Včeraj smo bili prvič v Parku zvončkov.
Kako žalosten, a hkrati poln topline je ta kraj.

Za Tomažka sta moja dva piškotka prižgala svak svojo svečko.

Otrokoma sem morala prebrati imena vseh otrok, ki tam počivajo.

Neverjetno, kako otroci brez predsodkov sprejmejo dejstvo, da so tam nekje naši angelčki, ki nas čuvajo. Brez vprašanj in očitajočih pogledov sta postavila svečki pod Tomažkovo ploščico.

Najtoplejše misli Tomažku in vsem ostalim angelčkom pošiljam, vsak dan.

Oh, hvala, draga Jasna!!! Tako zelo prijetno si me presenetila.

A niso naši sončki neverjetni? Te zadeve razumejo, ker znajo gledati s srcem – kot je rekel Mali Princ. Žal s(m)o nekateri odrasli že pozabili, kako je biti otrok – v tistem dobrem, toplem smislu.

Ti si ena krasna ženska, mamica in prijateljica, nikoli ne pozabi tega.

Poljubčki zate in za vse tvoje.

Še na nobenem pokopališču nisem čutila takšne energije kot tu – sploh ne znam opisati.

Tudi otroka sta bila neverjetno sproščena in mirna.

Naša punčica je po potki celo pesmice pela, pa ji je bratec takoj rekel, da mora biti tiho (ve, da na “klasičnem” pokopališču ne govorimo naglas).

Odgovorila sem, da so tile angelčki prav veseli, ko poslušajo pesmice.