Za gumico in njene somišljenike
Zgodbo bom le prilepila sem gor, vsak moj komentar je odveč, jo pa toplo polagam na srce v naslovu mojega posta navedenim.
“Starša majhne deklice sta se ločila. Oče se je odselil, mama pa je živela z neprijaznim moškim na koruzi. V družini ni bilo ljubezni. Deklico je tako življenje žalostilo. Mamin partner ji ni ponujal ljubezni in tudi materi je bila tako napoti, da jo je pošiljala proč od sebe in je deklica večkrat živela pri tujih ljudeh.
Hrepenela je po ljubezni, a se nihče ni zmenil zanjo. Le če se ji je pripetila kakšna nezgoda, so odrasli postali do nje pozorni. Ko je ugotovila, da je deležna pozornosti samo takrat, kadar se ji zgodi kaj hudega, je namerno začela sama sebi povzročati nesreče, da bi začutila vsaj kakšno sled, da je ljudem kaj mar do nje.
Na neki pojedini je stopila k nekemu človeku in stegnila proti njemu ročice, da bi jo vzel v naročje. Človek pa se je izgovoril, da je ne more vzeti v naročje, ker ima mastne roke.
Tako je šla od enega do drugega in stegovala ročice, da bi jo kdo dvignil in objel. Vsi so se izgovarjali na mastne roke, nek človek pa joi je celo nadrl, češ kaj ga moti pri jedi.
Tedaj je deklica odšla iz hiše. Zunaj je bil ribnik in gostje so kmalu zaslišali pljusk vode. Menili so, da je nekdo pač nekaj vrgel v vodo.
Nekdo pa se je vendarle zavzel in pomislil, da bi ta pljusk v vodo lahko pomenil, da je v vodo padla ta deklica. Skočil je iz hiše in ugotovil, da je imel prav. Na njegov klic so vsi udeleženci zabave stekli iz hiše, da bi pomagali deklici. Zdaj jih niso več motile mastne roke in polna usta hrane. Dva sta skočila v vodo in jo potegnila ven. Toda deklica je bila že mrtva.”
ALI TUDI PRITI TEBI KDO STEGUJE ROKE, PA SE NE ZMENIŠ ZANJ? MORDA KDO HREPENI PO TVOJI POZORNOSTI. ALI TI NE BO ŽAL, KO BO NEKEGA DNE PREPOZNO? ČLOVEK POTREBUJE ČLOVEKA.
Po dolgem času sem spet šla na forum. KO sem opazila, da je Gumica velikokrat omenjena, sem se prav potrudila, da sem našla njeno sporočilo.
Priznam, da me je zabolelo. Sigurno ima vsak svoje mnenje, ki ga lahko tudi izrazi. Pomemben je način kako ga zrazi. Tudi jaz imam zelo veliko izkušenj z takšnimi in drugačnimi Gumicami. Mislim, da si je dala kar pravi vzdevek.
Gumica, tvoj način izražanja mnenja ni pravilni. V njemu je polno pokroviteljstva, zanikanja, obsojevanja, nerazumevanja in pametovanja.
Ne priznavaš čustva drugega človeka. Hudo mi je za tvoje bližnje. Dvomim, da od tebe lahko pričakujejo podporo in pomoč brez komentarjev.
Dva, tri mesece po izgubi najdražjega bitja se žalovanje šele prav začne – NE PA KONČA. Predlagam ti, da vzameš v roko kakšno strokovno literaturo in se naučiš sočutja ter osvojiš sposobnost vživljanja v druge.
Ko sem izgubila svojega sinka, so mi takšne “pametne” razlage “dobronamernih prijateljev in sorodnikov” le še povečale žalovanje. Sem jih pa razumela, da jih je bilo vse preveč strah, da bi se tudi oni soočili z bolečino svoje bližnje osebe. Šele nekaj let po moji izgubi so dobili pogum in me spraševali ter poslušali.
Če bolečino skrivamo, NIKOLI NE IZGINE. Ostane v nas samih in nas počasi razjeta.
Občudujem vse mamice, ki so izgubile otročka in vztrajajo v tem, da želijo o svoji izgubi obvestiti svet. Ta svet nas je vse preveč skrival in ne priznal.
Pozdravljam vsa Špelin@ sporočila.
Pred 10timi leti vseh teh možnosti ni bilo. Bila sem še študentka. Za konec študija sem napisala diplomo o smrti in žalovanju ter s tem sporočila to kar moja bližnja okolica ni bila sposobna sprejeti (a la Gumica). Le to mi je končno pomagalo sprejeti smrt sinka, zaživeti ter končati žalovanje – čeprav so spomini še danes živi.
Lep pozdrav vsem pogumnim mamicam.
Bina
Draga Bina, občudujem tvoj pogum. Občudujem tvojo odločitev pri diplomi, s katero si dala svoji zvezdici največ, kar si ji le lahko. Tvoj sinček je zelo ponosen nate, prav tako kot vse me tu na forumu.
Iskrena hvala za tvoje besede, pošiljam ti najtoplejše misli. Hvala, ker deliš spomin na tvojega angelčka tudi z vsemi nami.