Pred kratkim sem vas spraševala, katero je tisto zdravilo, ki pomaga pri bulimiji.
Danes vam z veseljem sporočam, da je ravno to zdravilo hčerki predpisala njena zdravnica. Očitno je hči prišla tako daleč, da je za zdravljenje bolj motivirana in je zdravljenje z zdravili sprejela. Seveda se tako ona kot jaz zavedava, da zdravilo še zdaleč ne bo rešilo vseh problemov in da bo treba še veliko truda, ampak mogoče je pa to tista luč na koncu predora, ki jo tako težko čakam!

Želim vam še veliko uspehov pri delu in se vam hkrati zahvaljujem za spodbudne besede, ki nam jih pišete tu na forumu! Vsem bolnicam pa želim, da bi kmalu v sebi našle tisto moč, ki jim bo dovolila najti pot iz bolezni.

Lep pozdrav!

Hvala za vaše pisemce, tako kot pravite, zdravilo je res samo prvi korak, drugi je potem redno hranjenje. In ko pride do prvih sprememb, dobi človek tudi več energije, da se spopade z vsem, kar je k motnji hranjenja doprineslo.

Lepe pozdrave tudi vam,
Marija Anderluh

živjo,

že eno leto bruham, praviloma zvečer. vmes je včasih tudi par dni miru ampak ti so zadnje čase vedno bolj redki. stara sem 16 let..
že večkrat sm poskusila nehati, ampak mi je uspelo le za dva tedna, potem pa me je vedno nazaj zabilo dejstvo: sama si. s starši se ne razumem odkar sem pred dvema letoma dobila sestrico. ne namenjata mi nobene posebne pozornosti, razen vsakodnevnega :kako je bilo v šoli. vesta za moje početje, ampak če ju prosim za pomoč ni nič od nič. vse kar dobivam od njiju so očitajoči pogledi inn pripombe o tem, da sta imela drugačna pričakovanja, da bom drugačna najstnica… moja mami je neprestano s sestrico, in moji problemi so ji očitno preveč, čeprav to odločno zanika.
dejstvo je, da nimam več volje do življenja, VSE MI JE ODVEČ, sposobna sem cele ure preležati na postelji in sanjariti, da sem srečna…
ne morem več. poln kufer mam bruhanja in depresije!! vem, da zgledam čisto v redu, ampak če pa nimam volje do ničesar! kako naj dobim voljo nazaj? sicer redno treniram, ampak z vedno manj veselja. kar gledam, kako mi umira razpoloženje. vse se mi zdi enolično, bedno, brez smisla…
…ne vem več, kaj naj naredim…

če ma kdo podobne težave ali izkušnje, bom zlo vesela, če mi pišete.
hvala
PS: sem iz Ljubljane

hej ny,

nisi sama! Hudo je če ti starši ne morejo ali nočejo pomagat, ampak sama nisi! Zavedaj se, da je takih, ki trpijo za motnjami hranjena, še veliko, in prav vsak(a) se bori na svoj način! Ko praviš, da imaš vsega dovolj, pomeni da se problema zavedaš in to je veliko!!
Mogoče bi pa vseeno poskusila staršem bolj odločno razjasniti, kaj se dogaja s tabo?? Če sama ne zmoreš pogovora, mogoče lahko prosiš prijateljico, teto, razredničarko, socialno delavko (ali katerokoli osebo, ki jizaupaš), da stopi do tvojih staršev in jim razloži, da je položaj resen?

Za začetek komu povej – če že nisi. Potem bo marsikaj lažje. Ljudje razumejo mnogo več, kot si predstavljaš. In verjemi mi: NISI TI KRIVA, DA SE TI TO DOGAJA!!

Želim ti veliko poguma!

LP

Draga Ny,
svetujem ti, da se poskušaš o svojem razpoloženju pogovoriti s svojim zdravnikom in da se ev. dogovorita za obisk pri specialistu psihiatru. Depresijo danes dobro zdravimo, ko bo razpoloženje izboljšano se boš lažje lotila tudi drugih stisk, o katerih pišeš. V takih trenutnik je pomembno, da se lahko z nekom pogovorimo.
Kar brez strahu, veliko je psihiatrov, ki se ukvarjajo z mladimi,
Marija Anderluh