Za intermezzo – Tudi to se zgodi
RESNIČNA ZGODBA O DEŽNIKU (ali Kako ti lahko malenkosti polepšajo dan, človeške šibkosti ti ga pa uničijo …)
Včeraj je bil en čudovit zimski dan. Snežilo je kot za stavo, jaz pa sem se potikala po mestu in čofotala po snežni brozgi. Prava priložnost za to, da si kupim nov dežnik, ki sem si ga že nekajkrat ogledovala, ker me je očaral s svojimi sončnimi barvami in dimenzijami. A v lepem vremenu ni prave motivacije za kupovanje dežnikov. Včeraj pa je bil pravi dan.
Vstopim v trgovino, ga s prodajalko razpreva, skupaj oceniva, da je res lep, še malo pomodrujeva o tem, da je pravi dežnik lahko okras in pika na i v ženskih rokah. Ga plačam, sem že na ulici in ga prav zadovoljna razprem. Prevzame me radoživo otroško veselje. Kar čofotala bi po snežni brozgi, pod sončnim dežnikom (nad mojo glavo), ki je takšnih dimenzij, da me vso objame. Kako lahko barve uravnavajo človekovo razpoloženje! Bele snežne krpe se trgajo z neba, jaz pa varno spravljena v sončnih barvah, ki se povsem ujemajo in prelivajo z mojo zimsko opravo.
Ah, samo še v market skočim, potem bom pa še pohajkovala v tej belo rumeni oranžno zeleni zimski idili.
Vstopim v market, disciplinirano položim nov dežnik v odcejalnik, si še enkrat potrdim, da mi je res lep in zlit z mojimi barvami, ga malo pogladim, potem pa zaokrožim med policami. Nekaj malega, dve, tri minute, sem že pri blagajni in nato v smeri k odcejalniku. Ostrmim – ker je povsem prazen!
Moj novi dežnik, v katerega sem se zaljubila na prvi pogled in sem ga imela v lasti manj kot pol ure, je očitno očaral še nekoga. Mirno ga je pograbil in z njim odšel v svet …
V meni pa nepopisna žalost. Kot da sem izgubila nekaj dragocenega. Ali je mogoče, da živim med takšnimi osebki? Solze nemoči so se mi skotalile v želodec, ko sem se z vrečkami v rokah plazila proti domu. Snežne krpe so mi padale na obraz in mi močile lase.
… Danes je bil zunaj sončen, prvi pomladni dan, ob kakršnih običajno ne razmišljamo o dežnikih. Vseeno mi je vznemirjal misli, pa sem odtipkala številko in poklicala “mojo” prodajalko, če imajo morda še kakšen identičen primerek, da si kupim novega. Mi je povedala, da ga, žal, nimajo …
Tako se je končala moja (resnična) zgodba o dežniku. (Če ga kje srečate, mi ga, prosim, vrnite proti nagradi.)
Eh, toliko …, za intermezzo …
(Konec doživljajskega spisa.)
Draga Veronika, ob takem branju mi je žal, da tukaj na forumu nimamo različne smajleke, ki bi lahko dočarali naše občutke… Zgodbica je več kot resnična in je dejansko naš vsakdanjik. Kolikokrat v življenju “izgubimo” tisto kar nam je veliko pomenilo in smo zaradi tega žalostni! 🙁
In ne moremo, da se ne bi spraševali, kako je sploh kaj takega mogoče. Vendar je… Čim prej se sprijaznimo z dejstvom, da svet ni idealen, da ljudje niso idealni, bo naše življenje lažje. So med nami, žal, tudi taki, ki si polastijo tuje stvari, ne misleč kako bo to prizadelo njegovega lastnika. Tudi sama sem nekajkrat ostala brez stvari, na katere sem bila emotivno zelo navezana in če bi mi takrat vrnili mojo lastnino, rade volje bi jim celo dala nagrado, ker v naših življenjih obstajajo stvari od katerih se lažje ali teže ločimo. Zlasti če si ne moremo kupiti novega dežnika, ker ga ja zmanjkalo… :)))
Želim ti lep dan prepoln sonca!
živjo veronika
tukaj imam končno besedo da vam povem, da živimo v nepopolnem svetu, mnogokrat me je v življenju prizadelo veliko stvari, toda ob vseh teh zgodbah, da mi je pomagala dieta sem vam pozabila povedati bistvo kar bi bilo lahko vzrok moje ozdravitve – izboljšanja , poiskala sem še nekaj drugega. mislim da je to bila najbolj pomembna poteza v mojem zivljenju, začela sem iskati boga in prebirati biblijo. v njej sem našla uteho in ugotovila da imam točno tak karakter kakšen je bogu všeč in nič več se nisem počutila manj vredna, nemorete si zamisliti kako sem bila srečna ko sem ugotovila , da ljubezen kakšno sem iskala v svetu , bratsko -božjo agape ljubezen (sem malo pozneje našla med njegovimi sledilci, kjer ni bilo več stresa anpak samo ljubezen, in prijatelji ki so me imeli radi tako kot sem z mojimi težavami.), V svetu pa sem v življenju bila tolikokrat razočarana, enostavno smo preopčutljivi za ta svet, zato vam priporočam poiščite si svojo ljubezen in uteho v očetovem pismu bibliji. življenje je z vero v boga veliko lažje.. prepustite se toku , delajte koliko zmorete, če je treba pustite službo in nekaj let ostanite doma, da se razbremenite, in regerenirate najbolj pomembno je vaše duhovno življenje. zakaj bi se poćutili manj vredni kajti naš bog nas ima rad take kot smo samo treba je slediti njegovim smernicam. verjemite mi v bibliji boste našli veliko odgovorov na vaša vprašanja. in boste s seboj veliko bolj zadovoljni in srečni.
Lep pozdrav
GRACIELA
O kako lepo. Tudi jaz se trudim delati in verjeti v dobro, pa me vse prevečkrat premaga strah in si življenje preveč napolnim s skrbmi do drugih in sebe same. Pa ko gledam nazaj vidim, da me velikokrat ta strah in skrbi pripeljejo do slabega življenja in bolezni. Še se bom morala truditi, da v življenju delam dobro po svojih močeh in verjeti v to, da se bo dobro vračalo z dobrim.
Veronika, zelo lepo opisano zadovoljstvo z novim dežnikom. Škoda, da so Vam ga zmaknili.
Lep teden vsem.