lep pozdrav vsem forumasem!
pišem prvič. sicer ne vem zakaj, ampak ob prebiranju drugih problemov je piknilo še mene, da bi napisala svojo zgodbo in zastavila eno vprašanje…

skratka, stara sem 19,5 let in imam fanta starega 21 let, skupaj sva ze drugic in trenutno veza traja 10 mesecev. pred tem sva bila skupaj 4 mesece. med prvic in drugic pa je bila partnerska pavza, ki je trajala leto in pol. v tem letu in pol je bil on z drugo zensko eno leto. ampak, med trajanjem te veze, se je kontinuirano pletla veza med nama (obcasni skrivni zmenki, sex,…).
v glavnem, imava se zelo rada, ljubiva se… sploh ne vem zakaj je bilo prvic konec, ampak v drugo nama gre bolje, zelo bolje. a v moji mali glavi je grenak priokus in sicer zaupanje… odkar je veckrat z mano prevaral tisto bivso, mu potiho ne morem zaupati in se vedno bojim, ko nisva skupaj, da sedaj on vara mene. o tem imam tudi nocne more in ne morem se znebiti tega obcutka strahu…
ne vem, kaj naj si mislim. je varal njo z mano, ker custva do mene niso poniknila? sem edina njegova, s katero gre ze drugic po skupni poti in vem, cutim, da je med nama nekaj ze odkar sva se spoznala (pred 4 leti) in to nekaj, ta silovita privlacnost in nezmoznost biti drug brez drugega tako duhovno in telesno, nikakor ne izgine, na najino sreco.
torej, upam da bom tisti priokus nezaupanja vanj kmalu odpisala, sej drugace mu zaupam glede drugih stvari, samo kar se tice varanja pa niti ne… ne vem, kako naj se prepricam, ker direktno si ga ne zelim vprasati.
kot slednje me pa zanima se to… kdaj in kako spoznas, da si zelis biti z nekom celotno zivljenje? sama imam obcutek pri njem (neverjtno se mi zdi da ga lahko imam, ceprav mu ne zaupam popolnoma!) in vse, kar si zelim je, da za vedno ostaneva skupaj! resnicno ga ljubim in enako mocno ljubezen cutim z njegove strani, veckrat si mu zelim povedati da hocem zivljenje preziveti z njim, vendar se bojim, da se bo ustrasil in bojim se tega, da bom jaz celo zivljenje ostala v strahu.

nimam pojma, kako naj razmisljam v naprej. vem, da je najbolje pustiti stvari, da se same razvijejo kakor jim pase, vendar ne morem biti v negotovosti. sem clovek, ki zivi v popolni pripravljenosti in vsaka mala stvar, ki je ne pricakujem me vrze iz tira. ne zelim si ga zgubiti… zelim biti z njim, za vedno… vendar kako, ce me je pa strah medsebojnega zaupanja, ki bi morda temeljil na lazeh?…

Sharua,

postavila si neznansko težko vprašanje: Kako izveš, da želiš biti z nekom celo življenje? UH, to pa je vprašanje.

Stara si 19 let, kar je v večini primerov ljubezni, še zelo malo. Sploh pa če se primerjaš z večnostjo. Vprašanje: ali sploh veš, kaj želiš v življenju?

tako ti bom rekel, če je ljubezen, če obstaja ljubezen, potem se ne sprašuješ kakšna je, temveč jo preprosto živiš. V ljubezni ni nezaupanja…in potem me boš vprašala, ja kaj pa če me potem prevara? Čim se sprašuješ, potem že ni 100% zaupanja, potem nekaj manjka. Človek se mora prepričati, da ima nekoga rad in to pokaže tako, da nikoli ne podvomi v partnerja. In spet, ja kaj pa če me prevara: če te prevara, ti živiš naprej z iskrenim prepričanjem, da si bila zvesta njemu in sebi, tako v dejanjih kot v mislih in duši. Lahko bi rekel, živiš čisto in tvoja vest je mirna.
Kdaj naša vest ni mirna, takrat ko se počutimo krive. In če smo v preteklosti kaj narobe naredili, nas bo to vedno preganjalo, dokler se ne spoprijateljimo z preteklostjo, se z njo spravimo in živimo naprej sedanjost. Ne prihodnost temveč sedanjost. Ko boš sprejela preteklost in se odločila, da ga imaš rada in ga ljubiš, boš preteklost vzela kot življensko iskušnjo, ki te je ne boš pozabila, ampak te bo vedno opominjala, da moraš biti zvesta predvsem sebi. preteklost je del tebe, vajino življenje in način je del vaju, tega ne moreta spremeniti, lahko pa sprejmeta.

In moj predlog, to kar si napisala meni, to povej njemu. Nič hudega če se bo ustrašil, naredi tako kot misliš, da je najbolj prav. In v ta prav bodi 100% prepričana ne 99.9999%

Primož

Pozdravljena!!

S svojim “problemom” si me tako močno spomnila name pred nekako 10-imi leti…tudi sama sem namreč takrat mislila, da sem spoznala pravega in da bom z njim preživela vse svoje življenje.. toda nikoli ne pomislimo, da iz “najstnikov” odraščamo v odrasle ljudi in da se tudi temeljito spreminjamo, gremo skozi proces odraščanja in nekako drugačnega dojemanja različnih življenjskih situacij in s tem tudi “partnerjev”.
Svetujem ti, da se ne obremenjuješ preveč, temveč le uživaj skupne trenutke, če je pravi bo že čas pokazal svoje, če pa se izkaže nasprotno, pa bodi vesela, da si nekaj izkušenj pridobila z njim in bodi hvaležna zanje.
Ti samo uživaj….

hmmm, tole zna bit hudo. Ker boš vedno negotova, boš (nehote) “preverjala” in pretehtavala vsako njegovo potezo. Moja zgodba pred par leti je malce spominjala na tvojo, šlo pa je za to, da je s svojo bivšo (prekinil pred pol leta) ohranil – po mojem dojemanju – preveč prijateljske odnose. Vedno sta se klicala, vse sta si povedala (Jezna bi bila lahko moja dvojnica 🙂 ) tako da me je začelo glodat. Dokler se nisem odločila, da tega ne bom prenašala, da hočem vse ali nič. In ga zapustila. In zdaj imam to, kar sem si vedno želela….kakor pravi Primož..ena vrata se morajo zapreti, da se lahko odprejo druga.

Uf, se strinjam.
Tudi jaz sem v teh letih mislila, da že kar vse vem… Pa se stvari močno spremenijo in zdaj se samo še smejem moji naivnosti.

Počakaj par let, do takrat pa uživaj. Ne vem, zakaj bi ljudje tako hitro radi odrasli. Uživaj življenje tako kot je in še malo počakaj. Stvari bodo postale jasne same od sebe…

Lep pozdrav!