Draga Špelina!

Pred dnevi sem ti napisala spodnji post, ki ga tu kopiram še enkrat. Z vsem spoštovanjem do tvojega dela!

Vidka

*********************************************************
Avtor: Pitka
Datum: 24-09-04 18:26

Draga Špelina!

Zadnje čase sem malo na forumih, saj me zaposljuje nova služba pa seveda družina, vseeno pa pomalem sledim dogajanju, zato se še sama oglašam!

Pred več kot štirimi leti sem sama izgubila svojo hčerko in ne morem reči, da po toliko letih ne žalujem več. Res pa je, da je malo lažje, da spomin na hčerko ne privabi vedno solz na oči, da celo pokličem učenko, ki ima hčerkino ime, ne da bi se mi naredil cmok v grlu…

A še boli , boli občutek, da bi se moja hčerkica lahko sedaj igrala s sinkom in najmlajšo hčerko, da bi skupaj pekli palačinke, da bi skupaj živeli… Tako pa je vedno nekdo, ki še manjka – manjka mala deklica, ki je sedaj med angeli.

Draga moja Špelina! Še kako te razumem, še kako vem, kako boli! Hvala Bogu, jaz okrog sebe nisem imela in nimam ljudi, ki bi mi ukazovali, kako in koliko časa lahko žalujem! Res pa je, da ne govorim veliko o svoji bolečini ljudem, ki bi jih s tem mogoče spravljala v zadrego! Sicer pa imam pravico, da svojo hčerkico pogrešam, da ji napišem pesem, da ji posvečam svoje obiske na pokopališču!

Pred kratkim sem prav tam jokala, ko sem srečala starejšo gospo – družinsko prijateljico. Odhajala je s pokopališča, ko sem jaz prihajala tja. Po pozdravu mi je rekla, da je obiskala mojo hčerko, ki tam počiva. To sem tudi sama opazila, saj sem jo videla ob našem grobu, ko pa mi je še povedala, me je zlomilo! Pa so poleti minila že štiri leta!

Včasih, ko mi je hudo, bi najraje umrla – takrat, pred štirimi leti, pa je bila to moja največja želja – iti za hčerko! Sedaj sem našla nov smisel – v sinku, hčerki in seveda možu! Kaj bi brez njih?

Tebi, draga Špelina, želim, da bi s svojimi prispevki še pomagala mnogim mamicam, ki nam tvoja razmišljanja pomagajo na poti žalovanja. Naj te pisci postov, ki tvojega počutja in dela ne razumejo, ne prizadenejo toliko, da ne bi nadaljevala svojega poslanstva – pomagati s svojo tragično izkušnjo tistim, ki so na poti žalovanja ostali sami!

Vse dobro želim na poti proti mavrici! Tam nas pričakujejo naši angeli!

Vidka

Draga Vidka, hvala ti za vsako besedo tvojega pisanja.

Na forumu nisem več toliko aktivna, ker sem ugotovila, da so mi šli nekateri posti doživega (beri: so me preganjali tudi takrat, ko sem bila odklopljena od neta). Vendar pa ne mine dan, da ne bi mislila na vse vas čudovite mamice in na vse naše male zvezdice.

Od tega, kar sem si zastavila, nikakor ne mislim odstopiti, le zdaj sem vzela informiranje bolj kot delo iz prve roke – delala sem nekje, kjer sem spoznala ogromno novih ljudi in med vsemi sem našla tudi tri ženske, ki sem jim lahko s svojo izkušnjo, svojo energijo in svojo odprtostjo nekaj dala. S tem sem dosegla več, kot sem si prej mislila, da je mogoče.

Vedno sem z vami, drage moje, in prav vse toplo objemam.