Lp, prvic pisem. Ne vem ali je prava stran ampak me vseeno zanima ce mi lahko pomagate najti resitev. Stara sem 17 let in imam leto starejsega fanta, skupaj sva ze 1 leto 4 mesce in 6 dni. On je moj prvi fant, jaz njemu nisem prva, imel je okol 3-4 punce ze, samo ena mu je bila blizu in sta bila skupaj nekaj mescov. No z nama je drugace. Vse je navidez popolno. Piseva si 24/7 in si poveva vsako malenkost, se ljubiva in zeliva biti skupaj celo zivljenje, se porociti, imet otroke (vem da v mojih letih to zveni cudno ces kdo se v 1.letniku najde, ampak jaz res zelim to, isto on). Tako da tukaj je vse popolno. Stvar se zaplete ko v najino ljubezen pride ostali svet, ki zal prevec vpliva na naju. Jaz sem iz vasi ampak sem po srcu zelo mestno dekle (se vnaprej opravicujem, ker bo predolgo napisano), on pa je iz kmetije (kmet ga nikoli ne klicem, ker mi je bilo privzgojeno da je to slabo). No tukaj se tezave zacnejo. Verjamete da se (priblizno) 8 mescov (ko sva zacela) nisva NIKOLI skregala. Tako usklajena sva. In zdj vedno ko se kregava – so ali njegovi ali pa moji starsi. In tukaj je zacaran krog. Njegovi so kmecki, preprosti, delavni, mama je brez sluzbe in ima krave da mleko prodaja. Moji pa (ceprav sta oba starsa iz kmetij) so zelo proti temu. Ko sem mami povedala za fanta je blo prvo kar mi je rekla “izogibaj se kmetij”. Nebi morali starsi spodbujati otroke, da ne smejo soditi po zunanjosti? No zdaj pa smo tukaj kjer smo. Sploh zdaj ko so pocitnice se ne moreva videti – razren da gre kdo h komu. In ce grem jst k njemu, mi doma tezijo (zakaj grem, d mi ni treba it, nj bom doma, nj poklicm pa me takoj pridejo puj) in ko pridem nazaj me zajebavajo (kako je blo, si delala na kmetiji, si gnoj kihala, pridejo obiski in se lazejo d delam izpit za traktor). Mene boli to in veliko sem ze prejokala zaradi tega. Ce pa on pride k meni, ga izkoristijo za delo kar se da, in seveda njegovi zacnejo pol njega zajebavat da zakaj sam on hodi, da je ko pesek, da je cucek, da ma sosed punco doma, da sosedova dela pr njih…. in kaj nj zdj jst? Ce sm doma me njegovi ne marajo, ce grem me pa moji ne. In kokr koli obrnem in nardim na koncu je vedno nekdo razocaran in pol se skregava z fantom in jst jokam celo noc, pol se mi pa se kaka mora sanja (da me pusti, da me prevara, da ga divja zival poje, da se mu kj zgodi). Nwm no. Mene je strah. Sploh pa ker sva se enkrat ze tok skregala da se je skori ubiu in sm ze njegovo mami klicala. Srce se mi para k bi mela popolno zvezo ce nebi blo tega. Ce nebi blo razlik in bi ble obe druzini isti. Upam da kdo odpise, ce ne drugega bi mi zelo veliko pomenilo mnenje, ali pa ideja kako naj ignoriram moje (ker nism mocna in takoj v jok padem). Bom nehala pisat k vem da je ze zdaj veliko prevec. Lp 🙂

Pozdravljeni,

ste v težki situaciji, ko vaši in njegovi starši posegajo v vas, njega in vajino razmerje. Verjamem, da vam je zelo težko, navsezadnje se še niste osamosvojili in ste na nek način odvisni od podpore staršev.

Omenjate zunanji svet, ki preveč vpliva na vaju s fantom. To je del realnosti – zunanjega sveta ne moremo izklopiti, saj smo del njega. Težave, ki jih doživljate so “življenjske” in ni za pričakovati, da bodo izginile. Vsaj ne v smislu vpliva različnih zunanjih okoliščin. Te vas bodo spremljale skozi celotno življenje, pomembno pa je kako se boste z njimi soočili.

Obe družini ne moreta biti isti, ker to ni mogoče. Med ljudmi se vedno pojavljajo razlike, različna mnenja, misli, dejanja ipd. Glede na to, da se vaši ali njegovi starši (po vsej verjetnosti) ne bodo kaj dosti spremenili, je ta situacija za vas lahko izziv. Kako se soočiti z obemi starši, kako se postaviti zase, kako staršem postaviti meje, kako lahko postanete bolj samostojni, itd. Počasi odraščate in hkrati se odvija proces samostojnosti in avtonomije. Žal to ne gre čez noč. Čeprav do zdaj, kot pravite, ni bilo tako, lahko tudi v odnosu s fantom pričakujete neskladja. To je del razmerij, pomembno pa je kako bosta skupaj našla kompromise za nadaljevanje vajine poti.

Če boste čutili, da je to dogajanje za vas pretežko, si lahko vedno poiščete pomoč – psihoterapija je namenjena tudi za primere, ko rabimo podporo na poti k samostojnosti.

Sem vam odgovoril na vaša vprašanja?

Lep pozdrav in srečno,