To pismo nam pošilja naša Vesna – da se malo zamislimo …

Pred kratkim sem pri sebi opazila najnovejšo bolezen, tako imenovano SSPPK, kar je »S starostjo pogojeno pomanjkanje koncentracije«.
Pri meni se je pokazala na naslednji način:
Odločila sem se, da zalijem vrt in ko sem šla po kolut s cevjo, sem opazila, da tudi mojemu avtomobilu ne bi škodovala kakšna kaplja vode, ker je že precej umazan. Odpravila sem se torej po ključe od avta, da bi ga zapeljala na prostor za umivanje. Ob tem sem opazila, da poleg ključev leži še neodprta pošta. Pomislila sem, da bi bilo pametno pogledati, ali ni med njo kakšna položnica, ki bi jo bilo potrebno plačati Odložila sem torej ključe na mizico in začela pregledovati pošto. Ob tej je bila tudi cela vrsta reklamnih letakov, ki jih je treba takoj vreči v koš za papir, zato sem to takoj naredila. Ob tej priliki sem se zavedala, da so vse posode za smeti, se pravi, tista za plastiko, pa tudi tista za ostale odpadke, kakor tudi koš za papir polne in bi jih bilo treba odnesti v kontejnerje. Lahko bi vzela s sabo tudi pismo, ki sem ga sinoči napisala in ga vrgla v poštni nabiralnik, ki ni daleč od kontejnerjev, sem pomislila. Zraven pisma je bil lonček s kavo, ki sem jo prej pila, a se je že ohladila. Pomislim, da nič zato, saj si lahko skuham novo. Vzamem torej lonček in se odpravim v kuhinjo, in opazim, da v jedilnici v vazi na mizi venijo rože. Odložim torej lonček na omarico in hočem vzeti vazo v roke, ko na omarici opazim moja očala, ki sem jih vse jutro iskala. Nujno je, da jih odnesem na delovno mizo, da bom vedela, kje so. Ampak najprej so na vrsti rože, ki so res potrebne sveže vode. Zato očala odložim, vzamem vazo, ko pa za njo zagledam daljinca od televizije. Zvečer ga bomo vsi iskali, če ga zdaj ne dam na mesto v dnevni sobi, kamor spada. A pomislim, da to vseeno lahko še počaka, dokler ne dam rožam sveže vode. Zdaj torej končno z vazo v roki grem v kuhinji k lijaku in točim vodo. Ob tem, pri moji nerodnosti, poškropim kuhinjsko linijo, pa tudi po tleh steče kakšna kaplja. Zato odložim vazo in grem v kurilnico, kjer imam močo viledo in druge pripomočke za brisanje linije in tal. Vračam se torej v predsobo in razmišljam, kam sem se sploh napotila in kaj sem želela narediti…
In rezultat: vrt ni zalit, avtomobil ni umit /pa tudi ključev ne najdem/, na omarici je lonček z mrzlo kavo, rože ob vazi so že popolnoma ovenele, pisma nisem poslala in položnic nisem plačala /saj tudi pisma in položnic ne vidim nikjer/, nekje sem zapravila očala in TV programe prestavljamo ročno, ker se je daljinec nekam skril. Sem vsa začudena, da ni nič končano, čeprav se ves dan nisem niti ustavila in sem kar krepko utrujena. Najbolje, da grem pogledat, ali sem dobila kakšen e-mail…
Ne se smejat, ker če takšnih situacij še niste doživeli, to ne pomeni, da ste od njih zelo oddaljeni, kajti vsakogar nekaj podobnega čaka.