Začaran krog
Pozdravljeni!
Stara sem 20 let, tehtam 53 kg velika sem 165. Na videz moje življenje zgleda normalno in veselo, vendar ni. Že od svojega 14 leta imam težave s samopodobo. V osnovni šoli sem spadala med ne tako suha dekleta, zato so me včasih zbadali z debelo. Vse to je doseglo vrhunec ko me je lastna babica užalila pred najboljšo prijateljico naj neham jest ker sem tako ali tako že dovolj debela. Od takrat imam težave. Tistega dne se spomnim da sem jokala dokler nisem zaspala. Rekla sem si da nebom več poslušala da sem debela. Začela sem hujšati oziroma boljše povedano stradati. V 2 mesecih sem zgubila 10 kg. To se je zgodilo na prehodu v srednjo šolo. V srednji šoli sem bila med vitkejšimi kar mi je godilo. V 3. letniku sem zapadla med punce ki se niso toliko ubadale s težo zato sem začela jesti. Precej. Sladkarije, mastno hrano, oboževala sem vse. Potem sem približno leto nazaj ugotovila da sem se spet zredila. Gledala sem slike z morja in po domače povedano me je skoraj zadela kap. Bila sem kot ”bomba”. Tehtala sem 63 kg. Spet sem odločila hujšati. Najprej sem prekinila z alkoholom, sladkarijami. Nato z mastno hrano. Potem sem zmanjšala porcije. Ukinila škrobnate izdelke. Ogromno telovadila. Nazadnje sem v celem dnevu pojedla npr. 2 jabolka. V 2 mesecih je moja teža padla iz 56 kg na 50 kg. Izgubila sem menstruacijo, izpadajo mi lasje, jemljem hormonske tablete. Zadnje 2 mesca pa imam druge težave. Ne morem nehat jest. Jem, jem in se ne ustavim. Naenkrat lahko pojem celo veliko čokolado, vrečko čipsa, spijem tudi dol pol litra mleka, jem kruh, vse čemur sem se prej odrekala. Jem dokler me tako ne boli trebuh da skoraj jokam. Tako sem pridobila v 3 tednih že 5 kg. Najhuje je da bruham in jemljem odvajala. Rada bi nehala ker vem da si še bolj škodim kot sem si vendar ne morem odnehat. Nenehno razmišljam o hrani. Berem recepte in razmišljam kaj bom jedla. Ne miti niti minuta ko ne mislim na hrano. Pomoč sem poiskala pri mami tako da sem ji povedala nekaj resnice pa me je napadla da naj se rajši ukvarjam s faksom kot pa da razmišljam o tem. Res ne vem več kako naj si pomagam…
Pozdravljena,
žal mi je, da ne dobiš opore v svoji družini. Verjamem, da si morala zbrati ogromno poguma, da si povedala mami kaj se dogaja s teboj. Njena reakcija je nepoštena v odnosu do tebe. Ti si pomembnejša od študija in žal mi je, da tega sporočila nisi dobila pri njej.
Ljudje se prepogosto vtikajo v videz drugih, obrekujejo in dajejo neprimerne izjave. Tudi tvoja babica ni imela prav. Njene besede bi ranile vsako osebo in ni čudno, da si zaspala v solzah.
Hujšanje je lahko koristno kadar moramo izgubiti težo zaradi zdravja (npr. če je človek pretežek in to ogroža njegovo srce). Kadar pa nismo zadovoljni s seboj in s svojim videzom, lahko neprimerna skrb zase, privede do težav, ki jih opisuješ tudi sama. Imaš resne simptome bolezni, ki kažejo na to, da si svoje telo pripeljala na rob moči – izpadanje las, izguba menstruacije,…, če boš nadaljevala v tej smeri se bo zdravstveno stanje še poslabšalo. Zdi se mi, da se tega zavedaš in da je bil to eden izmed razlogov, da si poiskala pomoč tudi na tem forumu.
Lahko se obrneš na Društvo Ženska svetovalnica v Ljubljani, društvo Muza ali pa tudi psihološko svetovalnico v okviru ŠOU v Ljubljani. Tudi psihoterapija je ena izmed možnosti, seveda pa so na žalost te plačljive. Če pa nisi v Ljubljani pa obstajajo organizacije in ljudje, ki se ukvarjajo s pomočjo ženskam in dekletom z motnjami hranjenja tudi v drugih krajih po Sloveniji. Če bi rabila še kakšen podatek mi piši, bom skušala poizvedeti kaj bi bilo primerno. Najbolje, da malo pogledaš na spletni strani njihove strani, boš dobila boljši vpogled v to kaj bi bilo primerno zate.
Da bi bolje razumela sebe in kaj se ti dogaja, si lahko sposodiš tudi kakšno knjigo npr. Ko hrana ni več hrana, ipd., pobrskaj v knjižnici. Način hranjenja je ena izmed oblik motenj hranjenja. Da bi se lahko osvobodila tega začaranega kroga boš potrebovala strokovno pomoč. Tudi, če doma nimaš podpore, lahko ob pomoči drugih ljudi ugotavljaš kako naprej.
Kadar se počutimo sami in smo sami v svojih problemih je še posebej težko. Ni treba, da si sama v tem, vredna si pomoči in vredna si pozornosti.
Resnično ti želim vse dobro.
Lepo pozdravljena,
Tatjana