije, saj so simptomi moteči in so zato tudi motivator za delo na sebi. Moje mnenje je, da se psihofarmakov poslužujemo takrat, ko je res hudo in še to zgolj v primerih, ko so zdravila dejansko učinkovita (niso na vseh). Smiselna uporaba zdravil bi bila kot bergla, ki nam pomaga shoditi, ko ne moremo sami, ne pa kot večni pripomoček. Gašenje simptomov z zdravili ne more prinesti dolgoročnih rezultatov, lahko pa delo na sebi, govorjenje o svojem doživljanju, ozaveščanju potlačenih spominov in občutkov itd.

Kar vam lahko položim na srce je, da si vzamete čas zase in tudi, da si vzamete čas in prostor zase v drugih odnosih.

S prijaznimi pozdravi,
Miha Štrukelj