za Špelino
Veš, saj po eni strani to, da sem ga imela v rokah, ga čutila, vsega toplega od mojega telesa, grozovito, noro boli… Ampak me tolaži in blaži najhujšo bolečino misel, da me je nekako tudi on čutil kot svojo ljubečo mamico, ki ga niti v trenutkih svojega največjega trpljenja ni niti za sekundo zapustila.
Mojega angelčka čutim ob sebi.
Tudi jaz sem mojga Vidka videla, tudi zajokal je…. ampak čez dva dni je preminul.Z možem sva se odločila za majhno belo žaro, pokopan je v bližini doma (sem iz primorske), vsak dan grem na njegov prerani grobek in mi je tudi lažje pri srcu, ker vem, da se nekoč še se bova srečala. V porodnišnici so mi ga dali še enkrat poujčkati, tega nikoli ne bom pozabila, ker je le moj sin. Hudo je, res je hudo, toda čas prinese svoje in upam, da nam bo le enkrat posijal še kakšen sonček.
lp D.