Pozdravljeni

Ko sem prebrala Vašo zgodbo, me je zelo pretreslo. Mišljenje, ki ste ga navedli, da nas kaj takega ne more doleteti je kar pravilna. Solze so mi stopile v oči, ko sem prebirala Vašo zgodbo. Res ste pogumni, tako kot Vsi ki so nas doletele podobne usode. Ničkolikrat sem v postelji z nasmehom na ustnicah razmišljala, kakšno srečo imam, da ob meni živita dve čudoviti bitji. Prekrasen mož in najin sinko Matej. Ob misli, da bi koga izgubila, sem sama sebi verjela, da ne bom preživela. No, pa je udarilo med nas kot strela z jasnega. Izgubiti otroka je nekaj najbolj strašnega – to sem občutila tudi sama. Ko smo pri mojih enajstih letih nenadoma izgubili mojega bratca dvojčka je mojo mamo “totalno” povozilo in kar nekaj let je trajalo, da je prišla k sebi. Ko pa je po nesrečnem naključju ravno v najlepšem mesecu maju izgubila tudi vnučka jo je popolnoma strlo. Bolj kot nedavna izguba ljubega moža oz. mojega očeta. Edina, ampak res edina sreča v teh trenutkih je bila ta, da smo družina (sestra in brat ter njuni družini) stopili skupaj. Ogromno so nama pomagali. O Mateju se velikokrat pogovarjamo- ob tem včasih tudi skupaj jočemo. Vam povem, res nekoliko odleže.

Dragi Janez – Žan – sočustvujem z Vami. Vem kaj ste morali prestajati ob izgubi sina, ko pa Vam je usoda vzela še ženo… Z besedami ne morem povedati, kako mi je hudo. Jaz imam to srečo, da ob meni stoji čudoviti mož in komaj 1,5 mesečni sin.

Kaj naj rečem? Držite se, ne obupajte, čeprav bi se kakšen dan vsi, ki nas je doletela takšna usoda najraje združili z našimi pokojnimi.

Prosim, oglasite se še kaj na tem forumu, ki nam je velikokrat v neomajno podporo.

Glavo pokonci, želim Vam res vse najbolje,..

Lp

Miki

Pozdravljena ga. Miki”

Na tem forumu sem prvič pokukal pred kakšnim tednom…

Nimam veliko časa za sedenje pred računalnikom in brskanje po internetu…
če želite mi lahko pišete kar na E-mail, ki ga pogosteje odpiram
moj naslov: [email protected]

Lep pozdrav!