Pozdravljeni!
Rada bi vam povedala svojo zgodbo,iz katere nikakor ne najdem več poti ven.Stara sem 29 let in z motnjamo hranjenja se borim že 5 leto.Iz prvotnih 85 kg sem s pomočjo anoreksije in depresije shujšala na 45 kg.Bilo mi je všeč,saj sem prvič v življenju bila suha.Žal,stvari so se obrnile v borbo za življenje in tako sem pristala na psihiatriji,kjer sem s pomočjo nasilnega hranjenja in tablet ponovno prišla do 77 kg.In težava?Odkar sem se zredila je v moje življenje vstopila bulimija.Prej še ne tako izrazita,danes neznosna.V 14 dneh sem izgubila 7 kg,moje počutje je odvisno od številke na tehnici,ki dnevno ne sme variirati več kot za 20 dag,bruham po vsakem obroku.Posledic mojega početja se zavedam,a mi ni mar.Želela bi ponovno biti suha in “lepa”,vendar se bojim,da bo cena za to previsoka.Kaj naj storim??!!

Motnje hranjenja so zunanji dejavnik notranjih stisk v človeku – navzven se kažejo kot težave povezane s hrano, stradanjem, bruhanjem – kar pa je očem skrito, se dogaja v človeku in to je vzrok za razvoj motenj hranjenja.

Da bi lahko okrevala od motenj si poišči pomoč. Vključi se v kakšno podporno skupino ali pa na individualno svetovanje – lahko se oglasiš pri nas na ŽS, ali na društvo Muza ali na Klinični oddelek za mentalno zdravje – KOMZ. Lahko se obrneš na zdravstvene domove – na oddelek za pedopsihiatrijo, psihoterapevte – kogar želiš, vendar si poišči pomoč. Strokovne osebe, ki se ukvarjajo s problematiko motenj hranjenja ti bodo pomagale pogledati kako prisopiti k reševanju tega problema, kje začeti, kaj se dogaja,… Potrebno je potrpljenje do sebe, razumevanje in sočutje do sebe, čas za spremembe.

Skupaj z njimi boš lahko raziskala kaj se dogaja v tvojem življenju, kako ti motnje hranjenja koristijo oz. kaj je razlog, da jih potrebuješ in še druge zadeve. Sama boš težko prenehala s tem. Ob pomoči neke druge osebe gre lažje.

Vso srečo.

Tatjana

Spoštovani,

ne glede na to,koliko se dejansko trudim ne samo prenehati,temveč vsaj zmanjšati potrebo po prenajedanju,bruhanju,stradanja,samopoškodovanju,…-ne gre!Več,kot so mi nudili pomoči,mi ne morejo.Bila sem v skupini,bila v individualni obravnavi,v bolnišnici,a vse to so pri meni rešitve za krajši čas.Ne me obtoževati,ampak ne gre.Zakaj,ne vem.Pa se trudim,resnično.Kaj mislite,da si jaz ne želim nekega normalnega življenja,družine,ugleda v družbi?Si.A kaj,ko ne zmorem.
Včasih,ko zvečer ležem k počitku,si najbolj želim,da se zjutraj več ne zbudim…..

Pozdravljena,
zgleda si trenutno precej obupala nad sabo. Mi je hudo zate, da se kljub tvojem trudu izkopati se iz vseh tezav in odvisnosti, ne premakne nič na bolje, po tvojem pisanju sodeč. Če se res trudiš, če si res iskala in se poslužila več vrst pomoči, bravo zate. Čestitke, da si v iskanje pomoči in okrevanje ze vložila kar nekaj truda. Vendar ni za obupati! Včasih je potrebno zelo zelo veliko truda, da se pokažejo kaki rezultati glede okrevanja. Ali pa je potrebno nadaljevati tudi z iskanjem pomoči.

A za začetek bi te spodbudila, da se vprašaš, kaj se dodgaja s tabo, kaj te tako zelo muči, da izgleda ne moreš izpustiti motnje hranjenja, da se samopoškoduješ? Poglej malo širše v svoje življenje, ker ce se osredotočaš le na hrano in na to, da se smoposkodujes in skusas le to vse spraviti v red, verjetno ne bo slo, ker je to po svoje postalo tvoj način zivljenja, ali se bolje rečeno “preživetja”.

Ne obupati nad sabo! začni spet od tam, kjer si zaključila – z širšim razmislekom, kaj te ovira na poti okrevanja, morebiti tudi z “vrnitvijo” na katerega od naslovov, kerj si že bila deležna pomoči, če čutiš, da bi lahko dobila nadaljno podporo in pomoč, lahko pa tudi z iskanjem nadaljne pomoči.

Pozdravljeni,

glede vsega napisanega imate prav.Motnje hranjenja so postale del mojega vsakdana,želela to ali ne.Ko navsezadnje analiziram,spoznavam da so le one te,ki imajo zmeraj čas zame,me tolažijo,razveselijo,mi nudijo zavetje,skratka namenijo mi veliko več časa kot do zdaj katerikoli psihoterapevt.Me ne oštevajo,ne hvalijo,ne kritizirajo,enostavno le so-motnje hranjenja.Kot neka zvesta prijateljica.Ob njih mi ni nikoli dolgčas,okupirajo me čez cel dan.A vendarle so na koncu hladne-kot sem hladna v notranjosti tudi jaz.So grde-kot jaz,so žalostne-kot jaz,želijo oditi-kot jaz.A se zvesto oklepamo eden drugega.
Zase ne vidim več izhoda,želim pa si,da nihče ne bi prehodil tako trnovo pot,kot jo hodim jaz.Ali da bi vsaj našel nekoga,ki bi mu iz tega pomagal.Meni ni nihče znal!Pa sem si želela.Vsaj toplo besedo ali dve,mogoče stisk roke ali objem.To je vse po čemer sem hrepenela in kar sem želela.Žal,toda bilo je preveč.

Pozdravljena,
mogoče se ponavljam, a ob branju tvojega zadnjega pisma se mi spet mora zapisati: Poišči si strokovno pomoč. Saj vem, da sem to že rekla, saj vem, da si ti rekla, da ti nihče več ne more pomagati, a skušaj zamenjat “ploščo” oz. poskusi najti nekaj upanja zase na tem svetu, da je življenje zate lahko boljše in lepše. A ne tako, da doma čakaš na boljši jutri in si ga le želiš.
Poglej še 1x naslove, ki ti jih je navedla že kolegica, ne obupaj nad sabo, ker okrevanja ne more začeti nihče resnično namesto tebe.
Nič, upam da si boš premislila po prvem zavzdihu in se odločila za okrevanje in pomoč zase!