Spoštovani!

Nisem hotela da bi tole pismo zvenelo kot napad na Vas,kajti ni bil.Le v meni je toliko neke jeze,ker vem da rabim pomoč,pa vendar je nikjer ne najdem-pa se resnično trudim,verjamete ali ne.Mogoče je zame še toliko huje,ker delam v zdravstvu in bolj ali manj poznam vso stvar in prav zato mogoče pričakujem,da bo drug poskrbel zame v toliki meri,kot jaz za druge.Vendar žal,morala bom sama zase,kajne?Toda,ko le to storim pridejo na plan vse te motnje hranjenja skupaj z odvajali,samopoškodbami,poskusi samomora,…
Resnično nisem želela,da bi Vas prizadela,sigurna sem,da mnogim pomagate.
Verjamem,da ste tudi meni-koliko sem si dopustila.
SPRAŠUJEM SE; Kdaj obupati,kdaj vztrajati? In za kakšno ceno?!

Skrb zase pomeni tudi to, da dovoliš, da drugi poskrbijo zate. In res je to težko, kadar naletimo na gluha ušesa okoli nas in ne dobimo podpore in razumevanja, ki jo potrebujemo kot zrak.

Kaj pomeni skrb zase zate? na kakšen način skrbiš zase? V čem ti motnje pomagajo?

Gotovo ti ni lahko. Poskusi samomora, samopoškodovanje, to so težke zadeve. V čem ti je lažje, ko se samopoškoduješ, ali kaj misliš, da bi se rešilo, če te več ne bi bilo? Kaj bi bilo drugače? Kaj se dogaja, da je edini izhod, ki ga lahko izbereš zase v tem?

Ljudje nismo na tem svetu z namenom, da bi se s stvarmi, ki se nam zgodijo borili sami. Ravno zato nas je toliko. Res pa je, da je včasih težko najti koga, ki bi si vzel čas, ko to rabiš, prisluhnil, ko je potrebno, predvsem pa slišal to, kar je za povedati. Lahko svoje misli podeliš z nami na forumu, če želiš. Lahko pa prideš tudi k nam na svetovanje – pripravljeni smo ti prisluhniti. Lahko pišeš na [email protected]

To je le možnost izbire. Kaj bi potrebovala ti, da bi ti bilo lažje?

Resnično ti želim, da boš našla ljudi, ki so tu zate – in verjemi mi, smo in so.

Vse dobro.

Tatjana

Spoštovana gospa Tatjana,

prav tako pismo,ki ste ga napisali mi daje voljo vztrajati,saj mi s tem poveste,da je nekje nekdo,ki nam želi prisluhniti in pomagati.Lepa beseda lepo mesto najde.Zavedam se,da nas je vedno več,ki imamo motnje hranjenja in vedno več mogoče tudi pričakujemo od strokovnjakov,vendar vse v želji si pomagati.Ne želimo obupati,pa vendar vemo,da sami ne zmoremo.
Tudi zase lahko povem,da po eni strani obupno želim oditi,po drugi strani pa se oklepam in vztrajam.Toda to ni življenje,je le vegetacija.Rada bi strokovno pomoč,na žalost priti do Vas bo težko,saj sem iz Štajerskega konca.
Rada bi se Vam le zahvalila,da nam vsaj preko foruma stojite ob strani in nas bodrite.

Iz drugega konca Slovenije je res težko priti v Ljubljano. Lahko pa pišeš na [email protected], če se boš odločila, da bi v bližini kraja (lahko navedeš kje je to zate), kjer živiš poiskala pomoč – bomo raziskali kakšne možnosti so na vašem koncu in ti posredovali številke.

Lahko pišeš v zvezi s čimer koli – tudi o svojih mislih glede odhoda s tega sveta, če želiš.

Verjamem, da je težko videti sonce, če ga zakrivajo oblaki. Včasih potrebujemo nekoga, da oblake razmakne, da na nas lahko posije sončni žarek – oz., da nam pokaže, da se oblaki lahko umaknejo, kadar jih sami ne zmoremo. In s tem ni nič narobe.

Vse dobro.

Tatjana

Pozdravljena zorec89

Tudi jaz vem kaj preživljaš in vsakič ko preberem kakšen tak post, kot je tvoj me stisne pri srcu. Tako kot me stisne tedaj, ko vidim da moja hčer več ne zmore in si zada nove in nove rane.

Tudi mi smo iz štajerskega konca. Našli smo pomoč na naslovu [email protected]. Preko tega naslova smo prišli do svetovanja v dijaškem domu Lizike Jančar. Trenutno ne vem kdo deluje tam, lahko pa pišeš na ta naslov, mogoče bo kaj pomagalo. Če pa želiš pa lahko pišeš tudi meni na naslov [email protected].

Veliko sončka in dobrih dni ti želim