Za brezposelne in delodajalce
Pozdravljeni!
Še ena tolažba za tiste brezposelne in morda priložnost za delodajalce.
Čisto sem že obupana, kakšni časi so danes?! Imam univerzitetno izobrazbo družboslovne smeri (FDV) in si že več kot pol leta intenzivno iščem službo. To pomeni, da težim na zavodu, vsak dan gledam časopis, oglase na internetnih straneh, angažiram prijatelje, vsakemu povem, da iščem službo, pišem prošnje in tudi ponudbe,…skratka preostane mi le še, da grem od vrat do vrat. To pa ne morem, ker nisem tak tip človeka. In sploh ne morem verjeti, da zaposlitve ni in ni…Zdaj pristanem celo nato, da bi delala honorarno in morda upala na kasnejšo redno zaposlitev. Ali morda pričakujem preveč ? Morda sem res naivna, ko sem mislila, da zdaj pa, ko končam faks, si bom pa na široko odprla vrata. Figo!!! Pa ne mislite, da sem samo študirala in nikoli imela nobene prakse-ravno nasprotno: kot študentka sem bila zelo dejavna, venomer sem delala, opravljala najrazličnejša dela, tako da si upam trditi, da bi vsake stvari lahko lotila – tudi brez teoretične podlage. Poleg tega sem redno opravljala izpite…Zdaj si pa mislite, kako pa to, da me potem nobeden ni zaposlil. Očitno je dosti lažje najti zaposlitev preko študentskega servisa, ceneje za delodajalce, meni pa je tudi ustrezalo. Zdaj se spomnim, saj so mi v študentskih časih ponujali redno delo, pa mi še na misel ni prišlo, da bi izpustila prelepa študentska dela. Danes, ko sem stara 27, pa se sprašujem, ali morda ne bi bilo bolje…
Sprašujem pa se tudi, ali delodajalci ne delajo diskriminacije in raje zaposlijo moški spol?! Ali pa jih moti to, da sem že poročena in imam enega otroka, kar napišem v življenjepisu (verjetno si izračunajo, da prav star že ne more biti in če je majhen, potem je skoz bolan – še ena zmota, moj mali je od septembra, ko je šel z enim letom v vrtec, manjkal tam zaradi bolezni samo 5 dni). Sprašujem pa se tudi ali je v teh časih brez “vez” sploh mogoče dobiti službo, če nimaš primerne izobrazbe. Politologi mednarodnih odnosov naj bi bili teoretično zelo cenjeni (saj gremo ja v EU), no ja, v praksi pa nas nihče ne zaposli, razen, če….priimek in veze. Saj niti priložnosti ne dobiš, da bi dokazal sposobnost, prilagodljivost, kreativnost, ambicioznost (ups, to včasih ni dobro) in ostale pozitivne osebnostne lastnosti, za katere mislim, da jih zagotovo imam. Ali pa je tukaj sreča: biti ob pravem času na pravem mestu.
No ja, malo sem si dala duška, in ponudila kost vsem zgoraj naslovljenim. Mimogrede, ko sem tole pisala, sem imela vmes telefonski klic in (še eno) vabilo na razgovor. Morda se bo pa res enkrat odprlo in se bo v tej Ljubljani našlo podjetje, ki bi me zaposlilo. Seveda v zameno za moje pridne roke (glavo).
Še enkrat pozdravček, Ana
Ojla pozdravljena FDV-jevka! Stari sva enako, ti imaš že otroka, jaz ga pričakujem v kratkem, čisto enako pa razmišljava. Sama sem tudi končala FDV- vse izpite v roku, s samimi super ocenami (na zagovoru diplomske naloge so mi predlagali naj se vpišem naprej na magisterij), za dela sem pobirala nagrade. In kaj je danes? Z diplomo in izobrazbo si lahko le rit obrišem! Delo sem dobila čisto na drugem področju kot sem študirala. Pa še to delo sem dobila samo zato, ker znam nekaj več jezikov. Zaposlili so me vedno za določen čas. Zdaj ko sem noseča, pa so mi jasno in glasno rekli, da nisem več dobrodošla po porodniški, ker pač ne bom več tako učinkovita. Zaposlili bodo drugega (verjetno moškega), ki ga bom morala uvesti. Hallooo?? Ponudili so mi neke vrste tajniško delo, in seveda spet pogodbo za določen čas. Halo????????? Čisto sem že obupala nad življenjem. Še dobro, da novo raste v meni, tako da imam smisel zakaj sploh obstajam. Če bi še enkrat šla študirat, sploh ne bi več šla na FDV! Sploh nihče ne ve kaj je to za en faks. Dali so nam pa itak samo teorijo. Na porodniški bom morala pošteno razmisliti, če bi šla naredit še kaj zraven (kak študij ali certifikat za jezike) pa s.p. odpreti ali kaj podobnega. Totalno sem razpizdena nad to družbo, pa tudi nad sabo, ker sem si tako zapravila kariero!
Upam, da bova obe našli končno službo, primerno izobrazbi.
Lepo se imej in naj nama sreča stoji ob strani.
Če vama je kaj v tolažbo: sem tik pred koncem magisterija in bom, kot kaže, nazadnje pristala kot natakarica. Vem, da znam, zmorem, hočem, a kaj, ko me nočejo. Zdaj sem se odločila, da bom odslej kar zamolčala, da končujem tretjo stopnjo, se mi zdi, da se kar ustrašijo …
Ampak, punce, pametne smo, sposobne, ne damo se! Velja?
Drage punce,
ko sem brala te vaše poste, me je prav pogrelo – kaj se dogaja v tej naši družbi, da mladim in sposobnim ne da možnosti? Mi, starejši (jaz imam do penzije še dobrih 8 let), smo pa že utrujeni od vsega… zaradi “šparanja” nas je v službah vedno manj, in zato se delo kopiči, tako da sploh ne zmoremo vsega, ampak novih, mladih, polnih novih idej in volje do dela pa ne zaposlijo.
Prepričana sem, da bi marsikatero podjetje kar zacvetelo, če bi zaposlilo nove, mlade kadre… saj se sama še prav dobro spomnim, s kakšnim veseljem sem včasih hodila v službo.
Res pa je, kar same ugotavljate, za ženske je še težje…žal!
Toda dekleta, ne obupat…in, ko boste enkrat (prepričana sem, da kmalu), končno dobile PRIMERNO službo… ne pozabite, kako je bilo – tudi same dajte priložnost mladim in ženskam. Kajti, verjemite, marsikateri ženski onemogoči sprejem v službo prav – ženska.
Želim vam veliko sreče in čimprej čim boljšo službo!
Draga Ana,
se ti moram kar pridružiti. Sem ekonmistka, stara tudi toliko, vendar brez otrok in ni bilo do zdaj še razgovora, da me ne bi vprašali kaj mislim z družino oz. kakšne so moje družinske razmere. Povem jim, da živim s fantom in si želim delati, začeti svojo kariero in postati uspešna poslovna ženska in šele potem bom mislila na družino in to v resnici mislim.
Res ne vem kaj je to, naj bolj žalostno je, da so moje prijateljice dobile službo kar tako, zvedele so da nekje iščejo, so poklicale in že so delale za bajno plačo. Ne vem ali še ima smisel pošiljati prošnje in hoditi na razgovore, kjer ne izberejo tebe. Od kar nimam več statusa študenta ne morem dobiti službe, saj ne, da bi si želela takoj za nedoločen čas, tudi za 3 mesece ne gre.
Enkrat bo že bolje, samo kaj ko sedaj bi želela delati, se izkazati, uspeti in tudi zaslužiti.
Pozdrav
Draga Ana,
vidim, da so tudi generacije za nami “farbarli” s tem, kako nas kar čakajo pred vrati, da diplomiramo, potem pa bomo en dva tri dobili službe.
Od moje generacije dela v mednarodnih odnosih manj kot tretjina. Na MZZ samo dva, oba po sistemu strici so mi povedali. Do sedaj sem dala skozi dve službi, cel kup razgovorov, a na svojem področju še nisem delala.
Počasi dobivam občutek, da sem večino stvari že tako in tako pozabila in nima smisla več iskati dela na svojem področju.
Kar se pa otrok tiče jih pa vsaj na MZZ ne marajo ravno preveč. No, da se popravim, mladih mamic.
Srečno in želim ti, da bo razgovor uspešen
Pika.
Glede na zakon o delovnih razmerjih, je stanje tako, da je potrebno za delovno mesto imeti ustrezno izobrazbo. Pri nas pa dooooolgo ni bilo tako, mapak se je odvijalo precej bolj ohlapno vse skupaj. Sedaj podjetja tako ali drugače ali menjajo kadre, ali pa obstoječe pošiljajo na izobraževanja da dobijo ustrezno stopnjo izob.
Mladi dobimo lahko vse. Preko vez in z takimi ali drugačnimi potezami, ki se jih je potrebno posluževat. Kdor vrjame v zgodbe, kako je nekaterim vse na “izi”, naj kar… ampak ljudje se radi hvalijo in resnica izpade drugače…
Izobrazba je kamen, naše angažiranje pa elastika na frači, ki nas vrže potem daleč tja kamor želimo.
bodite taki kot je svet do vas.
Kar se tiče izi dobiti, moja soseda je na hitro diplomirala in v enem tednu dobila super službo, kul plačo in itd..(brez, da bi pred tem iskala službo, v tistem tednu je oddala 9 prošenj)
Če pa vam povem iz stališča delodajalca, naše podjetje išče delavce pa jih že en mesec ne more dobiti, ali ne pridejo na prvi dan službe,…..ali se sploh ne javijo za razgovor……res je delo fizične narave, če si priden je plača nadpovprečna,….razgibano delo a žal delovne sile ni pa brez zamere !
Res je, da te kot žensko diskriminirajo, še posebaj ženske, ki lahko zdaj zdaj dobijo otoke, zato vam punce svetujem, da vstrajate…….
Zdi se mi žalostno, ko slišim in berem koliko izobraženega kadra imamo. Mnogo, mnogo, mnogo. Glede na te podatke bi torej morali imeti izredno učinkovito gospodarstvo kot tudi javno upravo. Malo morgen. Podjetniki tarnajo, da ne dobijo dovolj ljudi, ki bi jih zanimalo delo samo kot takšno in iz teh rezultatov izhajojoča plača.
Sam imam V. stopnjo izobrazbe (EKT), ki sem jo dokončal pred dvema letoma ob delu. Poleg vsega sem se še neformalno izobraževal ter prebral na kupe knjig s področja osebne rasti, komunikacije, organizacijskih veščin… Že deset let sem aktiven na področju civilne družbe in v prostovoljnih organizacijah. 18 let delovne dobe sem ‘pridelal’ v proizvodnji kot kovinostrugar. Od sredine lanskega leta sem zaposlen v podjetju, ki se ukvarja z direktnim trženjem in svetovanjem (predstavitve vrhunskih izdelkov). Krasno delo. V njem sem se o prodaji ter komunikaciji naučil več kot bi se na katerikoli fakulteti. Prejšnji teden sem od naključnega znanca – podjetnika, s katerim sem posloval v zvezi s prej omenjenimi izdelki dobil ponudbo za delovno mesto pomočnik direktorja za trženje in odnose s strankami. Zahvalil sem se mu za zanimivo ponudbo. Mu pa pomagam izbirati ‘pravo’ osebo. Podjetje se ukvarja z izobraževalno dejavnostjo. Sedež je v Ljubljani. Ali koga zanima?
Tudi v podjetju kjer delam po sistemu direktnega trženja je zanimanje za nekaj sodelavcev. Kjerkoli v Sloveniji. Plača po učinku. Vabljeni. Dela je dovolj. Vsaj jaz vem, da je to res.
V obeh primerih je vseeno, ali gre za moškega ali žensko. Bistvena je le pripravljenost za resno delo, kjer se lahko v popolnosti izkaže ustvarjalnost, fleksibilnost, dinamičnost, vztrajnost… seveda na koncu tudi znanje ter izkušnje.
Veselo na delo.